UNI – KOMPLEKS… DRUGIČ! ALI O ŠTUDENTSKEM DELU MALCE DRUGAČE

UNI - KOMPLEKS... DRUGIČ! ALI O ŠTUDENTSKEM DELU MALCE DRUGAČE

Pozdravljeni v drugi epizodi povsem nove oddaje z naslovom Uni-kompleks, ki jo pripravljamo v univerzitetni redakciji Radia Študent. Vsem, ki ste prvo oddajo že slišali, se opravičujemo, ker bomo na kratko ponovili srčiko esence oddaje, seveda za vse tiste, ki nas danes prvič poslušate.

Uni-kompleks je oddaja, v kateri razgaljamo že povsem razgaljeno in tako imenovano odprto Univerzo, ki svojih problemov nikakor ne skriva. V njej razmišljujoče pihamo v tiste bolj zaprašene kotičke univerzalnih problemov, ki tako ali drugače pritičejo tej stari dami s skoraj tisočletno zgodovino in v katere se mediji množičnega poneumljanja praviloma ne poglabljajo prav veliko. Ker pa tovrstna zastavitev zahteva poglobljeno novinarsko raziskovanje, smo si zamislili sklope po več oddaj skupaj, ki se dotikajo iste teme. In trenutno smo, draga poslušalka in dragi poslušalec, še vedno v prvem sklopu oddaj, v katerih se lotevamo problematike ne-varnega dela v univerzitetnem prostoru.

V sklopu teh oddaj smo se danes odločili pobližje spoznati študentsko delo, ki spada med prekerne oblike zaposlitve. Kot takšnega ga delodajalci seveda velikokrat izkoriščajo.

Najprej zabredimo v argument študentskega dela kot socialnega korektiva. Delo ne more biti socialni korektiv, niti študentsko delo ne. Ti argumenti so se namreč najbolj glasno pojavljali ob debatah, ki so v propad pospremile tako imenovano malo delo. Gre prej za ogromno stopnjo izkoriščanja in prenašanje bremen socialne nekorektnosti države na roke, pleča in glave mladih. To nam lepo pokaže skupno število ur, ki so ga opravili študenti preko študentskega dela. To je znašalo slabih 68 milijonov v letu 2009. Pri tem se poleg del, ki so pretežno nestrokovna, nanje valijo dela, ki zahtevajo visoko usposobljenost in so podplačana. Od njih študenti nimajo niti delovne dobe niti plačanih socialnih in zdravstvenih prispevkov. So neke vrste delovna sila na klic oziroma zadovoljevalci potreb izkoriščevalcev.

Ta argument v podtonu sicer zelo spominja na argumente delovnih izkoriščevalcev. Obstaja torej bazen, v katerega so mladi vrženi, da opravljajo podplačana dela. Ob tem, kot je bilo že omenjeno, se je pojavil argument, da je študentsko delo socialni korektiv.

Kaj to pomeni za drugo stran?

Z vidika delodajalcev je študentsko delo razumljeno kot ugodna rešitev, saj zagotavlja poceni in izrazito fleksibilno delovno silo, ki je poleg tega nadpovprečno energična in tudi sorazmerno dobro izobražena. To se kaže predvsem na prikazovanju dela kot stroška, po drugi strani pa je socialnih transferjev, namenjenih mladim, tako malo, da je skoraj vsak študent prisiljen delati, zato da preživi. To potrjujejo tudi podatki, saj naj bi leta 2010 študentsko delo po nekaterih ocenah opravljalo kar 84,1 odstotka študentov.

Kar je zanimivo, so trendi, ki povečujejo ne-varnost dela. Delež mladih, ki delajo honorarno, se je v zadnjem desetletju skoraj podvojil, verjetno pa se je ta tendenca v zadnjih dveh letih še povečala. Skokovito pa upada delež redno zaposlenih za nedoločen čas, ob tem so klici po pokojninski reformi in podaljševanju delovne dobe najmanj bizarni. Hkrati je pomembno dejstvo to, da so mladi, ki opravljajo redno honorarno delo - kamor lahko prištevamo tudi študentsko delo - bistveno manj zadovoljni s svojim delom kot npr. redno zaposleni. Na tej točki ne branimo pozicije rednih zaposlitev, ampak se sprašujemo, kako spremeniti ne-varno delo v varno delo, v smislu, da se razmerje moči tistih, ki delajo ne-varno poveča do te mere, da se prekine aroganca tistih, ki to delo izkoriščajo.

