Kaj zmore predavanje

Francoski zgodovinar Patrick Boucheron je v začetku devetdesetih postal asistent na École normale supérieure. Ostanek akademskih naslovov si je v nekaj več kot dvajsetih letih izboril na Sorboni, nato pa leta 2016 prevzel stolico na Collège de France. Prevod njegovega nastopnega predavanja na prestižni ustanovi je letos izdala Studia Humanitatis, Boucheron pa se je na povabilo Francoskega inštituta v Ljubljani zglasil in predaval tudi v Cankarjevem domu.

Boucheron je v osnovi mediavelist, vendar je bolj kot zaradi svojega raziskovanja, ki se razteza od analiz srednjeveškega Milana do razprav o Machiavelliju, poznan kot urednik kontroverzne zgodovine Francije (Histoire mondiale de la France), ki je izšla prejšnje leto v času predsedniških volitev. Knjiga je predvsem med intelektualci desne provenience povzročila veliko razburjenje. S prispevki je pri zborniku sodelovalo 122 zgodovinarjev. Narativ o Franciji so razširili onkraj njenih meja in ga s to gesto distancirali od nacionalistične težnje po kontinuitetni koherenci, ki bi jo nek bivši predavatelj zgodovine na Collège de France verjetno označil kot »poboženje sedanjosti s pomočjo preteklosti«, nek drug zgodovinar na isti stolici pa kot »ohlajeno politično aktualnost«.

Zanimivo je, da je Boucheron kljub ali ravno zaradi svoje nenadne svetovne pomembnosti borno preveden. O tem, kako piše zgodovino, lahko sklepam zgolj iz njegove tričetrturne ekshibicije v Cankarjevem domu in letos izdanega prevoda nastopnega predavanja na Collège de France. Vprašanje, ki si ga bom zastavil v oddaji, bo vezano ravno na to spoznavno oviro. Kako torej iz retorično okrašenih, ohlapnih in mestoma pretencioznih predavanj ukrasti bolj koncizno teorijo zgodovine in ali je kaj takega od poslušalca sploh smiselno pričakovati.

Predavanje je na francoski intelektualni sceni posebna institucija. S tem ne mislim zgolj na nastopna predavanja v okviru Collège de France, ki so se, kot v kratkem Mementu prevoda Boucheronovega predavanja omenja Manca G. Renko, uveljavili kot pravi humanistični spektakel v osrčju Francije. Zgodovinarjem, ki niso bili nagnjeni k sistematizaciji, so namreč njihove polkonsistentne programe iz vseh mogočih fragmentov sestavljali kolegi in učenci. Zdi se, da so najboljše koščke sestavljanke našli v formi predavanja, kjer so takšni zgodovinarji lahko izstopili iz svoje zgodovinopisne prakse in jo reflektirali. Pri rekonstrukciji misli Luciena Fevbra sta tako na pomoč priskočila na primer uvodno predavanje pri predmetu Moderna zgodovina na Univerzi v Strasbourgu ali nagovor študentom na École normale supérieure v študijskem letu 1941. Pri razumevanju zgodovinske metode Henrija Pirrena je pomagalo njegovo predavanje Primerjalna zgodovinska metoda iz leta 1923, za branje raztresenega Julesa Micheleta predavanja o Gericaultu, ki so bila večkrat natisnjena že v šestdesetih letih 19. stoletja, ali pa navidez obskurno predavanje študentom tretjega letnika École normale supérieure iz 1834.

