Kam pa kam, možgani?

‘Kam greš pa ti študirat’, je vprašanje, ki ga vsak dijak višjih letnikov srednje šole sliši zelo pogosto. Kot del vsakoletnega protokola jim ga zastavijo starši, ostali družinski člani in nato še profesorji. Pride čas, ko vprašanje najde svojo pot še med vrstniki, prijatelji in sošolci, kar naenkrat brezskrbne teme pogovorov zamenjajo težka vprašanja študija in prihodnosti - kje, kako, kam, zakaj. V avtoričinemu razredu se je na vsa ta vprašanja kmalu pojavil en in vselej isti odgovor.

‘V tujino, za vsako ceno’, je odločno odgovorila približno polovica razreda - govorimo o Bežigrajski gimnaziji. Gre za razred na programu IB mednarodne mature, s poukom v angleščini, zato lahko upravičeno podvomimo v zrcalno situacijo na nacionalnem slovenskem programu. Toda tudi v ostalih, recimo navadnih razredih, veliko dijakov razmišlja o študiju v tujini. V trenutni generaciji tretjih letnikov Gimnazije Bežigrad je takšnih dijakov okoli četrtina.

To je torej ta zloglasni ‘beg možganov’, ki je najpogosteje opisan kot odhod izobražene delovne sile iz manj razvitih držav v bolj razvite države, razlogov za to pa je več. O motivih odhoda v tujino na magisterij ali doktorat kdaj drugič, lahko pa posredujemo informacije naših vrstnikov o razlogih za tako množično zanimanje o odhodu v tujino na študij prve stopnje, torej na dodiplomski študij.

Že po kratkem pogovoru s prej omenjenimi dijaki opazimo nekaj trendov v odgovorih, in sicer: o tujini jih res razmišlja veliko; od tega ima večina interes na področju medicine in matematike, družboslovcev je manj; na drugem mestu so kemija, biologija, fizika in psihologija; Ob vprašanju kam, so predvsem bodoči medicinci omenjali Anglijo, Nemčijo ter Švico, ostali pa so tem državam dodali še Nizozemsko in Švedsko. Le redko kdo od izprašanih bi zapustil Evropo. Ko vrstnike vprašamo po razlogih za odhod, se ponavljajo odgovori podobnega kopita: ‘v tujini je bolj perspektivno, višja kvaliteta študija in večje možnosti zaposlitve’; mnoge privlačijo tudi boljši delavni pogoji ali pa že samo sprememba življenskega okolja.

Vse razloge pa lahko združimo v skupni imenovalec, da si naši vrstniki preprosto želijo ne samo višje kvalitete študija, temveč tudi življenja. Vprašljivo je, če bo ta mladim v tujini resnično zagotovljena, dejstvo pa je, da je veliko naših sovrstnikov o lepšem življenju drugje prepričanih. Tej splošni črnoglednosti slovenske mladine bi nekateri rekli pomanjkanje nacionalne zavesti, domoljubnosti.

Ta ‘narodna nesamozavest’ mladih in želja po odhodu je morda posledica našega malega ‘ameriškega sena’, ki ni več samo ameriški, ampak so ga posvojile tudi druge, predvsem evropske države, in ima v tem kontekstu specifičen pomen. Te sanje so uspele prepričati ljudi, da ponujajo določene, predvsem zahodne evropske države boljše življenje, višje plače in svetlo prihodnost. Slovenija mnogih svojih mladih ni uspela prepričati in tako marsikateri najstnik dejansko verjame v obljubljeno deželo Amerike in njenih univerz z vrtoglavimi cenami ali pa Anglije, kamor se zateka vedno več Slovencev.    

Po pogovoru z vrstniki so mnogi priznali, da je študij v tujini postal nekaj ‘popularnega’, prijel se ga je nek sloves, v smislu ‘samo če greš ven boš uspel, kdor ostane tu ima takoj slabše možnosti’. V nekaterih primerih se pojavi celo ‘grem, ker gredo drugi, nočem biti tisti, ki ostane zadaj’.

Res je, da so nekatere univerze v - na primer - Angliji bolj kvalitetne kot kar ponuja Slovenija, vendar življenjski standard v Ameriki ali Veliki Britaniji ni veliko višji, če sploh je višji od slovenskega - samo poglejmo situacijo državnega zdravstva in cenika le tega v Ameriki, pa Slovenija v hipu zgleda veliko bolje.

Debata o begu možganov je iz perspektive mladih pogosto odmaknjena od realnosti. Omenja se problem izgubljene investicije v skupino izobraženih ljudi, pomanjkanje delovne sile in to je vse že res, a če želi katerikoli strokovnjak celostno razumeti problem bega možganov, naj se za trenutek postavi v našo vlogo - v vlogo dijaka tretjega letnika, z ambicijami za prihodnost, potencialom na svojem področju in predvsem z željo po maksimizaciji svojega potenciala. S temi lastnostmi bi vsekakor označili mnoge avtoričine sošolce ter seveda vse ostale vrstnike, ki se ta trenutek odločajo o svojem nadaljnjnem študiju.

Dijaki, ki razmišljajo o odhodu, ne gojijo zamer do Slovenije. Mnogi si celo želijo ostati zaradi praktičnih razlogov in udobnejšega življenja, nižjih cen bivanja in brezplačnega študija; seveda nihče ne sanja o dolgu 40.000 dolarjev do petindvajsetega leta. A če nekomu, ki ga zanima lingvistika ali si želi postati psiholog, določen nivo znanja, ki bi bil kompetitiven na mednarodnem trgu delovne sile, tu ni zagotovljen, take izbire pač nima, oziroma je izbira veliko manjša.

Problem ponujenega šolstva v Sloveniji je pogosto, da ne dohaja sprememb mednarodne skupnosti, programi na fakultetah so rigidni in sprememb je malo. Za nas, dijake tretjega letnika, beg možganov ni nek zapleten eksodus slovenskega izobraženstva, kot se o njem na dolgo in široko govori, temveč zgolj želja po kvalitetnem študiju, boljšim možnostim zaposlitve in navsezadnje večjim možnostim za uspeh.

O odhodu v tujino torej razmišlja presenetljivo veliko število dijakov, resnica pa je, da jih svoje načrte realizira morda polovica omenjenih. A že dejstvo, da mladi želimo oditi in dejansko odhajamo, je zaskrbljujoče; res je, da negativni naravni prirastek v Sloveniji narašča in da so za državo investicije v mlade, ki se ne vrnejo v domovino nepovrnljive, a iz perspektive mojih sošolcev in vrstnikov je situacija zelo omejena, odločitev pa je daleč od preproste. Naši možgani ne bežijo, ker bi si tega želeli; bežijo ker morajo.

Tokrat je ažurne problematike premlevala Reja