(Ne)soočanje s strahom pred smrtjo

Družba ne more premagati smrti. Šibka kolektivna zavest brezbrižno obravnava smrt svojih članov. Proces žalovanja se tako nikoli ne konča in smrt, ironično, zmaga nad življenjem.  To je verjetno eden izmed razlogov, zakaj smo tako obsedeni s simulacijo, tako življenja kot smrti.

Včasih je v zahodnih civilizacijah soočanje s smrtjo vključevalo obrede in dolgotrajne procese žalovanja, saj so na tak način lažje sprejemali minljivost ljudi.

Današnje družbe se soočajo z izjemno težavnim ohranjanjem emocionalnega življenja. Sveto je morda že izginilo z modernostjo, emocionalno življenje modernih družb se ohlaja in počasi, vendar zagotovo umira. S tem se tudi izgublja moč družbenih vezi in posamezniki so vedno bolj atomizirani, kot opozarja Meštrovič v svojem delu Postemocionalna družba.

Francoska in kasneje informacijska revolucija sta povzročili, da danes skoraj nič več ni sveto. Za primer vzemimo dan mrtvih. Namesto da bi počastili mrtve, se ta dan posvetimo nakupovanju. Ni slučaj, da so razprodaje v trgovinah tempirane na praznike. Sveti kraji, kot so cerkve ali pokopališča, so nabiti s turisti. To, da so stvari odprte javnosti, pomeni, da niso več posebne, temveč banalne. Stran demokratizacije, s katero je vse postalo dostopno, je izpraznila družbeni svet svetosti in tako tudi emocij.

Na zahodu je izrazita sekularizacija in čaščenje razuma. Razum si še vedno ne zna predstavljati, kaj sledi po smrti. Zato se danes smrt vedno bolj odriva na stran, pogrebni obredi so vse krajši, ljudje pa se oprijemajo vsemogočih načinov podaljševanja življenja.

Oče sociologije Emile Durkheim je kot grešne videl tiste rituale, ki so navdihnjeni z občutji žalosti in strahu. Gre za obrede, ki so praznovani v stanju žalosti in nelagodja. Žalovanje, povezano s pogrebi, je najbolj očiten primer takšnih obredov. Ob pogrebu je žalovanje dolžnost in obligacija.

Že Durkheim je opozarjal, da družba ne bi smela dopustiti svojim članom, da bi bili brezbrižni ob izgubi enega svojih članov zaradi smrti, kajti  smrt zahteva potrditev moralne enotnosti in povezanosti v družbi.

Čeprav sodobne družbe še ohranjajo pogrebe, ti nimajo več integrativne funkcije. Danes smo brezbrižni tako do smrti, ki jih vidimo po televiziji, kot do smrti svojih bližnjih. To se kaže v tem, da so pogrebi vse krajši in krajši, smrt pa postaja problem, ki vključuje stroške, porabo dragocenega časa in legalnih obveznosti.

Izguba vere je današnji družbi odnesla enega poglavitnih mehanizmov, preko katerih? so se ljudje soočali s smrtjo več stoletij. Ob tem se pojavlja še dodatni problem, ki ga izpostavi psihoanalitik Cristopher Lash. Strinja se, da strah pred smrtjo postane bolj intenziven v manj religiozni družbi. Po Lashu pa starost ni problematična le zato, ker naša družba ne najde več koristi v starejših. Vstop v to nekoristnost sociologi imenujejo družbena smrt. V tem primeru je glavni krivec družba, ki starejše definira kot neuporabne in jih prisili v upokojitev, preden iztrošijo sposobnost za delo.

O družbeni smrti govorimo, ker z razvrednotenjem izkušenj in poveličevanjem fizične moči, spretnosti, prilagodljivosti in sposobnosti za odkrivanje novih idej družba definira produktivnost na način, ki avtomatično izključi starejše. Z drugimi besedami kult mladosti še nadalje oslabi družbeni položaj tistih, ki niso več tako mladi.

Vrnimo se k problemu današnjega dojemanja smrti. Smrt je postala posvetna, navadna, vsakodnevna izkušnja brez ritualov, ki so jo včasih ohranjali na področju svetega. Smrt povzroča vedno manjšo družbeno reakcijo. Govorimo lahko o MacDonaldizaciji smrti: pogrebi so hitri, učinkoviti in racionalni. Človeška smrt pa le kruto dejstvo.

