Deinstucionalizacija vrtičkarstva Zadruge Urbane

V prvi oddaji Kilavo Seme bomo spoznali iniciativo Zadruge Urbane in druge bombončke.

Vabljeni k poslušanju!

Zadruga Urbana:

mail: zadruga.urbana@riseup.net

www: https://zadrugaurbana.wordpress.com/

fb: https://www.facebook.com/zadruga.urbana

Celoten tekst (De)institucializacija vrtičkanja:

(DE)INSTITUCIONALIZACIJA VRTIČKARSTVA

Delo na vrtovih je še ena redkih dejavnosti v naših življenjih, ki je do sedaj še ni uspelo v celoti integrirati v obstoječe družbene strukture. Pričujoči sestavek bo poskušal opredeliti temeljne probleme institucionalizacije vrtičkarstva, jih razložiti ter predstaviti možne rešitve oz. načine delovanja onkraj norm, vsiljenih s strani formalnih struktur. Postavlja se vprašanje, kako v danih pogojih presegati postavljene okvire delovanja – kot posamezniki, predvsem pa kot skupine ljudi, ki se ukvarjamo z vrtovi.

Mestni svet Mestne občine Ljubljana je 30. 3. 2009 sprejel odlok o urejanju in oddaji vrtičkov v zakup:

13. člen

Na vrtičkih lahko zakupniki pridelujejo vrtnine in sadje ter gojijo okrasne rastline izključno za lastne potrebe.

Delo na vrtovih oz. vrtičkarstvo v osnovi predstavlja precej preprosto in bazično dejavnost – pridelavo hrane. Skupaj s to dejavnostjo pa se predvsem v urbanih sredinah pojavlja vrsta drugih učinkov, kot so izmenjava znanj, dvig splošnega zdravje, pestro kulturno dogajanje, neposredna vpetost v okolje,... . So sive cone sistema, cone spontanega, samoniklega upravljanja kjer si pravila uporabe vrtičkarji določajo sami v povezavi z neposrednim okoljem, ki jih zadeva in odpirajo prostore kjer je možno eksperimentirati z alternativnim družbenim organiziranjem, saj jih država in njene strukture zaenkrat še ne nadzorujejo v celoti.

Ker so institucije v kapitalizem integrirale že večino ostalih aspektov naših življenj pa se čedalje bolj začenjajo ukvarjati tudi z vrtički in vrtičkarji. Oblasti jih začenjajo nadzorovati, popisovati, opazovati, dopuščati, prepovedovati, monopolizirati, kaznovati, predpisovati, itd .

19. člen

Nadzor nad ravnanji na delih območij vrtičkov, ki so namenjeni javni rabi opravlja Inšpektorat Mestne uprave MOL .

Nadzor nad ravnanji zakupnikov na vrtičkih na podlagi zakupnih pogodb opravlja MOL oziroma pristojni organ preko skrbnikov zakupnih pogodb.

Inšpektorat Mestne uprave enkrat letno poda Mestnemu svetu poročilo, v katerem oceni stanje na območjih vrtičkov in po potrebi predlaga ustrezne ukrepe za ureditev razmer.

20. člen

Inšpektor Inšpektorata Mestne uprave in skrbniki zakupnih pogodb so dolžni o kršitvah državnih predpisov, ugotovljenih pri izvajanju nadzora iz svoje pristojnosti, obvestiti pristojno državno inšpekcijo, da ukrepa.

Tečna lastnost kapitalizma je njegova sposobnost absorpcije alternativnih in marginalnih idej ter procesov. To se zgodi, ko so te ideje oz. procesi dovolj veliki in močni, da ga ogrožajo ali pa predstavljajo potencialno tržno nišo, v katero se splača penetrirati. Tako se je iz bojev aktivistov proti uničevanju okolja razvil zeleni kapitalizem, iz bojev proti globalni prehrambeni industriji eko, bio in fair-trade znamke. Iz boja za javne površine v mestih so se razvili najemniški vrtovi in njihovi upravljaljci, ki si ustvarjajo zelena delovna mesta, na področju kmetijstva pa je aktualen boj proti privatizaciji semen.

