Naj bo znanje slovenščine končni cilj integracije, ne njen predpogoj

Predlogi sprememb Zakona o urejanju trga dela, peta točka – integracija tujcev. “Za vpis v evidenco brezposelnih oseb se uvaja dodaten pogoj za državljane tretjih držav v obliki zahteve po osnovnem znanju slovenskega jezika – nivo A2.” V roku enega leta po prijavi na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje oziroma do konca obdobja prejemanja denarnega nadomestila, če tega oseba prejema dlje kot 12 mesecev, bodo morali vsi tujci, ki prihajajo iz tretjih držav, svoje znanje slovenskega jezika izkazati z uradnim potrdilom, sicer bodo izbrisani iz evidence in ne bodo več upravičeni do nadomestila za brezposelnost. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dodatni ukrep predlaga z namenom “večje integracije tujih državljanov na slovenski trg dela”; ukrep pa se jim zdi nujen “z vidika aktivnega iskanja zaposlitve”.

Predlagana sprememba Zakona o urejanju trga dela je problematična z več vidikov, ki jih bomo skušali postopoma osvetliti v današnji jutranji rubriki Kikokerdáče. Za začetek: najbolj bo prizadela slabo ali sploh neintegrirane tujce iz tretjih držav, ki v večini prihajajo iz Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in s Kosova; v evidenco brezposelnih oseb jih je trenutno vpisanih približno 7600.

Obrnili smo se na Ino Ferbežar s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki že vrsto let spremlja spremembe v zvezi z jezikovnim testiranjem tujih državljanov in, kar je še pomembneje, dobro pozna prakso poučevanja in preverjanja znanja ter položaj in razmere učečih; v njihovo kožo se ji ni težko uživeti. Za začetek nam navede nekatere pristojnosti institucije, ki jo predstavlja.

Izjava: "V našem centru izvajamo izpite iz znanja slovenščine in izdajamo potrdila o tem znanju tistim tujim državljanom, ki potrebujejo potrdilo o znanju za neke uradne namene. K nam največkrat prihajajo ljudje, ki potrebujejo ta potrdila – največ jih je gotovo za pridobitev slovenskega državljanstva z naturalizacijo. Rekla bi, da jih je okoli 70–75 procentov, ti so čisto na koncu integracije. Če govoriva o osnovni ravni, izpiti so namreč na treh ravneh, približno 10 odstotkov ljudi prihaja tudi zaradi dela, zaradi različnih zaposlitev, ki naj bi jih opravljali tukaj v Sloveniji, pa je tam znanje potrebno, glede na naše uradne predpise. Nekateri pa prihajajo na izpite tudi zaradi šolanja, ampak to so potem že višje ravni."

Osnovna raven znanja, ki jo predvideva Zakon o državljanstvu, pomeni nivo znanja, ki ustreza stopnji A2, to je druga stopnja izmed šestih, ki jih določa Skupni evropski jezikovni okvir (SEJO). Za lažjo predstavo: nekje po koncu osnovne šole dosežemo A2 raven angleškega jezika, po koncu poklicne srednje šole navadno B1, gimnazije pa B2. Brezposelni naj bi tako po predlogu sprememb Zakona o urejanju trgu dela že po enem letu izkazovali nivo znanja na ravni A2. Problem je torej med drugim v tem, da …

Izjava: "Večinoma zakonodajalci, tisti, ki predpise določajo, ne vejo, kaj to točno pomeni."

Ostanimo še nekoliko pri izpolnjevanju pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo; izkušnje s populacijo, ki je najštevilčneje vključena v procese testiranja, so namreč zgovorne in nam bodo pomagale razumeti nepremišljenost predlaganih sprememb. Če zahteve slovenske zakonodaje v zvezi z nivojem znanja, zahtevanim za pridobitev slovenskega državljanstva, umestimo v evropski kontekst, ugotovimo, da naše politike primerjalno (zaenkrat) niso tako zelo restriktivne.

Izjava: "Mi smo, gledano v evropskem kontekstu, razmeroma nizko. Problem v Evropi je to, da po letu 2004 zelo zaostruje politiko jezikovnega znanja, ponekod ljudje opravljajo izpite že mnogo prej v procesu integracije, kot pri nas. Pri nas se izpit opravlja, kot rečeno, na koncu integracije, za državljanstvo. V Evropi pa imate v zahodnih državah, v tradicionalno priseljenskih državah, zelo rigorozne zahteve, recimo že za združevanje družine, za zaposlitev, za stalno bivanje – ogromno izpitov je že na nivoju A2. Za državljanstvo je od A2 do celo B2, slednje velja za Dansko, ampak to je na koncu integracijskega procesa. Pravijo, da je državljanstvo privilegij."