Nemški zgodovinar Peter Schöttler je pokazal, da je pri zgodovinarjih, kot je Lucien Fevbre, ki sicer nikakor ni bil neobremenjen s filozofijo, skoraj nemogoče iskati koncizne teorije zgodovine, čeprav so takšne tekste aktivno brali in kritizirali. Fevbre je v svojih tekstih vztrajno iskal nekakšno zlato sredino med zgodovinarjem, ki ne razmišlja o svoji vedi, in filozofom, ki zgodovinarjev ne pozna dovolj dobro, da bi razumel njihovo nenaivnost. Primer prvega je v svojih predavanjih in člankih večkrat ponazoril s Péguyevimi opazkami, ki gredo nekako takole: Na splošno ni prav dobro, da zgodovinar pretirano razmišlja o zgodovini. Brž ko se tega loti, se njegovo delo preneha. In filozof, čigar poklic je razmišljanje, obsedi križem rok. Tako dobimo kar dva brezdelneža. Kot primer drugega, torej filozofa, ki naivno obsoja naivnost zgodovinarjev, je Fevbre pogosto navajal Paula Valéryja, ki naj bi dajal lekcijo tistim neumnežem, ki pred njim niso opazili, da je bila vpeljava električne osvetljave v domove večji zgodovinski dogodek kakor pa neki diplomatski kongres, kjer so dosegli kratkotrajne odločitve. Fevbre je slednjemu v svojem programskem besedilu K drugačni zgodovini odgovoril, da ga je branje kritike neznansko zabavalo, obenem pa je kar preveč očitno pričalo o tem, da je naš cenzor zelo slabo seznanjen z zgodovinskim čtivom oziroma povejmo kar naravnost, da ni prebral niti vrstice razprav, govorov, knjig Henrija Pirenna, Marca Blocha, E. F. Gautiera, Juliana v Chroniques gallo-romaines ali pa nastopnih predavanj na Collège de France, Julesa Siona v Études méditerranéennes: naših klasikov, naših brevirjev – in seveda govorim le o umrlih, na čelu katerih je Michelet, samo utelešenje Zgodovine, pri katerem še dandanes naletimo na osupljive slutnje in raziskovalne ideje z izjemno močjo. Ravno v formulaciji slutnje in raziskovalne ideje, ki jo Fevbre v omenjenem tekstu ni zapisal samo enkrat, se skriva njegova ideja zlate sredine med filozofom in zgodovinarjem, kreaturama z različnimi obremenjenostmi, metodami, motivacijami in navdušenji, vendar istim objektom raziskovanja.

Prej omenjeni Peter Schöttler je kot paradigmatičen primer divergence med filozofijo zgodovine in praktičnim zgodovinopisjem navedel razkol med sekundarno rekonstruirano teorijo zgodovine Luciena Fevbra in filozofskimi postulati Louisa Althusserja. Slednji je bil glavni protagonist Schmidtovega »strukturalističnega napada na zgodovino«, kritike, ki je bila popularna v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Althusser je namreč v delu Kako čitati Kapital »moderni historiografiji« očital, da ostaja v »empiricističnem« svetu zgodovine, ki ga je podedovala od Voltaira in Hegla. Čeprav se je očitno nanašal predvsem na določen spekter marksističnih teorij zgodovine, je omenil tudi dela svojih sodobnikov, kot so bili Fevbre, Labrousse in Braudel. Althusserjevi programski kritiki je  zgodovinska stroka najopazneje odgovorila s člankom Pierra Vilarja, enega izmed pomembnejših zgodovinarjev druge generacije analovcev. Vilarjeva intervencija je pomembna zato, ker ne vsebuje nobenih filozofskih ali »marksistično filoloških« argumentov (čeprav je bil Vilar marksist), temveč je sestavljena iz pomislekov, ki izvirajo iz praktičnih metodoloških standardov zgodovinske stroke. Althusserjevi koncepciji zgodovinopisja je očital, da vzdržuje standarde, ki jih praktično zgodovinopisje ne more upoštevati. Schöttler je opozoril, da je branje Vilarjevega članka kot škodoželjen napad na Althusserja neproduktivno. Podnaslov članka K dialogu z Althusserjem se je namreč pogosto bralo zgolj kot sardoničen zbodljaj ali ironično priznanje, da dialog med teorijo in zgodovinopisjem v resnici ni mogoč. Schöttler se je zato zavzel, da bi namesto a priori sodbe o nezdružljivosti »teoretskega« in »praktičnega« pristopa k zgodovinopisju iskali točke »intelektualnega stika«, problemov, ki se odvijajo v istem »teoretskemu prostoru«.

Njegov angažma je vodilo predvsem vprašanje, ali so kritike Althusserjevega in na primer Foucaultovega branja zgodovine, ki temeljijo na podobnih predpostavkah kot Habermasova »performativna kontradikcija«, upravičene. Izpostavil je pogosto spregledano dejstvo, da kljub temu da nihče izmed analovcev ni napisal koherentne teorije vednosti, to ne pomeni, da njihovih raztresenih in fragmentiranih opazk o slabih praksah zgodovinopisja ni mogoče sestaviti v koherentno kritično držo, ki ima svoje filozofske implikacije. Fevbrovi fragmenti, ki na prvi pogled niso škandalozni, so, združeni in postavljeni ob odnos do zgodovinopisja, ki je vladal v nemškem prostoru šestdesetih in sedemdesetih, radikalno rušilni. Intelektualno stičišče med analovci in Althusserjem, za katerega je Schöttler predlagal, da ga je morda mogoče iskati v delih Gastona Bachelarda, se nahaja v distinkciji realnega objekta in objekta znanja. Fevbrova vizija drugačnega zgodovinopisja v prej omenjenem eseju K drugačni zgodovini ima v tem oziru enake implikacije kot Althusserjev poziv k teoretski zgodovini. Ideja, da zgodovina kot zgodovina problemov ne nastaja ob srečevanju z dejstvi, temveč pred vsakim posegom empiričnega gradi svoj raziskovalni objekt, je združljiva z Althusserjevim antipozitivističnim in antiepiricističnim nastavkom za znanstvenost.

