Ko je univerza preveč demokratična

Ponovno vas popeljem v Indijo, tokrat v eno najsvetejših mest dežele – Varanasi. Poleg vseh sakralnih čudes tega mesta je za tiste, ki se po vseh procesih spiritualne evaporacije radi vračajo v trdno agregatno stanje razuma, v mestu tudi eden največjih azijskih univerzitetnih kampusov Baranasi Hindu University, poznan pod kratico BHU. Poleg navdihujoče študiozne atmosfere kampus na obiskovalca učinkuje kot nekakšna zelena oaza med vsem kaosom Indije, ki se ga kot popotnik s težavo nekako navadiš.

Gostota drevja in zelene trate, predvsem pa odsotnost smeti, hrupa, prometnega cirkusa, prosjačev, potepuških psov in drugih elementov, ki navadno sestavljajo kuliso te dežele, daje občutek, kot da nisi več v isti državi. Ustvarjeni kontrast zamejenega prostora jasno kaže, da je v zraku prisotna drugačna politika vladajočega. S svojo sterilnostjo nekako zaudarja po zahodu. Moč in oblast institucije sta simbolno uprizorjeni v veličastnih stavbnih kompleksih posameznih fakultet, zgrajenih v enotnem arhitekturnem stilu. Prelepo, da bi bilo res? Rektor univerze Dr. Lalji Singh mi je namenil kar uro svojega časa za pogovor s postreženim sokom in prigrizki:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

Vse zasluge, povezane z ustanovitvijo, so pripisane Madanu Moahnu Malaviyaju, ki je bil po nazivu pandit, torej hinduistični duhovnih. Čeprav se BHU smatrajo kot sekularna institucija, ki je, kot pravi Singh, odprta za vso raznolikost indijske družbe, je jasno izražena preferenca “hinduistični tradiciji”, kar namiguje že njeno ime. V samem jedru te je neizogibno in od etičnih kodeksov neločljiva hinduistična religija, kar je na kampusu simbolično zamarkirano z veličastnim templjem Sri Vishwanath. Singh sicer vztraja, da so pripadniki vseh verstev enako dobrodošli, a senzibilnemu očesu je jasno, da tovrstni simbolni privilegiji začrtajo nadaljnji ton odnosa dominantne kulture do manjšinskih skupin.

Ko so pod vprašanjem enake možnosti, je v kontekstu hinduizma seveda treba upoštevati tudi kontinuiteto praks kastne hierarhizacije družbe. Singh ob tem poda nekakšno kvaziznanstveno obrazložitev te preteklosti s poskusom teorije biološkega determinizma:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

O tem govori tudi z Omom Prasad, predstavnik komunistične študentske stranke All Indian Student Asociation, poznane pod kratico AISA, ki se označuje za skupnost radikalnih borcev za študentske pravice v Indiji:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

Pozitivna diskriminacija pa odpade pri vprašanju dostopnosti višješolskega izobraževanja v kontekstu zgodovinske kontinuitete spolne diferenciacije. Sicer se delež študentk na univerzi letno povečuje, a vprašanje ostaja, koliko jih ima dejansko možnosti nadaljnjega kariernega razvoja ali akademskega profiliranja. Pri vprašanju števila zaposlenih žensk na univerzi je rektor skoraj šepetaje odgovoril, da je delež manjši od deset procentov. V Indiji se pri vprašanju žensk navadno nekako zatakne pri njihovi varnosti, včasih upravičeno, drugič bolj kot izgovor. Študentske domove imenujejo hostli, ki so namenjeni vsem študentom, ki niso iz lokalnega okolja. Pri tem ženskam namenjeni hostli bolj spominjajo na nekakšne azilne domove. Več o tem nam pove študentka francoščine, ki živi v enem izmed domov:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

