Printbox -  ali kaj je potrebno za uspešen start up

Diskurz o univerzi se rapidno spreminja. Medtem ko smo pred nekaj meseci še užaljeno poročali o vstopanju kapitalske logike v akademijo, je danes prepletenost univerze in gospodarstva boleče dejstvo. Eden izmed jalovih otrok tega zakona je tudi institucija, imenovana Ljubljanski univerzitetni inkubator, katerega poslanstvo je aplikacija znanja iz akademije v gospodarstvu prek ustanavljanja start up in spin off podjetij. Ministrstvo za gospodarstvo kot glavni financer inkubatorja tako s svojo podjetniško logiko vstopa v prostor, kjer naj bi bila glavna motivacija produkcije pot k resnici. Če pozive podjetnikov k sinergijam in služenju gospodarstvu še nekako razumemo, so nam toliko manj jasni isti navijaški slogani, ki prihajajo od univerzitetnih profesorjev in študentov.

Ideja univerzitetnih spin-off-ov in start-up-ov je toplo pozdravljena tudi v noveli zakona o visokem šolstvu, a kljub temu, da je besedna zveza odcepljeno podjetje uporabljena kar 44-krat, v zakonu ni člena ali odstavka, ki bi natančneje urejeval ustanovitev le-teh. Še bolj neurejeno je trenutno stanje, kjer profesorji privatizirajo še včeraj javne inštitute, z univerzitetnim denarjem ustanavljajo svoja podjetja ali pa se okoriščajo z dosežki študentov. Logika, ki je pokopala gospodarstvo sedaj skozi odprta vrata vdira na univerzo.

Kakšen je torej rezultat, ko na igrišče v isto ekipo postavimo študentsko organizacijo, univerzitetni inkubator, profesorja na ljubljanski univerzi in svetovno inovacijo? Oglejmo si vzorčni primer igre po njihovih pravilih.

Printbox je blagovna znamka avtomatov za printanje in skeniranje, ki jih najdete na različnih mestih po Sloveniji in v tujini. Na samopostrežni avtomat preko USB-ja ali maila prenesete želene dokumente ter jih natisnete po kar najnižji ceni. Poleg cene odlikujejoPrintbox tudi enostavna uporaba, 24-urni delovni čas in ekološkost tiska, saj naprave ne uporabljajo običajnih kartuš in tonerjev.

Pod mentorstvom Aleša Vahčiča, predavatelja podjetništva na ljubljanski Ekonomski fakulteti, je ekipa, takrat še pod okriljem univerzitetnega inkubatorja, razvila celoten projekt - software, avtomat ter plasiranje ideje na trg s start up podjetjem Oblakomat. Ker naj bi napravo večinoma uporabljali študenti, so se v podjetju leta 2011 v iskanju začetnega kapitala obrnili na ŠOU v Ljubljani. Kako se je ŠOU odločil za sodelovanje z Oblakomatom, nam je pojasnil eden takratnih članov zbora, ki se, tako kot dva druga sogovornika, odločil ostati anonimen:

////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////

Tu pa smo našli tudi gnilo jabolko v košari uspeha te zgodbe. Po logiki zasebnih profitnih združb je jasno, da je glavni interes akterjev dobiček oziroma osebno prosperiranje ne glede na sredstva. Po pregledu sej predsedstva in Študentskega zbora ljubljanskega ŠOU-a je jasno, da stvari niso bile transparentne. Več o tem nam pove prejšnji sogovornik: 

////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////

Študentska organizacija v Ljubljani je torej praktično podarila sto tisoč evrov slamnatemu podjetju Oblakomat, ki je dejavnost in blagovno znamko nato preneslo na podjetje Printcloud in nato na Print boks, d. o. o., pod katerim obratuje danes. Torej, leta 2012 je novi investitor DTK Murka ustanovil podjetje, ki si deli ime s samim tržnim proizvodom.

