Spraševati moraš pripravljeno pamet

Vedno vika svojega gosta, četudi je to Marcel Štefančič, kolega iz foha. Vedno uporablja isti font, isto velikost pisave, ko se pripravlja na oddajo – formo je zabetonirala, z njo se več ne ukvarja. Vedno je več kot stoodstotno pripravljena, tako da jo v nedeljskem večernem Intervjuju pravzaprav nič več ne more presenetiti. Pogovarjali smo se s Ksenijo Horvat, novinarko in bivšo urednico informativnega programa nacionalne televizije, ki je izkušnje nabirala tudi v Londonu, na BBC-ju.

Sredino edicijo jutranje rubrike Kikokerdače smo začeli z vprašanjem, »kako se potapljati po izkušnjah in vednosti drugega?«. V predhodni korespondenci s tokratno sogovornico smo pravzaprav že dobili odgovor – intervju se dela po feelingu, intuiciji. In intervju, o katerem smo govorili s Ksenijo Horvat, ni nič drugega kot pogovor med dvema, ki si zaupata do te mere, da si komunikacijo dovolita, želita deliti z javnostjo. Kljub temu da je predpriprava poglavitna, so dramaturgija in izčrpnost ter doseganje namena intervjuja odvisni od na primer sogovornikove artikuliranosti, zavzetosti, od vzpostavljene atmosfere, pa tudi od intervjuvarjeve sposobnosti opravljanja več stvari hkrati – medtem ko spraševalec posluša, misli na naslednje vprašanje, opazuje sogovorca, pri tem pa je pozoren na znake neverbalne komunikacije ter selektivno odbira informacije, ki mu bodo v nadaljevanju koristile. Ker tako pač je – pogosto ne poslušamo, da bi razumeli, pač pa poslušamo, da bi se odzvali. Vmes pa nas seveda marsikaj zaobide.

Če govorimo s človekom o njem samem, obstaja precej velika verjetnost, da nas bo ta lahko poslušal ure in ure, se odzival, ker bo izzvan. V to mrežo se ujame še tako zaprt sogovornik ali sogovornica. Ključna je torej polna prisotnost, zavest, da se imamo vedno kaj novega naučiti – kdor govori, seje, kdor posluša, žanje.

Tehniciral je Makis.
Spraševala in brala Ajda.