Zelena mesta so postala norma civilizirane družbe, osnovne potrebe ljudi po pridelovanju hrane pa se spreminjajo v zadnjo modno muho. Komercializacija zelenih politik deluje na vseh ravneh; od načelnih direktiv evropskih birokratov do vseh državnih in občinskih odlokov in predpisov - vrtičkarstvo je v zadnjih letih, čedalje bolj posiljeno s strani institucij. S pomočjo nevladnih organizacij in nekritičnih posameznikov se večino okoljskih problematik zavija v celofan popularne kulture.

Modno je, če imaš vrt. Uspešen si, ko dobiš potrditev ostalih. Največji uspeh pa je, če iz vrtičkarstva ustvariš projekt, ki ga na finančen ali drugačen način požegnajo lokalni, državni ali naddržavni veljaki.

Gentrifikacija

Pri regulaciji vrtičkarstva se podobno kot na primeru (»centraških«) mestnih četrti vrši proces gentrifikacije. V obeh primerih se s strani države oz. vladajočih elit uporablja besednjak načelne dobrohotnosti, pod katero je skrita želja po nadzoru in dobičku. Tako kot »neugledne« mestne četrti kazijo podobo »evropskih metropol«, jih sedaj kazijo vrtovi. Spreminjanje četrti v elitne soseske je podobno spreminjanju neurejenih vrtov v unificirane najemniške vrtove. Zanimivo je, da se problematika vrtov na javnih površinah izpostavlja kot estetski problem ali problem omejevanja gibanja ostalim; v isti sapi pa se druge javne površine privatizira in spreminja v »čudovita« nakupovalna središča. Kar ne uspe občini ali državi, postorijo podjetni posamezniki s »pravo« idejo in institucijo.

14. člen

Zakupnik mora obdelovati vrtiček kot dober gospodar in ves čas skrbeti za njegov urejen videz.

Direktno akcijo, ki je bila osnoven princip vrtičkanja (najdi-prekoplji-zasadi-pojej) začenja nadomeščati birokracija (prosi-izpolni-plačaj-podpiši-...). Po eni strani občina uničuje samonikle vrtičkarske oaze in jih nadomešča s plačljivimi, tipiziranimi kvadrati, po drugi strani pa podjetni posamezniki namesto občin za integracijo tovrstnih površin poskrbijo kar sami, če je potrebno tudi onkraj gradbišč. V njihovih očeh so v sistem ne-asimilirana območja degradirane cone s potencialom za realizacijo podjetnih idej. Poceni cone, ki si jih vsi uglajeni meščani želijo urediti po njihovih merilih, merilih spodobnega meščanstva. Kdor pa ima soglasje dominantne družbe ima tudi moč izpodriniti samonikle žepe, ki se lahko kalijo v teh, ne-integriranih, predelih.

Etablirane ali novo nastale institucije so se, kot ponavadi, zlile s tokom zelenega kapitalizma in popularizirano politiko zelenih mest ter napele vse napore, da tudi same dobijo kos pogače, ki jim jih obljublja ta dokaj nova politična usmeritev. Gre za politiko ustvarjanja tako poimenovanih »zelenih delavnih mest«, »participatornih praks«, »revitalizacijo degradiranih območij«, »vključevanje socialno ogroženih skupin« – gre za politiko Evropske unije, ki si je te smernice izbrala za zadnji hit. V času, ko ljudje zahtevajo več demokracije, več prostorov kjer bi se lahko družili, delali ali živeli na nekomercialne načine in se čedalje bolj zavedajo bede svojega položaja, je to odgovor, ki ga dajejo oblastniki ljudem z namenom njihovega uspavanja pri čemer jim uspešno pomaga nevladni sektor, katerega institucije kar tekmujejo katera bo prva zaorala urbano brazdo v svojem mestu.

