Računajte na nas
Na gimnaziji Bežigrad so se pred kratkim začele pojavljati podobe svastike v kombinaciji s sorodnim simbolom SS-a [esesa] in s številko 88, ki simbolizira pozdrav Heil Hitler. Napadeni so bili predvsem mize, stoli in ostalo pripravno leseno pohištvo, na katerega se da pisati s svinčniki in šestili. Vodstvo je sicer takoj ukrepalo in brez večje dileme zaukazalo odstranitev vseh nacističnih simbolov, medtem ko je med dijaki završalo.
Tudi poleg individualnega primera na Bežigradu je pojavnost desničarskih simbolov ter diskurza zelo pogosta. V dobi internetnih memov [mimov], begunskih in ekonomskih kriz ter nenazadnje novopečenega predsednika ZDA se zahodna kultura ironično in včasih tudi neironično spogleduje z radikalnimi desničarskimi političnimi ideologijami. Zakaj bi dijak v letu 2017 pisal in uporabljal nacistične simbole izpred osemdesetih let? Pogovarjali smo se z Jako, dijakom gimnazije Bežigrad:
Pogovarjali smo se tudi z Juretom Majnikom, predsednikom dijaške skupnosti gimnazije Bežigrad.
Tudi če je vse le šala, pisanje nacističnih simbolov nacistični ideologiji podarja platformo. Kaj sploh stoji za svastiko? V nadaljevanju se Jaki zdi, da odgovor za veliko dijakov ni samoumeven.
Večina dijakov ve, da so se zaradi nacizma dogajale grde reči, ampak izgleda, kot da gre za še eno dolgočasno zgodovinsko dejstvo in ne nekaj resničnega, kar bi moralo dijake skrbeti. Glede na to, da večina dijakov najverjetneje ni neonacistov ali psihopatov, ki bi jim nasilje holokavsta ugajalo, je pisanje svastik in podobnih provokacij nenavadno. Jani Kovačič, profesor filozofije na gimnaziji Bežigrad, pritrjuje, rekoč, da se pomena svastike premalo zavedamo.
Odgovor na problem je morda naš izobraževalni sistem. Čeprav so dogodki holokavsta šele v polpretekli zgodovini in četudi še vedno živijo Slovenci, ki so bili zaprti v raznih taboriščih, na primer v Dachauu, nam izobraževalni sistem o nasilnosti nacistične ideologije pove bolj malo. V četrtem letniku gimnazije, ko je govora o drugi svetovni vojni, izvemo vse o bitki pri Kursku, veliko manj poudarka pa je na zločinih in nasilju nacizma. Profesor Kovačič meni, da je ignoranca v tem primeru lahko nevarna.
Kako naj se torej odzovemo na simbol, kot je svastika? Predsednik dijaške skupnosti Jure Majnik o tokratnem odzivu šole.
Še isti dan so se tudi v drugih učilnicah našle svastike in razni simboli, povezani z nacizmom, ki so tudi bili odstranjeni, v veliki meri s strani dijakov. V duhu boja proti fašizmu bomo zdaj poslušali jugo klasiko, Računajte na nas Đorđa Balaševiča.
Nekaterim dijakom se zdi, da izbris svastik ni a priori dobra odločitev, četudi se sami s svastikami ne strinjajo. Pogovarjali smo se s Klemnom, prav tako dijakom bežigrajske gimnazije.
Z rečenim se ne strinjamo popolnoma. Svoboda govora je sicer hvalevredna dobrina, ki jo v demokratični družbi cenimo, ampak ne sme pa postati absolut. Totalno laična in apolitična družba je lahko problematična.
Naj citiramo Mladena Dolarja, slavnega slovenskega filozofa, ki je za Sobotno prilogo Dela nedavno izjavil tole: “Ideologija ne nastopi takrat, ko so ljudje zavedeni od zanesenjaških idej, temveč takrat, ko se nekaj predstavi kot trda realnost, ki je popolnoma neideološka in samoumevna. Ko ideologiji uspe neko realnost prodati kot realnost, ki se je otresla ideologij, šele takrat zares deluje.”
Naš diskurz ne bo nikoli nevtralen in apolitičen, zato je prav, da se na določene stvari odzovemo. Nacizem je ideologija, ki že v samem jedru predvideva nasilje in diskriminacijo dela družbe, pa naj so to judje ali pa begunci.
Veliko dijakov se je spraševalo, kako je lahko nekaj svastik na mizah in stolih slaba in nevarna stvar. Problem je, da gre za normalizacijo ideje. Če v vsakdanjem življenju videvanje svastike in SS-a postane normalno, postane tudi ideja, ki jo simbol predstavlja, bolj normalna in lažje sprejeta.
Normalizacija svastike je še posebej močna v sistemu, kjer izobraževalni sistem tematiki ne posveti dovolj časa. Dandanes to še ni tako velik problem, saj imamo od borcev NOB do pripovedi starih staršev veliko opomnikov, ki nas spominjajo na zlo nacizma in fašizma. A kaj sledi čez 50 let, ko tega več ne bo in bo nacistična svastika le še en simbol, ki se pač nariše na mizo.
Da ljudje pozabljajo na nevarnost fašizma, že postaja očitno. Leta 2010 je v politični spekter ZDA vstopilo radikalno desničarsko gibanje Alt-Right [altrajt], ki širi ideje, podobne tistim, ki jih je v Mojem boju zapisal Hitler. V Evropi spremljamo vzpon AFD [aefde], Alternative für Deutschland [Alternatif fir dojčlant] v Nemčiji, Zlate zore v Grčiji, Marine le Pen [marin l pen] v Franciji in nenazadnje Geerta WIldersa [Herta Vilderša] na Nizozemskem.
Vsak človek, knjiga pa tudi simbol, kot je svastika, ki propagira in širi nasilje in nestrpnost, pomeni nevarnost, in ne sme biti toleriran. Ravno dijaki, znanilci prihodnosti se tega moramo zavedati. In se tudi bomo. Računajte na nas!
Tokrat dežuren antifašist Matija Pušnik
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj