Pravda za kostanj v občini Rače-Fram

Pravica do gozda ali trend odmika od skupnostne rabe gozdov na primeru kostanja v občini Rače – Fram

V občini Rače – Fram ob Mariboru pa so se za razliko od primorskega primera, pri katerem so kostanje prepovedali nabirati le okoli posameznih dreves ali skupin dreves, odločili s trakom obdati kar celotne parcele dreves. Znaki o prepovedi nabiranja ter opozorila o videonadzoru so ponekod nabiti kar na drevesa, obenem pa so obkoličili še potencialna parkirna mesta ob dostopih v gozd.

TRAVIŠČA

Intenzivno zelena trava, vojaško pristrižena, takšna, iz katere pobrijemo marjetice, brez žuželk in deževnikov, morda pa le detelja, trpotec in vmes še kravjek nad regratovo lučko so travišča, ki smo se jih navadili videvati. Travnikov je mnogo, vsepovsod naletimo na kakšno zaplato trave, medtem ko je vrstno pestrih travišč vse manj; krčijo se in so eden najbolj ogroženih ekosistemov na svetu. Vrednost travišč v širšem smislu pogosto ostaja spregledana, kljub temu da lahko na njih najdemo do 80 rastlinskih vrst, ki zagotavljajo življenjsko okolje za ptice, male sesalce, kolobarnike ipd., predvsem pa za žuželke, ki so kot osnova prehranjevalne verige ključen člen ekosistemov. Baje, da jih bo tudi od njihovih vrst 40 % izumrlo.O vrstno pestrih traviščih in njihovem ohranjanju smo se pogovarjali s Klemnom Kamenikom, zaposlenim na Zavodu za varstvo narave.

Mojster Jadran in njegov recept: Kisanje zelja in priprava jote

Čaramo: s Cipreso

*********************************************************************************

Nasvet za izlet – Brezplačna pomoč na kmetijah, planinah in skupnih pašnikih v času sezone – sezonska pomoč

P O T R D I L O

Podpisani ____________________________ (ime in priimek), stanujoč ____________________________ (naslov, hišna št., poštna št. pošta), nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID št. ____________________________, izjavljam, da bo ____________________________ (ime in priimek delavca), stanujoč ____________________________ (naslov, hišna št., poštna št. pošta delavca), skladno s tretjim odstavkom 7. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 32/14, 47/15 - ZZSDT, 55/16, 21/17, 18/18, 17/19, 43/19, 16/20) na mojem kmetijskem gospodarstvu od ________ do ________ opravljal brezplačno sezonsko pomoč.

Potrdilo izdajam z namenom dokazovanja izjem omejitev gibanja zaradi preprečevanja širjenja bolezni SARS-CoV-2.
 

V/Na, xx.xx.xxxx podpis naročnika dela – kmeta

*************************************************************************************

Pravica do gozda ali trend odmika od skupnostne rabe gozdov na primeru kostanja v občini Rače – Fram
 

Dostopnost gozdov, kakor jo poznamo pri nas, marsikje v tujini, še posebej proti zahodu, ni tako samoumevna, k čemur je veliko prispevala tudi mentaliteta nekdanjega jugoslovanskega sistema, ki je gozd obravnavala kot družbeno last in skupnostno dobro. Iz te tradicije izhajajo tako prost dostop do gozda in omogočanje opravljanja številnih dejavnosti v njem, kot tudi prost dostop do obal in njihova uporaba, ki pa jih zadnje čase na različne načine poskušajo vedno bolj omejevati.

Po hitrem pregledu dokumentov, ki urejajo področje gozda, kot so Zakon o gozdovih, Pravilnik o varstvu gozdov in Pravilnik o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo s pripadajočimi gozdnogospodarskimi načrti, lahko v njih zaznamo celostno filozofijo, ki vsaj na papirju želi trajnostno uravnotežiti različne interese, omogočiti tradicionalno rabo in zaščititi naravo. Pravilnik o načrtovanju gospodarjenja z gozdovi tako opredeljuje kar sedemnajst obsežnih funkcij gozdov, ki vključujejo tako ohranjanje biotske raznovrstnosti in rekreacijsko ter lesnoproizvodno funkcijo, kot tudi estetsko ali higiensko-zdravstveno funkcijo.