O tem kaj si misli Matejo Doležal iz Oddelka za urejanje prostora Mestne občine

Ljubljana, pristojno za opredeljevanje vrtičkarstva v Prostorskem izvedbenem načrtu

(18. 5. 2009) v zvezi s ceno 1,1 evra za kvadratni meter, ki je predvidena za zakup območja ter kaj o razmerju med socialnim statusu prosilca in ceno:

»S ceno se jaz nisem posebej ukvarjala, ampak nič ni zastonj. Prej, ko so bili nelegalni, so

morda bili zastonj, sedaj pa to več ne bo tako.«

»Ja, seveda, socialni status. Ampak meni se to ne zdi drago, pač je treba plačati za neke stvari,

če jih želiš imeti. To je ena vrsta rekreacije, in če jo primerjaš recimo z eno karto za fitnes, ki

je tudi rekreacija, se meni to ne zdi drago.«

*iz diplome Karmen Bukovič

: Problematika vrtičkarske dejavnosti v Ljubljani – estetski vidik

Mehanizmi integracije delujejo brezhibno. Če ljudje igrajo po pravilih diktiranih s strani oblasti dobijo raznovrstne priboljške. Če vstopijo v kultiviran dialog z občinskimi veljaki dobijo zemljo, če se znajo lepo izražati dobijo pet minut slave na nacionalni televiziji in še deset na simpoziju o dobrih praksah na fakulteti, če pa so pripravljeni namesto produktivnega dela na vrtu ta čas nameniti delu za računalnikom jim izpljune kakšen cent tudi Evropa.

Vendar pa je potrebno za dostop do teh privilegijev prvo postati sestavni del družbe, kar pa je nemogoče, če si zgolj fizična oseba. Potrebno je postati pravna oseba, saj je edino ta lahko sogovornik, pa čeprav podrejen, ostalim pravnim osebam v družbi. Pravne osebe pa za svoj obstoj potrebujejo obilo servisiranja, saj so same po sebi nesposobne preživeti. Potrebujejo sedež delovanja, potrebujejo denar, potrebujejo izpolnjene obrazce, zunanji nadzor in asistenco, pisarniško opremo in material, človeške vire ter še marsikaj drugega. Šele, ko ima pravna oseba zagotovljene te pogoje lahko začne upravljati svojo dejavnost. Vendar mora to dejavnost opravljati po strogih, od zgoraj postavljenih, pravilih. S tem pa se razblini iluzija o praticipatornih praksah in delovanju v javno dobro. Kako lahko nekdo trdi, da je participatoren, če je že sam popolnoma podrejen hierarhičnemu sistemu pravil in kako lahko nekdo deluje v javno korist, če se mora večino časa ukvarjati sam s sabo ter lastnim obstankom?!

Logika konkurence, potrošnje in prisilne inovativnosti je prevladala tudi v svetu civilne družbe in njenih nevladnih organizacijah. Te si med seboj konkurirajo za sredstva, več denarja dobijo tiste, ki imajo bolj megalomanske projekte in vključujejo več ljudi. Posebne nagrade gredo institucijam, ki ljudi uspejo prepričati, da delujejo horizontalno, in ki uspejo vključiti v delo eno queerovko, par invalidov, pet črncev in tri nezaposlene. Vsi ti vključeni naj bi bili nato zadovoljni, ker jim institucija omogoča vrtičkanje, višek demokracije pa je moment, ko se vključeni lahko odločijo, koga bodo izključili iz svoje vrtičkarske kolonije. V resnici bi lahko rekli, da gre za fevdalne odnose, kjer se vazali – za tri »zelena delovna mesta« – zaobljubijo oblastniku, da bodo organizirali tlačane in s pomočjo teh brezplačnih človeških virov razširili nadzor in gospodarstvo oblastnika, po možnosti pa uporabo projekta prostovoljcem še zaračunali.