Države Zahodne Evrope torej postajajo precej rigorozne v zvezi z jezikovnimi zahtevami, ki se pogosto postavljajo na začetek integracíjskega procesa. Dostikrat države od tujcev že ob samem prihodu zahtevajo izkazano določeno znanje jezika.

Izjava: "Konkreten primer je združevanje družine. Partner npr. želi, da bi družina prišla, polnoletni člani družine morajo zato izkazati znanje jezika na določeni ravni. Te ravni so sicer zelo nizke, pa vendarle – to je še preden se integracijski proces sploh začne. To so argumenti moči ... Ne vem, ali je to stvar discipliniranja ali je to stvar šikane, zapiranja vrat ... Saj ne vem, kaj naj rečem. Vse to."

Zakon o državljanstvu RS, ki je stopil v veljavo leta 1991, je bil verjetno med prvimi z eksplicitnim določilom o jezikovnem znanju – določena je bila pridobitev državljanstva z naturalizacijo, znanje oziroma uporaba slovenskega jezika pa kot obvezen pogoj za opravljanje določenih poklicev in dejavnosti. Zakon določa, naj prosilec »obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni«. Prevladujoč motiv kandidatov za opravljanje izpita je prav pridobitev državljanstva z naturalizacijo, kar je gotovo vplivalo tudi na smernice od leta 1994 delujočega Centra za slovenščino, ki takrat postane uradna institucija za preverjanje znanja slovenščine kot drugega ali tujega jezika in dobi pooblastilo za izdanjanje ustreznih certifikatov o tem znanju. Večina njihovih kandidatov prihaja iz nekdanjih jugoslovanskih republik in so tako tudi v večini govorci jezikov, ki so sorodni slovenščini. A ravno ideja o medsebojni razumljivosti južnoslovanskih jezikov in dejanska možnost medjezikovnega sporazumevanja zmanjšuje potrebe po medsebojnem učenju jezikov, ugotavljajo strokovnjaki. Kandidati imajo na osnovni ravni pogosto bolj kot ne zgolj težave s pisanjem, medtem ko razumevanje na tako nizki ravni, kot je A2, pravi Ferbežar, ni težava in tudi ne bi smela biti. Republika Slovenija ponuja brezplačni začetni program v obliki 180-, 120- in 60-urnega tečaja, poleg tega imajo možnost brezplačnega prvega preizkusa znanja iz slovenskega jezika na osnovni ravni, s katerim se zglasijo pri eni izmed pooblaščenih ustanov, ki delujejo pod okriljem tega centra.

Izjava: "Fino je, če gredo ljudje na tečaj in to možnost imajo. Slovenija vendarle ponuja začetno integracijo priseljencev, to je program, kjer se je mogoče brezplačno udeležiti tečajev do 180 ur. Kar seveda za te, ki prihajajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, so govorci enega od slovenščini sorodnih jezikov, ni tako zelo malo, prav veliko pa spet ne. Znanje jezika je odvisno od marsičesa tudi od tega, kakšno imaš prvotno izobrazbo, ne samo od tega, kateri je tvoj prvi jezik. To so prenosljiva znanja, če dobro znaš svoj prvi jezik, potem veliko lažje nekatere spretnosti preneseš tudi v tujega. Dostikrat na osnovni ravni opažamo, da imamo zelo veliko ljudi, ki prihajajo iz razmer, kjer niso mogli hoditi v šolo, kjer imajo premalo šole, kjer je šola popolnoma nekvalitetna in seveda ta znanja potem zelo težko prenesejo. In teh 180 ur, ki jih ponuja država Slovenija je včasih zelo premalo. Mi imamo recimo, da prideš do stopnje A2, po programu, ki je zastavljen, predvidenih od 300 do 450 ur, pa je to lahko še zelo premalo. Če nisi niti opismenjen, je praktično nemogoče v tem času doseči zahtevano raven ali pa če nisi opismenjen v drugi pisavi, nelatinični. To vse potem podaljšuje ta čas, da prideš do neke stopnje znanja."