V Lucienu Fevbru je Schöttler našel zaveznika (tudi sam je zgodovinar), ki je aktivno iskal primerne demarkacije med filozofijo in zgodovino. Paradoksni odnos, ki ga je Fevbre izkazal na primer ob recenziji Humanističnih ved in filozofije Luciena Goldmanna, je bil zanj pokazatelj, da je francoski zgodovinar lahko v praksi pripoznal nezamenljivost filozofije in zgodovine, vendar obenem aktivno udejanjal in zagovarjal njune razlike. Uporaben vir za iskanje konvergenc med althusserjansko vizijo zgodovine in Fevbrovimi programskimi nastavki so tudi Fevbrova predavanja na novoustanovljeni Univerzi v Strasbourgu. Uporna gesta v Fevbrovi kritiki izjav, kot je »zgodovinarji navadno pišejo zgodovino, ne da bi razmišljali o mejah in pogojih zgodovine«, je, če ji dovolimo, izrazito podobna Althusserjevemu teoretsko-kritičnemu postopku.

Kako torej brati fragmentiranega Boucherona, zgodovinarja, o epistemologiji čigar vem vse iz dveh pocvetličenih predavanj z bežnimi zasnutki nečesa podobnega teoriji zgodovine? Zdi se, da je edini profitabilen način Fevbrovski. Ta je ob napadih na Blochovo Apologijo zgodovine ali zgodovinarjev poklic zapisal: Je ta knjiga zgodovinska metoda? Niti najmanj. Psevdofilozofsko razmišljanje o zgodovini? Tudi to ne. Poskus izboljšave napačnih in zastarelih pojmov? V nekem oziru da. Predvsem pa je ta knjiga kritični pregled zgrešenih načinov pojmovanja in izvajanja zgodovine: vendar vse to v obliki svobodnega kramljanja častitljivega človeka s častitljivim človekom. Pedantneži, pikolovci nimajo tu kaj iskati.

Najpravičnejši način, na katerega bi lahko ovrednotil Boucherona, je zato morda pregled napačnih in zastarelih pojmov v zgodovinopisju, ki se jim je postavil po robu v svojih predavanjih. Pedantne in pikolovske kritike, čeprav ponosne in upravičene, bodo zato obstale ob strani. Kateri so torej napačni in zastareli elementi zgodovinske vede, ki jih je izpostavil Boucheron? Središčna in najbolj inteligibilna posledica njegovih predavanj je enaka posledicam, ki jih je imela izdaja odmevne zgodovine Francije. Najjasneje jih lahko izpostavimo iz izseka njegovega nastopnega predavanja na Collège de France, kjer je govoril o reševanju preteklosti pred burnostjo sedanjosti. Izjavil je, da zgodovina po definiciji nima ne začetka ne konca. Neutrudno in nepopustljivo se je treba postaviti po robu vsem tistim, ki od zgodovinarjev pričakujejo, da bodo potrjevali njihove gotovosti, medtem ko se bodo še naprej pridno ukvarjali z iskanjem kontinuitet. Če bi se uresničile sanje o izvoru, bi bil to konec zgodovine – na ta način bi se namreč zgodovina pridružila temu, kar je bila ali bi morala biti vse od začetka; tega začetka pa nikoli ni bilo, razen v smrtonosnem snu, da bi končali njen tek.

Ta enostavna postavitev na stran diskontinuitete ustreza njegovemu poudarku na braudelovskem tipu deperiodizacije, ki jo je na omenjenem nastopnem predavanju izpeljal iz zgodovine nastopnih predavanj njegovih predhodnikov, v katerih je zaslutil nevaren potencial zgodovine dve obdobji ločiti, ju postaviti drugo proti drugemu in ju s tem hkrati izumiti. Zgodovina kot umetnost diskontinuitet naj bi stremela k odpiranju prostora, kjer bi zgodovinsko nastajanje ponovno dobilo pravico do negotovosti in spodbudilo razumevanje sedanjosti.

Druga posledica je nekakšen približek materialističnim koncepcijam zgodovine. Boucheron se je v nastopnem predavanju osredotočil na časovno okno tako imenovane gregorijanske reforme. Pripadnost ecclesii je bila na podlagi tega procesa postopoma utemeljena na delovanju zakramenta, ki so ga podeljevali duhovniki in sprejemali laiki. Institucija ecclessie torej predpostavlja dejanje ločevanja: utemeljena je na izključitvi judov, nevernikov in heretikov. Nasprotje med svetovoma duhovnikov in laikov z gregorijansko reformo ni bila več zgolj funkcionalna razlika na osnovi reda, temveč bistvena razlika na podlagi rodu, ki jo določata dve obliki življenja, prva posvetna in druga nebeška. Boucheron je na koncu sicer poudaril, da je gregorijanski program na koncu spodletel, mehanizmov vladnosti pa so se polotile posvetne oblasti.