Namesto opolnomočenja lokalne skupnosti se zgodi obratno, prihaja do pasivizacije posameznikov ter odvzemanja prostora samoniklim nekomercialnim iniciativam. Skozi različne navidezno participatorne projekte se v sodelujočih posameznikih vzbuja lažne občutke samostojnosti, svobode odločanja ter soustvarjanja. Pogosto vse skupaj bolj spominja na dobro zrežiran dogodek v zabaviščnem parku, kjer kot konzument vnaprej plačaš za interaktivno predstavo. In rešuješ svet. Pomembna je lepa lopa, oranžna samokolnica in novi gumijasti škornji, ne pa aktivna participacija, prevzemanje odgovornosti in grajenje skupnosti. Možnost interakcije, ki ti omogoča pritisk na ta ali oni gumb »Časovnega stroja« z v naprej določenim koncem knjige se prodaja kot vključevalna praksa.

Ker je tak način dela v družbi postal normala, se postavi vprašanje, kako je mogoče skupino ljudi povezati onkraj vnaprej pogojenega – odgovor je preprost: težko.

Kontra-kultura vrtičkanja

Skupnost je močna, kolikor je v njej človeške sile in v poplavi vseh zelenih pobud je težje najti takšne, ki delujejo izven okvirjev in posledično niso družbeno priznane, nimajo projektnih sredstev, niti nimajo svojega mesta v tradicionalnih prostorih srečevanja (fakultetah, knjižnicah, muzejih,...) oz., če ga že imajo, so tam razstavljene kot eksotika za popestritev suhoparnih, v naprej poznanih, priznanih dobrih praks.

Kljub vsemu pa določeni posamezniki mislijo in verjamejo, da obstaja tudi način oz. smer delovanja, ki presega omenjene okvire. V Zadrugi Urbani kot neformalni avtonomni platformi poskušamo delovati nehierarhično, inkluzivno, nekomercialno; predvsem pa se poskušamo zavedati določenih omejitev oz. pasti združevanja. Zanima nas ne samo, kako se združevati, ampak, kako se ne združevati oz. kako se nočemo. Elementi, ki so pomembni pri združevanju in delovanju skupine so njena vizija, interes, struktura, sredstva, način dela in časovni okvir delovanja.

Pri ustvarjanju skupnosti je pomembno gledati, iz kje prihaja interes za konkretno akcijo. Ali je prva zakopana lopata odvisna od uspešno prijavljenega razpisa ali od osebne zainteresiranosti? Pomembno je predvsem, kakšno vizijo skupnosti imamo, iz česar tudi izhaja način dela. Ali gre za projekt, ki ima svoj začetek in konec ter v naprej postavljeno agendo in cilj, ki mu je potrebno slediti, ali gre za organsko povezovanje posameznikov, osnovano na iskreni samoiniciativnosti in želji po gradnji nečesa novega - želji po procesu, ki ga sodelujoči sproti usmerjajo in kjer cilj ni določen s končnim rezultatom, ampak je nerazdružljivo prepleten s samim procesom.

Progresivne samonikle iniciative in skupnosti so tiste, ki so samoorganizirane, egalitarne, avtonomne in horizontalne, kjer se ljudje srečujejo iz osebnih vzgibov po (so)delovanju in izhajajo iz sebe. Ne razmišljajo o temu, kaj bi bilo dobro, da bi drugi delali, ampak skozi direktno akcijo z drugimi aktualizirajo sebe in skupnost, katere del so. So aktivni zaradi lastne potrebe po temu in svojega delovanja ne (pred)pogojujejo z dejavniki onkraj skupnosti katere del so. Zato, da so aktivni v smeri izpolnjevanja svojih želja pa ne potrebujejo že pripravljene pogoje, te se lahko tudi šele (so)ustvari.