Kandidati, ki prihajajo opravljati izpit, da bi zadostili pogojem pridobivanja državljanstva, predstavljajo precej heterogeno skupino priseljencev. Ina Ferbežar opozarja, da je ožja populacija, ki jo v večini naslavlja predlog zakona, veliko bolj specifična in še posebej ranljiva. Poleg tega je ravno delovno okolje tisti prostor, kjer imajo tujci sicer redko možnost aktivnega učenja slovenščine. Opozarja tudi, da Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik za doseganje osnovnega nivoja znanja jezika predvideva od 300 do 450 učnih ur, kar občutno presega tako število predvidenih ur brezplačnega programa Začetne integracije tujcev kot, upoštevajoč dejanske razmere in možnosti, tudi obdobje enega leta, po katerem naj bi brezposelne osebe že morale izkazati zahtevano znanje. V oči bode tudi eden izmed razlogov za uvajanje obravnave spremembe zakona: znanje slovenskega jezika naj bi predstavljalo predpogoj za uspešno obravnavo osebe s strani osebnega svetovalca na ZRSZ in njeno aktivacijo.

Izjava: "Ja, seveda, osebni svetovalec očitno želi, da postopek poteka v slovenščini. Ampak mislim, da je potrebno vseeno ljudem stopiti nasproti. Se znati pogovarjati o svoji zaposlitvi – to so kar kompleksne zadeve. Na to moraš biti pripravljen ... V redu, dajmo ga pripraviti."

Na Centru za slovenščino kot tudi nevladne organizacije opozarjajo na težave tujcev pri samem dostopu do informacij, ki bi jim omogočile mirno bivanje v Sloveniji.

Izjava: "To je grozen problem. Imeti moraš določeno izobrazbo, da sploh te informacije dobiš. Vidim, da na upravnih enotah s temi informacijami niso preveč radodarni. Ampak obstajajo info točke za tujce; vem, da z ogromno informacijami razpolagajo nevladne organizacije. Seveda je dobro, če se obrnejo na njih, ampak dostikrat so to tako ranljive skupine ljudi, da sploh ne vejo, kam bi se obrnili. Želja bi seveda bila, da bi zavodi za zaposlovanje predvsem res tudi upravne enote malo bolj šle nasproti z informiranjem, kaj dejansko je na voljo. Ker vendarle: 180 ur pa vseeno nekaj je, vsaj začneš lahko. Spomnim se, ko smo imeli, sicer že dolga leta nazaj, pilotni tečaj, na podlagi katerega smo potem pripravljali programe – ljudje so bili neskončno hvaležni, da se kdo sploh ukvarja z njihovo slovenščino." 

Poudariti gre tudi, da 180 ur trajajoč tečaj Začetne integracije tujcev ni pripravljalni tečaj, torej program, ki bi specifično pripravljal na opravljanje končnega izpita iz znanja slovenskega jezika na Centru, čeprav imajo sodelujoči možnost, seveda ob zadostni prisotnosti, enkratnega opravljanja brezplačnega izpita. Dobro tudi vemo, da izpit ni zgolj preverjanje znanja, temveč zahteva tudi posebne veščine spoprijemanja z izpitno situacijo. Pripravljalni tečaji so seveda plačljivi.

Predlog sprememb Zakona o urejanju trga dela ne opredeljuje načina dostopa do znanja, zgolj navaja, da se bodo “brezposelne osebe /.../ lahko vključile v tečaj in izpit iz slovenskega jezika preko ukrepov aktivne politike zaposlovanja,” kaj to točno pomeni, še ni znano.

Izjava: "Problem, ki bo nastal, bo, da bo veliko ljudi najbrž padlo na tem izpitu, če ne bodo imeli na voljo ustrezne količine časa in ur. In tu bi še enkrat rada poudarila, da imamo opravka z ranljivo skupino. Ne vem, če bo 450 ur zadosti, dostikrat ni, dostikrat pa ... Nikogar ne želim podcenjevati, da ne bo pomote. Govorim o tem, da je to eden od problemov znanja slovenščine, da je na to pripetih še mnogo drugih oz. da je slovenščina pripeta na mnogo drugih in da je zelo resno treba razmisliti, kakšen dostop bodo imeli ti ljudje do tega znanja."

Ključni problem predloga nam predstavi Ina Ferbežar.