Iz izkoriščanja lahko posledično potegnemo občutek podplačanosti študentskega dela. To postavko nam potrjuje dejstvo, ki izhaja iz ocene denarno-materialnih razmer mladih v lastnem gospodinjstvu. Večina študentov tako ocenjuje svoje razmere kot slabe. Še posebej so to tisti študenti, ki živijo pri starših. Slabe denarno-materialne razmere pa sprožijo začaran krog, ki jih sili, da delajo podplačana dela.

Ustvarja se torej strokovna in nestrokovna presežna vrednost, ki praktično ne stane kaj dosti - predvsem zaradi nizkih dajatev in fleksibilnosti. Nekaj časa delaš, potem letiš. Kljub temu pa so ustvarjene številke, ki jih ima ekonomija za fetiš, precej visoke. V letu 2009 so študentje ustvarili 314 milijonov evrov za lastne prihodke - koliko dobička od tega pa so imeli študentska organizacija, država preko plačevanja davkov ter ne nazadnje delodajalci.

Te aktivnosti naj bi torej mladim omogočale dostop do prve zaposlitve. Glede na to, da na univerzitetni redakciji ne poznamo prav veliko mladih ljudi, ki bi bili redno zaposleni, se sprašujemo, kaj je narobe s tem omogočanjem? Verjetno zgolj to, da zaposlitev ni več nikjer, razen v kakšnem projektu ali pa životarjenju preko inštituta samostojnega podjetnika.

Kaj se dogaja na ravni sindikalnih aktivnosti za zaščito te pretežno nezavarovane in fleksibilne delovne sile? Kako organizirati ne-varnost, da postane nevarna izkoriščevalskim parazitom? Nekaj malega aktivnosti so pokazali v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije.

Kljub temu da so sindikati deloma aktivni na področju nevarnih zaposlitev, nas je zanimalo tudi, zakaj so branili inštitut študentskega dela. Na okopih so skupaj s Študentsko organizacijo stali ob debatah o tako imenovanem malem delu. To naj bi povečalo ne-varnost zaposlitev, hkrati pa študentsko delo prav tako, lahko bi rekli kar trendovsko, opravlja to funkcijo.

Od študentskega dela torej ni delovne dobe, ni socialnih zavarovanj, je pa nekaj malega denarja, s katerim pa študentje niso ravno najbolj zadovoljni. Od dela se umira, pravi pesmica, zato na tej točki predlagamo, da ji prisluhnete:

Sicer pa, za razjasnitev ne-varnega študentskega dela še nekaj okvirnih procentov. Od študentskega dela, ki je sicer manj obdavčeno in zato za delodajalce bolj mamljivo, kapitalistični sistem odtegne 16,8 %, kar bi v letu 2008 pomenilo okoli 47 milijonov evrov. Od tega gre okoli 15 % za razvoj kadrov in štipendiranje ter ravno toliko za izgradnjo študentskih domov in visokošolske infrastrukture. „Ok", na tem ni nič slabega, bi si lahko mislili ob teh podatkih, vendar pa nekoliko bolj bode v oči dejstvo, da si ostali dve tretjini enakovredno razdelijo birokratski brahiozaver in parazitske garje oziroma z drugimi besedami Študentska organizacije Slovenije in posredovalnice dela.

Da bi preverili moralno držo pri v ne-varno delo vpetih študentih, smo se odpravili v vetrovno Rožno dolino in jih povprašali, ali se ob dejstvu, da študentske posredovalnice dela in študentske organizacije na leto poberejo okoli 30 milijonov evrov, počutijo izkoriščene.

Iz izbranih odgovorov je razvidno, da se nekateri študentje sicer ukvarjajo z vprašanjem o neupravičenem odlivu njihovega dela v tuje žepe. Vendar kljub temu ostaja dejstvo, da dokler študentje ohranjajo svoj nadstandard oziroma jim to delo omogoča preživetje, o stvareh, kot so kako se jih izkorišča, kdo jih izkorišča in namesto koga pravzaprav delajo, ne razmišljajo.