Po eni strani je najlažje, po drugi pa najtežje ustvariti ravno horizontalno druščino, ki predstavlja enega glavnih stebrov delovanja na drugačen način. Horizontalna mreža predstavlja ogromno socialno moč in potencial, sposoben doseči marsikaj. Alternativo onkraj nam vsiljenih družbenih okvirjev je možno zgraditi z vlaganjem v gradnjo mrež in povezovanjem med njimi. Potrebno se je vzajemno podpirati z deljenjem izkušenj, znanj in kolektivnim delom, k čemur teži Jallina sonaravna sreda. Potrošnjo je treba nadomestiti z darovanjem, menjavo in izposojo kot to dela Zelemenjava; ukaze z dialogom in svobodnim dogovorom, kakršna je praksa dela na skupnostnem vrtu Čolnarska.

Ključno je, da se mreže medsebojno povezujejo tudi s takšnimi, ki se prvinsko ukvarjajo z drugačnimi dejavnostmi, in tako prispevajo k vzpostavljanju dolgoročnih vizij drugačne družbe, temelječe na nekih drugih vrednotah in načinu življenja, utemeljenem na egalitarnosti, avtonomiji in svobodi.

Potrebno je normalizirati uporabo najbolj prvinskih orodij delovanja skupnosti. Skvotiranje oziroma kolektiviziranje zapuščenih površin in prostorov mora postati vsakdanja praksa. Nazaj si je potrebno prisvojiti odtujene javne prostore in jih začeti uporabljati pod našimi lastnimi pogoji. Če hočemo imeti sestanek iniciative v prostorih četrtne skupnosti, je njihova dolžnost, da nam jih zagotovijo, ne pa, da proces otežujejo z obrazci, odgovornimi osebami, stroški in podobno. Če rabimo skupnostne prostore ali delavnice za spravljanje orodja mora biti normalno, da jih najdemo v zapuščenih kolesarnicah, neuporabljenih sušilnicah ali da si postavimo svoje lope brez kakršnih koli komplikacij. Če stopamo v dialog z namišljenimi predstavniki oblasti pa moramo od njih pričakovati zgolj servilnost. Neproduktivnih dialogov s pozicij moči, ki smo jih v takih primerih vajeni, imamo dosti, čas je za akcijo!

Seveda je to dolgoročna vizija, ki jo je potrebno graditi počasi in dograjevati z leti. Potrebno je narediti veliko napak in se upreti veliko skušnjavam, ki nam jih ponujajo navidezne bližnjice na poti k skupnostni samopreskrbi, predvsem pa je potrebno vztrajati. Potrebno je, da takšne skupnosti delujejo na dolgi rok, brez v naprej predvidenega časovnega okvirja, saj le tako lahko presežejo omejenost projektnega dela in najdejo čas za razvijanje delovanja, ki jim odgovarja. Potrebno je mnogo eksperimentiranja in mnogo skupnostnega učenja preden se vzpostavi delovanje, ki je vsem ustrezno. Družba nas ima za čudake in izgleda, kot da se borimo z mlini na veter, a to so vse znaki, da brcamo v pravo smer, saj nam dolgoročno delovanje, kolektivna samokritika in skromnost prinašajo majhne, a za nas pomembne dosežke.

Ne zagovarjamo v naprej predpisanega vzorca delovanja, ki bi ustrezal vsem. Zavedamo se, da smo si različni, in da nekateri raje delujejo na takšen ali drugačen način, zavedamo se tudi, da ne želijo vsi delati z vsemi, vendar pa kljub temu verjamemo, da je težnja k samoorganiziranim, avtonomnim, horizontalnim skupnostim dobra praksa, ki ima na dolgi rok potencial vzpostaviti drugačne, ne-omejujoče in ne-hierarhične odnose med nami.

V tedaj popularno vrtičkarstvo je zapadla tudi kraljica Maria Antonietta si dala v versailleskem parku postaviti idilično kmetijo ter si tako krajšala ležerne urice – tik pred francosko revolucijo.

Zemljo si vzemimo nazaj!

Zadruga Urbana – 17.5. 2014