Izjava: "Tukajle imamo napisano, da (osnovno znanje slovenskega jezika) predstavlja predpogoj za uspešno obravnavo osebe, naslov tega odlomka v tem predlogu pa je integracija tujcev. S stališča integracije je znanje jezika cilj integracijskega procesa, ne predpogoj zanj. Po njihovi logiki naj bi bilo tako, da se šele takrat začneš integrirati, ko znaš jezik. V procesu integracije se jezika učiš, na koncu ga znaš dobro, toliko, da zvoziš A2/B1. Problem pri nas je, da se je ta perspektiva zaobrnila in to je tudi problem v Evropi, da se postavlja znanje jezika kot predpogoj za kakršnekoli integracijske procese. In to je narobe."

Tega ne bi mogli poudariti dovolj: znanje slovenščine naj bo cilj uspešne integracije, ne njen predpogoj.

Izjava: "Oni nimajo problema samo s slovenskim jezikom, oni imajo probleme z veliko drugimi stvarmi. Slovenščina je samo eden izmed njih in zato je potrebno vse skupaj pogledati bolj celostno."

Za konec nas je bolj mimogrede zanimalo, kakšna je stopnja sprejemljivosti slovenskih govorcev pri sporazumevanju s tistimi, ki imajo na tak ali drugačen način šibkejšo jezikovno in/ali sporazumevalno zmožnost. Pričakovanja Slovencev o tem, kakšno naj bo znanje slovenščine tujih govorcev, naj bi bila precej visoka, pogosto povezana s kakovostjo njegove rabe. Razmišlja Ina Ferbežar ...

Izjava: "Mi zelo radi preklopimo v drug jezik. Tujci pravijo, da nimajo priložnosti se pogovarjati s Slovenci, zato ker jih zelo hitro ustavimo, nismo potrpežljivi poslušalci. Če nekdo želi sproducirati pravilen stavek, rabi nekaj časa in je fino, če jim ga damo. Slovenci pa radi hitro pomagamo ali pa morda želimo pokazati, da tudi mi znamo tuje jezike, kaj pa vem. Tolerantni smo pa takole ... Mislim, da imamo različna pričakovanja do različnih skupin, bojim se, da imamo mnogo višja pričakovanja do nekdanjih sodržavljanov, zato ker mislimo, da če govorijo bližnji jezik, bi se pa ja lahko naučili (tudi slovenščine). Bojim se, da zelo hitro ploskamo nekomu, ki prihaja iz npr. zahoda in ki se nauči par stavkov, čeprav so polomljeni. Najbrž pa bi bilo fino, če bi imeli približno iste vatle za vse. Bojim se, da imamo vendarle višja pričakovanja do nekdanjih sodržavljanov in da nas v njihovem akcentu nekaj moti."

Če strnemo težave, ki bodo nastopile ob realizaciji tega skopega odstavka, ki ga je ministrstvo v sredini prejšnjega meseca predóčilo javnosti, lahko rečemo, da je z njim marsikaj, če ne vse narobe in nas lahko upravičeno skrbi zaradi več razlogov. Prvič, predlog je uperjen proti eni izmed najranljivejših skupin – brezposelnim tujcem izvzetim iz trga dela. Drugič, deluje po napačni logiki – znanje slovenščine bo postalo predpogoj integracije tujcev in ne končna destinacija uspešnega vključevanja v novo okolje. Tretjič, ne opredeljuje načina dostopa do znanja slovenskega jezika. Četrtič, tisti, ki so v dnevnem stiku z ljudmi, ki se učijo slovenščine kot tujega jezika, opozarjajo, da je eno leto za doseganje predvidenega znanja na stopnji A2 relativno malo oziroma premalo časa. In petič, gre za očiten poskus rezanja državnih stroškov na napačnem koncu, kjer glas prizadete populacije nima pravega zastopstva.

Osnovna predpostavka usvajanja slovenščine kot tujega jezika je, da se proces učenja razlikuje od usvajanja slovenščine kot prvega jezika. Predvsem je učenje zavestno in terja določene investicije – časovne, intelektualne in čisto finančne. Državno financiranje usvajanja slovenščine za migrantsko populacijo bi moralo biti razumljeno kot investicija in ne strošek, učenje pa kot bolj ali manj zahteven proces. Ali kot zapiše Marko Stabej: “Seveda lahko na slovenski jezik gledamo tudi drugače, bolj ekskluzivno, in ga pretvorimo v socialno pregrado.” Zavest o jezikovni raznolikosti, enakopravnosti in enakovrednosti jezikov, pravicah posameznika in skupnosti itn., je v trenutkih sprejemanja tako rigoroznih ukrepov še kako nujna.

Spisala, spraševala in brala sem Ajda.