RŠ vs. ŠOU

Čeprav se zadnje čase o finančni problematiki Radia študent ne piše več tako pogosto kot minulo jesen, je ta še vedno več kot aktualna. Po lanski pravi ofenzivi na RŠ se je Študentska organizacija univerze v Ljubljani letos projekta lotila bolj taktično ter potiho, in sicer s samovoljnim omejevanjem namena porabe sredstev, ki jih Radio prejema od ŠOU-a kot ustanovitelja. Tako je v zadnjem predlogu pogodbe, ki jo je Radiu predlagal ŠOU, od 180.000 evrov za leto 2014 kar polovico teh sredstev rezerviranih za izplačilo prek študentskih napotnic. Gre za precedenčni primer, saj takšnih omejitev ne vsebuje nobena druga pogodba med ŠOU-om in zavodi ali stalnimi dejavnostmi.

Ker je bila pogodba s strani Radia zavrnjena, ŠOU tako že od februarja ne nakazuje denarja, kar je RŠ pripeljalo v izjemno nezavidljiv finančni položaj, ko je ogroženo tekoče delovanje radia in izplačila honorarjev sodelavcem. Želja predsedstva po povečanju deleža študentov pri ustvarjanju programa vašega najljubšega radia je seveda hvala vredna, čeravno RŠ v tej smeri že deluje ves ta čas. A prvi problem na poti do podpisa pogodbe predstavlja že besedilo člena, kjer govorijo o izplačilih prek študentske napotnice, ne pa o ustvarjanju programa s strani študentov. Kako naj radio nekomu, ki se je pol tretjega letnika mučil v etru na avdiciji za špikerja prepove delo na radiu le zato, ker je diplomiral in nima več statusa študenta? Ali mladi raziskovalec, ki je redno zaposlen in dobiva ereševski honorar prek avtorske napotnice, ni študent? Poleg tega, da je dotični člen grobo poseganje v uredniško politiko radia glede izbire avtorjev vsebin, je od inštitucije z okoli 150-imi sodelavci nemogoče pričakovati, da bo takšna prestrukturiranja izvedla sredi leta, brez kakršne koli predpriprave. Tovrstnim argumentom vodstvo ŠOU-a do sedaj ni bilo pripravljeno prisluhniti, kar precej direktno kaže na to, da so vzgibi, zaradi katerih ŠOU predlaga omenjeno rezervacijo sredstev, ne glede na leporečenje, v katerega so zaviti, isti kot v lanskih pogajanjih – utišanje Radia Študent.

Dejstvo je, da je marsikdo na RŠu že 5, 10, 20 let predolgo. Dejstvo je tudi, da je RŠ premalo študentski, tako iz vidika njegovih ustvarjalcev, kakor poslušalcev. A posameznim članom predsedstva ljubljanskega ŠOU-a pod vodstvom direktorja Klasinca ne gre za reševanje teh problemov, temveč preprosto za umik študentske organizacije kot financerja iz vseh premalo profitnih dejavnosti. Ko vodstvo ŠOU-a govori o obskurni vlogi radia, se morda kdaj vpraša, kaj je sam naredil za njegovo večjo prepoznavnost? Zakaj se v duhu s strani Klasinca tako opevane sinergije RŠ ne vrti v novi menzi na Kersnikovi? Zakaj se izdaje Založbe Radia Študent ne prodajajo v hostlu Celica? Zakaj je ŠOU, ki bi moral kot stanovska organizacija skrbeti za progresivno študentsko kulturno, uzurpiran s strani natakarjev in preprodajalcev alkoholnih pijač, njegova kulturna produkcija pa ne seže dlje od brucovanj in nekakšnih tržnic, ker se pojem  recikliranja razume le kot ponavljanje vedno istih glasbenih vsebin dvomljive umetniške vrednosti?

Če med vsemi tegobami, ki trenutno pestijo Radio Študent, naštejemo le pridobitev nacionalne frekvence, vstop ljubljanske univerze v soustanoviteljstvo in s tem dodatno financiranje, popularizacija radia med dijaki ter mlajšimi študenti in nujno prevetritev vsebin, ugotovimo, da ŠOU kot ustanovitelj Radio v večini naštetih primerov onemogoča in z njem ne sodeluje. Namesto tega postavlja pogoje, za katere ve, da jih radio tako na horuk in brez strategije ne bo zmožen doseči. In če bi se ljubljanski ŠOU bolj kot z izgradnjo prehrambenih in počitniških nastanitev ukvarjal z izboljšanjem stanja mladih diplomantov, bi ti verjetno raje sprejeli redno zaposlitev kakor pa slabe tri evre za uro dela na Radiu Študent - ki jih zaradi prenizkega stanja na računu ta mesec morda sploh ne bomo dobili.

Iz skorajda izstradanega radia se javlja Arne. Ne bomo spušili!