Vidimo, da pogrebi niso hitrejši zato, ker bi se ljudje hitreje sprijaznili s smrtjo bližnjega. Z njo se pogosto sploh ne sprijaznijo. Nesprijaznjenost s smrtjo in kratka slovesnost lahko v človeku povzročita nelagodje in vzbudita krivdo. Eden bolj razširjenih načinov za lajšanje vesti je v potrošniški družbi kompenziranje krivde z nakupom dragih krst in podobno. Kljub temu, da so pogrebni sprevodi vedno krajši, niso vedno cenejši.

Drugi, prav tako pogost način soočanja s težavami, je v postindustrijskih družbah kar se da aktivno preživljanje prostega časa. Na ta način se izognemo misli na umrlega, zaradi katerega po vsej verjetnosti čutimo krivdo tudi zato, ker ob njegovi smrti nismo bili ob njem. Posamezniku, namesto da bi mu pustila čas ali ga vzpodbujala k soočenju z izgubo, družba raje ponudi kratkotrajno rešitev nakupovanja ali deloholizma. Na ta način potrošniška družba profitira na njem. Vodi ga k iracionlnemu zapravljanju in garanju, oboje pa je za posameznika nesmiselno in celo škodljivo.

Če verjamemo Durkheimu, da se brez obreda in žalovanja ne moremo sprijazniti s smrtjo, smo potem ujeti v večni krog nezadovoljstva s svojim življenjem, nezadovoljstva, kjer noben komfort, užitek, tableta, predmet ali terapija ni odveč. Glede na vse ravnokar povedano, se lahko vprašamo, ali so se pogrebi resnično skrajšali zaradi upadanja religije in izumiranja običajev, ali gre za načrtovan proces potrošniške družbe za ustvarjanje nesrečnih in ranljivih posameznikov – najboljših strank.

Kako se izognemo pastem potrošniške družbe in se uspešno soočimo s smrtjo? Enostavne rešitve ni, kljub temu pa situacija ni brezizhodna. Kot alternativo lahko izpostavimo pot vzhodnjaških filozofov, ki smrt sprejemajo, namesto da bi jo tabuizirali.

Tabuiziranje smrti je za zahodno potrošniško kulturo koristno, medtem ko posamezniku ne omogoča kvalitetnejšega življenja. Zgodi se ravno to, kar se najlepše vidi v krizi srednjih let. Takrat namreč začnemo intenzivneje doživljati strah pred starostjo in posledično pred smrtjo. Takrat se lahko posameznik odloči, ali bo sprejel lastno umrljivost in začel rahljati vezi, ki ga vežejo na materialni svet, ali pa misel na smrt zavrne, potlači in se začne na vse pretege truditi, da bi ustavil proces staranja.

Tisti, ki se odloči za prvo možnost, dobi vpogled na lastno življenje skozi ptičjo perspektivo. To mu omogoča, da svoje življenje vidi, kot se temu popularno reče »izven škatle«. Nevarnost tega pogleda za potrošniško družbo je, da posameznik uvidi, da ogromno stvari, ki so se mu »še včeraj« zdele nujno potrebne, sploh niso pomembne in da vrednote, kot sta na primer garaštvo in služenje denarja, niso najpomembnejše. Zato bo tak človek prenehal razmišljati potrošniško, vsaj delno se bo osvobodil verig konformizma in nehal slepo slediti množici ter se posvetil pomembnejšim stvarem v življenju: ljubljenim, notranjemu miru, dobrim delom in še bi lahko naštevali.

Po drugi strani bo človek, ki je zavrnil misel na smrt in bo naredil vse, da ne bo postal ne v lastnih, ne v očeh drugih star. Okoli tega človeka se bodo zvrstili ravno nasprotni procesi. V bitki proti starosti nobeno delo ne bo pretežko zanj, noben »lifting«, lepa obleka, vitaminska tableta, fitnes ne bo nepotreben. Kot je tudi vidno v primerih ljudi, ki trpijo krizo srednjih let, se bodo obdali z materialnimi stvarmi, ki jih ne potrebujejo, ki jim ne prinašajo zadovoljstva, ampak služijo le kot sredstvo za zakrivanje starosti. O smrti ne bodo razmišljali. Zaposlili se bodo z različnimi dejavnostmi, da se jim le ne bo potrebno ukvarjati s samimi seboj.

Nikoli se ni prezgodaj začeti soočati z lastno smrtjo, ker to v resnici pomeni osmišljati življenje. Montaigne je nekoč dejal, da je poglabljanje v smrt, poglabljanje v svobodo. Človek, ki se je naučil, kako umreti, pa je pozabil biti suženj.

Prispevek pripravil: Otto Gerdina