Cekinčki v očeh

V sredo je v Trubarjevi hiši literature v organizaciji Slovenskega sociološkega društva potekal pogovor z naslovom Kaj po univerzi? Ta nosi isti naslov kot nedavno izdani zbornik avtorske skupine aktivistov z zasedbe Filozofske fakultete leta 2011. Na dogodku so se pogovarjali sociologi Luka Culiberg, Jaša Lategano, Rastko Močnik in Primož Krašovec. Dogodek je moderiral Gorazd Kovačič.

Rdeča nit pogovora je bila vloga humanistike in njeno mesto na univerzi. Vseskozi je bila prisotna tudi ideja zasedbe fakultete, predvsem njenega pomena in posledic, ki jih je prinesla. Verjetno najočitnejša sta začetek javne razprave o nekaterih problematičnih vidikih javnega šolstva ter oblikovanje posameznih aktivistov, ki so prerasli v študentske in druge organizacije.

Luka Culiberg je univerzo ter njen obstoječi način delovanja skoraj groteskno primerjal s tovarno znanja, kjer se to vse bolj spreminja v veščine in na trgu želene kompetence. S tem se je razkrila problematika reproduciranja znanja in podatkov, ki so študentom vse prevečkrat vsiljeni od zunaj. Sami namreč niso aktivno vključeni v proces dialoga, v katerem bi lahko  soustvarjali teoretski diskurz.

Ena od izhodiščnih misli je bila tudi ta, da univerza kot družbena institucija ne opravlja svoje deklarirane vloge. Univerza naj bi bila prostor, ki omogoča produkcijo kritične teorije ter razširja in ohranja kritično misel v javnem prostoru. V realnosti pa se kaže nekoliko drugačna slika. Razkrije se paradigma univerze, ki teži k vse večjemu povezovanju z gospodarstvom. To se kaže v padcu kvalitete izobraževanja ali poblagovljenem znanju. Rastko Močnik jasno predstavi vlogo znanja v omenjenih družbenih okoliščinah.

(izjava v posnetku)

Vloga humanistike je v taki situaciji v nelagodnem položaju, saj ne more gospodarstvu ponuditi ničesar, kar bi se lahko nemudoma unovčilo. V ideološkem pogledu neoliberalizma ta tako nima svojega prostora, s čimer pa se univerza kot konzervativno nagnjena institucija ne more strinjati. Humanistika predstavlja njen pomemben del, zato jo skuša razumeti na način, ki je ustrezen prevladujoči ideologiji. Če razume tehniko in naravoslovje kot uporabno znanje in izvor inovacij, razume družboslovje in humanistiko kot skrb za duhovno rast, za nenehno lastno izpopolnjevanje. Culiberg označi takšno razumevanje za konzervativno, reakcionarno, saj spregleda vlogo humanistike pri emancipatornih razrednih bojih in teoretskih prebojih. Ob razpravljanju o ideološkem ločevanju znanosti Primož Krašovec opozori, da obstaja tudi drugačen način razmišljanja.

(izjava v posnetku)

Krašovec je prav tako izpostavil problem, na katerega so naleteli tudi ob zasedbi Filozofske fakultete, in sicer naivno ter prehitro zagovarjanje avtonomije univerze proti vdoru kapitala. S pristajanjem na tradicionalno definicijo avtonomije univerze se pozablja na reproduktivno vlogo univerze v smislu kapitalistične delitve dela, na intelektualno ter ročno delo. Univerza vzdržuje in proizvaja obe obliki – z bazičnimi raziskavami na eni ter z učenjem uporabnih veščin na drugi strani. Konkretne zgodovinske okoliščine periferne kapitalistične države, ki je šla v tranzicijskem procesu tudi skozi deindustrializacijo, očitno težijo k zmanjšanju obsega bazičnih raziskav ter s tem izrinjanju teoretske produkcije. Trend sovpada tudi z značilnostmi neokolonialnih razsežnosti univerze, o katerih je spregovoril tudi Rastko Močnik.

(izjava v posnetku)

Dopuščanje odprtih poti in prostora kapitalu v akademskem svetu lahko orišemo s procesoma komercializacije in privatizacije. Jaša Lategano je poudaril, da dokumentov, kot je deklaracija bolonjske reforme, ki legitimirajo omenjene procese, ne smemo fetišizirati in jih obravnavati ločeno od splošnih trendov na področju množičnega študija.

(izjava v posnetku)

Proces razgradnje univerze in akademskega prostora pa je neločljivo zvezan s širšim procesom razgradnje socialne države. V svojem bistvu pravzaprav ni nič drugega kot neoliberalna reakcija na skozi boje priborjene pravice. Tako ga moramo razumeti kot neposreden element razrednega boja, boja med kapitalom in delom. Lategano je izpostavil opažane družbene posledice, ki jih imajo takšni procesi.

(izjava v posnetku)

Govorci so si bili enotni, da se je temu mogoče upreti zgolj z organizirano teoretsko produkcijo, ki kritično naslavlja omenjene procese. Na tem mestu pa se pojavi vprašanje, ali je v obstoječih strukturah, ki zaradi vdora kapitala gledajo na znanje skozi očala uporabnosti in unovčljivosti, takšna produkcija sploh še mogoča. Luka Culiberg meni, da je univerza še vedno sposobna kritične teoretske produkcije.

(izjava v posnetku)

Zasedba Filozofske fakultete je nakazovala na večino problematike, ki še vedno pesti visokošolski prostor in o kateri danes govorimo. Domnevamo, da je univerza preslišala opozorila in se na zasedbo ni primerno odzvala. Rastko Močnik je o tem trdno prepričan.

(izjava v posnetku)

Vzroke, zakaj je pripeljalo do institucionalne ignorance zasedbe, Močnik najde v nesposobnosti univerze, da se sooči z emancipacijskimi in teoretskimi praksami. Kar pa ob dejstvu, da univerzo razumemo kot ideološki aparat obstoječega sistema, ne preseneča toliko. Brez prave teorije je takšna institucija le orodje za reprodukcijo lokalnih razmerij gospostva in izkoriščanja in za takšno se ni vredno in smiselno boriti. Znanost nastaja v širšem akademskem prostoru, pravzaprav se bogati na način povezovanja z drugimi družbenimi aspekti. Boji so smiselni le, ko so boji za odprto in dostopno univerzo zmožno refleksije lastne vloge v družbi.

Poročala sta vajenec Andrej in vajenka Erika.