DOSje X: Prva seja Dijaške organizacije Slovenije

Petega oktobra 2018 se je v Državnem svetu Republike Slovenije odvila prva seja DOS - Dijaške organizacije Slovenije. Organizacija naj bi predstavljala vse slovenske dijake, zato smo bili na seji tudi Dijakobinci. 

Ob besedi dijak se nemalokrat pojavi beseda apolitičnost. S to problematiko se ukvarjamo že leta, pa vendar ni nobeni vladi, skupini ali nevladni organizaciji uspelo povečati volilne udeležbe mladih ali njihovega političnega zanimanja. Tu se DOS predstavi kot izvrstna rešitev. Projekti, zasedanja, “mladi za mlade”, to je tisto, kar dijaška scena potrebuje. Prvi problem, ki ga izpostavi že DOS sam, je ta, da DOS ni prepoznaven. O boljšem PR planu in ozaveščenosti smo lahko na seji poslušali skoraj v vsakem govoru. O nerazpoznavnosti DOS-a naključni poslanec.

IZJAVA

Težavo je izpostavila tudi novoizvoljena predsednica DOS Lucija Karnelutti.

IZJAVA

A četudi DOS postane sinonim za dijaka, se težava pojavi že pri samem delovanju in poslancih. Vsa glasovanja, razen za dva svetnika, so bila skoraj enoglasna. Nekateri poslanci so pozabljali, kdaj se dviga kartončke. Posledica tega je, da so praktično vsi predlogi, vse kandidature in vsi projekti sprejeti. Na tej točki se sprašujemo, ali je to res tista vrednota demokracije, ki so jo en za drugim ponavljali govorci. Dali smo glas ljudstvu in dijaško ljudstvo pač kima vsemu. Poleg tega pa to pomeni, da lahko poslanci potencialno sprejmejo predloge, ki so za dijake škodljivi. 

Dijake večine slovenskih srednjih šol predstavljajo poslanci, ki v njihovem imenu odločajo na sejah. Poslance izbere in na sejo pošlje posamezna dijaška skupnost šole. Med prvo sejo DOS-a je bilo več kot opazno, da večina dijaških poslancev, zbranih v sobanah državnega zbora, nima nikakršne konkretne želje po participaciji v samem procesu odločanja. Prisotni so čas preživljali na telefonih, volilne listke pa so dvigovali skoraj naključno. Nekateri so odšli kar med sejo, ko sta bili na dnevnem redu še dve glasovanji. Večina poslancev pravega pomena v DOS-u trenutno ne vidi, vidijo pa v njem skrit potencial. Svoj optimizem z nami deli naključna poslanka.

IZJAVA

Podobna situacija se dogaja tudi v srednjih šolah samih. V večini šol imata zadnjo besedo ravnatelj in vodstvo šole, ki imata možnost veta na karkoli. Gre za imitacijo demokracije, za igranje politike in parlamenta, da lahko rečemo, da imajo tudi dijaki besedo. V dijaških skupnostih srednjih šol delujejo politično angažirani dijaki, ki pa zaradi neenakomernega razmerja moči večjih sprememb niso sposobni uveljaviti. Dosežejo lahko sicer preureditev kakšnega parka ali učilnice, a ko gre za večje projekte, na primer šolsko financiranje interesnih dejavnosti, imajo dijaki zvezane roke. DOS obljublja, da bo prinesel spremembe tudi na tem področju.

V DOS-u ni absolutnega zadnjega glasu. Imitacija demokracije pa je enaka, le da gre tu za “demokratični glas za, proti, vzdržan”, ki je vedno za. Druga, morda še bolj problematična in zakoreninjena težava samega odnosa predsedstva DOS-a do njihovih poslancev pa je, da člani predsedstva fokus vedno osredotočajo le nase. Skozi celo sejo smo prisotni poslušali življenjepise dijakov, ki so pričali o pomembnem vplivu, ki ga bo DOS imel na njihovo življenje, od tega, da bo pripomogel k razvoju retoričnih sposobnosti, do tega, da imajo ti poslanci v življenju preprosto veliko časa in ga morajo nekako porabiti. 

Najbolj bizaren moment cele seje pa je bil, ko je kandidat za predsedstvo - ki je bil kasneje izvoljen -, v svojem govoru kot svojo kvalifikacijo upošteval to, da je bil omenjen na Instagram profilu Boruta Pahorja. V svojem govoru je le redkokdo poudaril, kako bo v DOS-u dosegel svoj zamišljeni cilj. Vse se je vrtelo okoli posameznikov v DOS-u in skoraj nič ni bilo govora o DOS-u kot funkcionalni enoti. Podobno je svojo kandidaturo razlagala predsednica.

IZJAVA

Poslanci so v DOS izbrani in poslani s procesi v posameznih dijaških skupnostih šol. Ko pa so enkrat tam, delujejo po svoji volji in razumu. Sprejeta je predpostavka, da bodo poslanci glasovali in delovali v dobrobit dijakov. Na njihovih ramenih je ogromno odgovornosti, povprečen dijak pa je prepuščen na njihovo milost in nemilost. Prav tako obstajajo pomanjkljivosti v samem volilnem sistemu, kot je to, da se predsedstvo voli v paketu, vse ali nič. Tako pridejo skozi volilno sito kandidati, ki morda ne bi bili izglasovani.

Zaključimo lahko s preprosto mislijo: DOS ima potencial in tudi dolžnost delati dobre stvari. Zdi pa se, da trenutna ureditev, tako kar zadeva odnos kot kar zadeva pravila, ne omogoča, da bi DOS dosegel stvari, ki bi jih po našem mnenju moral. 

Tako da:
Dokler DOS ne bo nalogi kos,
si Dijakobinci z njim obrišemo svoj nos.

Za Dijakobince sta pisala Nejc in Filip.