Pri spoznavanju tovrstnih težav študentov in študentk me je zanimala stopnja demokratičnosti te institucije oziroma kakšna je stopnja vključenosti posameznikov in interesnih skupin v soodločanje v zadevah univerze. Rektorja sem povprašala po tej demokratičnosti in aktivističnem delovanju študentov:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

Izjave zaudarjajo po cenenem piarju, verjetno ker so se mi kot zahodnjakinji vedno želeli predstaviti kot napredni oziroma enakovredni zgolj s pritrjevanjem, da je vzpostavljeni sistem zelo demokratičen in da je univerza v vseh pogledih čudovita. O kontradiktornosti idej jasno govori nasladna izjava študentke filozofije, ko sem jo povprašala o tem, kaj za njo pomeni demokracija:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

O kakršnemkoli študentskem predstavništvu na univerzi ni ne duha ne sluha. Izkazalo se je, da je kakršnokoli študentsko gibanje oziroma politično združevanje na univerzi že več let strogo prepovedano. Legalno in legitimno to na univerzi opravičujejo z incidentom iz 90. let, ko so na enem izmed protestov člani študentske iniciative uporabili tudi orožje. Prasad iz AISA-e o tem pove:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

Na internetu je vendarle mogoče izbrskati nekaj informacij o nedavnih protestih, torej o nekakšnem underground aktivističnem udejstvovanju nekaterih študentov fakultete za inženirstvo in tehnologijo. Po informacijah iz sekundarnih virov in njihovih objav na Facebooku so z gladovno stavko protestirali proti uvedbi pravila obvezne prisotnosti na predavanjih, ki naj bi bilo aplicirano za nazaj za pretekle semestre, kar je seveda povsem absurdno. Poleg tega so študentje izpostavili nesmiselnost udeležbe na nekaterih predavanjih kot zapravljanje časa zaradi izredno slabe pedagoške aktivnosti predavateljev. Ko sem aktivistične študentke locirala na internetu in jih prosila za pogovor, se za sodelovanje z mediji niso odločile. Kasneje se je izkazalo, da kakršenkoli delovanje, ki sumi na aktivistično združevanje, univerza tretira zelo resno, saj so med drugim prišle nadzorniške službe zasliševat tudi mene in moje sogovornike med opravljanjem intervjuja na območju kampusa. Ugibam torej, da bila moja prošnja zavrnjena zaradi strahu.

Kljub temu da je BHU javna univerza, ob vpisu in semestrsko zaračuna nekaj šolnine. Sicer vsi sogovorniki menijo, da je ta minimalna in naj tako ne bi ovirala dostopnosti študija. Ob tem se še vedno sprašujem, koliko tistih otrok, ki živijo v barakah ali na cesti, ima realno možnost za študij. Ker je univerz – sploh javnih – zelo malo v primerjavi s številom prebivalcev, so vpisna mesta zelo omejena in konkurenca med potencialnimi študenti/študentkami je zelo velika. Kriterij za vstop naj bi bila izkazana odličnost na sprejemnih izpitih, kar torej zahteva visoko kvaliteto predhodnega izobraževanja, o pogojenosti katerega sem že poročala. Govorice pa pravijo, da naj bi bila ta preverjanja celo zgolj kot šov, saj naj bi bila vpisna mesta prodana pod mizo.

Prasad iz AISA-e je ob tem v splošnem poudaril skrb nad zgolj naraščajočim problemom dostopnosti in suverenosti visokošolskega izobraževanja z vidika privatizacije javnih institucij:

Izjava se nahaja v prispevku oddaje

Univerzitetna zgodba Indije je torej globalizacijska: laboratoriji kreacije znanja in valilnice novih čudovitih umov se sistematično uničujejo oziroma zlorabljajo za dobičkonosne namene; ob tem visoko šolstvo postaja zgolj eno izmed orodij povečevanja družbeno-ekonomskih razlik med revnimi in bogatimi.

Preganjali so me za RŠ; iz Indije Maruša G.