S tem je postavil relevantno vprašanje o modusu resničnosti, ki karakterizira nastanek simbolne distinkcije med auctoritas in potestas. Vprašal se je, ali so se zgodovinarji s tem, ko so preusmerili pozornost k razumevanju simbolnih moči, ki so omogočile in osmislile te preobrate, v bistvu zatekli v idealizem. Na vprašanje je odgovoril v maniri, ki ji, če se kot Fevbre odrečemo potrebi, da bi pedantno in pikolovsko definirali, analogov ne bi bilo težko iskati v nekaterih teoretsko bolj sofisticiranih koncepcijah zgodovine: Ker sem imel to srečo, da sem ta zgodovinopisni preobrat spremljal prav od blizu – ko sem sodeloval z njegovim neutrudnim zagovornikom Jeanom-Philippom Genetom -, vem, da so učinki simbolne oblasti vse kaj drugega kot simbolni: simbolna oblast poraja razdelitev sveta misli, vrednot, podob in namenov, ki jih lahko označimo kot »imaginarne«, a kakor hitro ta svet postane družbeno otipljiv, dobi povsem konkretne oblike.

Zgodovinopisje nastopnih predavanj je umetnost ravno prav ohlapne metafore. Sklepam, da se točno na ta fenomen sklicuje Manca G. Renko, ko v spremnem tekstu prevedenega predavanja sodobnemu zgodovinopisju očita pomanjkanje umetnosti mišljenja. Boucheron je s predavanji stopil na področju analize posledic lastne zgodovinopisne prakse in jih artikuliral s pomočjo zmešnjave citatov mislecev od Spinoze do Walterja Benjamina. Mislim, da je takšno postopanje lahko produktivno zgolj takrat, ko ga beremo z neobremenjenostjo, ki jo je ob analizi kolega Blocha izkazal Lucien Fevbre. Odsotnost sistema, ki bi se mu predal Boucheron, ni naključna ali rezultat njegove nevednosti ali neštudioznosti, temveč konstitutivna gesta specifične tradicije razmišljanja zgodovinarjev o svoji zgodovinski metodi. Sistematizacija epistemologije bi bila, kot pravi Fevbre: Nočna mora. Neumnost. Pohabljenje zgodovinarjeve moči.

Nastopna predavanja in z njimi predavanje, ki je objekt te oddaje, se (in naj se) berejo kot aforizmi. So izhod iz nekaterih zagat, ki jih predavanje, ki ima samo eno možnost, da uspe, ne more reševati. Lepo bi bilo, če bi Studia Humanitatis izdala prevod celotnega cikla predavanj, ki se ga bo lotil Boucheron. Kot je nakazal Primož Krašovec v svoji spremni besedi prevoda predavanj Michela Foucaulta na Collège de France, bi s tem lahko ujeli dejanski proces njegovega zgodovinopisnega postopka. Predavanja na dotični ustanovi so namreč nestandardna na specifičen način. Prvič, so javna, drugič, predavatelj vsaj v teoriji nima na voljo običajnih sredstev discipliniranja poslušalcev, kar pomeni, da na njih lahko vpliva samo s svojo pertinentnostjo in inspirativnostjo, in, najbolj pomembno, tretjič, od njega se zahteva, da na predavanjih predstavi problem, poslušalci pa so bolj kot ne spremljevalci ob zastojih, revizijah in morebitnih prebojih, do katerih bi predavatelj prispel v svojem raziskovalnem procesu.

Če torej lahko upamo, da bo Boucheron med svojimi predavanji na Collège de France doživel veliko zastojev, se večkrat zatekel k revizijam in morebiti prišel do kakšnega preboja, to upamo zato, da bi lahko iz vedno več fragmentov njegovi kolegi in učenci zgradili nekaj podobnega koherentni teoriji zgodovine, ki jo bo mogoče brati tudi s pedantnostjo in pikolovstvom.

*****

Cikel »Fokus Francija« podpira Francoski Inštitut. Če želite prebirati francosko literaturo, obiščite Francoski inštitut v Sloveniji, ki vam v svoji mediateki nudi široko izbiro književnih del frankofonskih avtorjev, obenem pa se tam lahko na tečajih učite tudi francosko. Več informacij o dejavnostih Francoskega inštituta v Sloveniji dobite na spletni strani inštituta www.institutfrance.si.