Da se pravila poslovanja na ljubljanski študentski organizaciji malenkost razlikujejo od zakonsko določenih praks, ni nobena skrivnost, a zgodba Printboxa je presežek tudi v tem pogledu. Posojilo oziroma investicijo je po pravilih ŠOU-a moral odobriti Študentski zbor. Kako demokratična in transparentna je bila potrditev sodelovanja, pojasnjuje prejšnji sogovornik: 

//////////////////////////////////////////////////////////// Izjava v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////

Jernej Pavlič, trenutno vodja kabineta predsednice vlade, je bil pred nastopom mandata študentskega poslanca demonstrator pri profesorju Vahčiču. Njegovo zagretost pri lobiranju med poslanci je potrdilo kar nekaj sogovornikov, ki so ali so bili del ŠOU družine. Za pojasnilo smo klicali tudi Pavliča, ki pa je zavrnil pogovor o tej temi. Prav tako na vprašanja ni želel odgovarjati bivši direktor ŠOU-a Rok Sotlar, ki je pogodbo podpisal, saj je po internih pravilih organizacije zavezan k molčečnosti. Kakor nam je povedal drugi sogovornik, pa omertà ni edini sicilijanski element, ki so se ga posluževali člani takratnega poslanskega kluba Gambino:

////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////

Na ravnokar slišane navedbe se ni želel odzvati niti Marko Hozjan, ki je bil predsednik ŠOU-a v času predstavitve projekta in prav tako eden izmed njegovih zagovornikov, smo pa dobili izjavo njegove naslednice in dejanske podpisnice pogodbe, Ane Pleško, ki je svojo vlogo pojasnila z naslednjimi besedami:

////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////

Seveda smo jo vprašali, ali je vedela za pritiske in grožnje, ki naj bi jih bili deležni študentski poslanci.

///////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

////////////////////////////////////////////////////////////

Zgodba pa se ne konča le s sumljivim mešetarjenjem z javnimi sredstvi študentske organizacije. Ob lanskoletni menjavi delovnega kolektiva Printboxa je ne le brez službe, ampak tudi brez plačila ostalo kar nekaj sodelavcev podjetja. Po besedah bivšega sodelavca Printboxa se je na podoben način zgodba razpletla za vsaj 8 sodelavcev.

////////////////////////////////////////////////////////////

Izjava v posnetku

///////////////////////////////////////////////////////////

Printboks je v lanskem letu tako doživel celovito kadrovsko prenovo. Za komentar dogajanja smo prosili tako Vahčiča in Denisa Beniča, ki sta podjetje ustanovila, kot sedanje vodstvo. Medtem ko sta bila prva dva neodzivna, smo od drugih dobili pojasnila, da o preteklosti poslovanja lastne organizacije ne vedo kaj dosti. Za pridobivanje informacij so nas napotili na Ajpes.

Zgodba o uspehu slovenske inovacije, ki prodira na vse več tujih trgov, je tako v samem jedru gnila. Ustanovitelji podjetja na svoji poti do zvezd pač niso izbirali sredstev. Na policiji so nam sicer potrdili, da so proti enemu izmed deležnikov v tej zgodbi podali kazensko ovadbo na okrajno tožilstvo v Ljubljani, a verjetno je definicija podjetniške gazele ravno uspešno preskakovanje ovir.

Na primeru Printboxa se kar najlepše pokažejo želje zaposlenih na fakultetah, ko govorijo o start upih in povezovanju univerze z gospodarstvom. Take in drugačne kvaziakademske inovacije, zapakirane v embalažo “thinking out of the box”, so po svoji metodi navadna kraja javnih sredstev in izkoriščanje delavcev za profit privatnikov. In ko vam bo profesor izza katedra naslednjič predaval o dodani vrednosti prej omenjenih sinergij, povprašajte le, v čigav žep se ta sinergija na koncu steka.

Na nove uspešne povezave univerze z gospodarstvom nazdravljata Maruša in Arne.