Zakoni, pravilniki, odloki in načrti v gozdu dovoljujejo javne shode in prireditve, opredeljujejo rabo kurišč, ki morajo biti obdana z negorljivo pregrado in vsaj dva metra narazen. Prepovedujejo kakršnokoli ograjevanje razen v posebnih okoliščinah, a nikakor ne z bodečo žico. Dovoljujejo vlake za spravilo lesa po najbolj ekonomični poti, čeprav gre ta čez sosedovo parcelo. Dovoljujejo gozdno pašo pod posebnimi pogoji, da ne bi trajno uničili gozdnih tal, in opredeljujejo, med drugim, gozdni bonton, ki na primer dopušča zarezovanje, lupljenje in zasekovanje le, če je to zares potrebno, poleg tega pa izrecno prepoveduje poškodovanje ali razdiranje mravljišč in nabiranje mravelj ali njihovih bub. A kar je za nas morda najpomembneje – gozdove ohranjajo odprte za obiskovalce.

Gozdnih poti se razen s posebnim odlokom ne sme zapirati, še težje pa je odrediti prepoved prehoda s konjem, kolesom ali peš. Prav tako so kot skupno dobro opredeljeni gozdni plodovi, zelnate rastline in prostoživeče živali. Za lastno rabo lahko v enem dnevu naberemo dva kilograma kostanja, gob, mahu in plodov ter en kilogram zelnatih rastlin, med katere štejemo tudi čemaž, gozdne jagode in šparglje. Zaradi stabilnosti in ohranjanja gozda naj bi pri tem pazili, da pustimo eno tretjino plodov oziroma spustimo vsako tretjo rastlino ali poganjek, mahu pa naj iz rastišča ne bi vzeli več kot 20 odstotkov.

Pravkar omenjeno rekreativno funkcijo gozda se lahko omeji v primeru ogrožanja katerekoli rastlinske in živalske vrste ali katerekoli druge funkcije gozda. Poleg vseh splošno blagodejnih funkcij, ki jih je seveda treba zaščititi in pri tem poskrbeti, da se gozdovi ne izkoriščajo prekomerno, pa se včasih lahko zgodi, da se pred splošno dobro postavi interes privatnih lastnikov.

Formalnopravno naj bi organ lokalne skupnosti onemogočil nabiranje gozdnih plodov, kadar lastnik zemljišča drevje goji tudi zaradi plodov. Vendar se to po naših informacijah, razen na Primorskem, kjer so lastniki določene kostanje cepili z maroni, to ni dogajalo. V občini Rače – Fram ob Mariboru pa so se za razliko od primorskega primera, pri katerem so kostanje prepovedali nabirati le okoli posameznih dreves ali skupin dreves, odločili s trakom obdati kar celotne parcele dreves. Znaki o prepovedi nabiranja ter opozorila o videonadzoru so ponekod nabiti kar na drevesa, obenem pa so obkoličili še potencialna parkirna mesta ob dostopih v gozd.

Ker nam v kolektivu Kilavega semena ograje ne ugajajo, kakor tudi ne grožnje s prepovedmi, še manj pa videonadzor gozda, smo se za več informacij obrnili tudi na revirnega gozdarja, gozdarsko inšpekcijo in župana občine Rače – Fram, saj se zdi, da občinska odločba prekomerno omejuje svobodo gibanja in delovanje v gozdu, ki je bilo tradicionalno vse do zdaj dostopno številnim generacijam lokalne skupnosti.

»Gojenje gozda tudi zaradi plodov«, ki omogoča izdajo prepovedi nabiranja nelastnikom, je možno interpretirati na več načinov; po navedbah gozdnega inšpektorja se lahko za gojenje opredeli že zgolj opravljanje osnovnih opravil, kot je, na primer, odnašanje vejevja. Po drugi strani pa se za gozdove vodijo tudi gozdnogojitveni načrti, ki njihovo rabo gozda opredeljujejo bolj podrobno in daljnosežno. Revirni gozdar tako gojenje gozda zaradi plodov interpretira kot pridobitno dejavnost prodaje kostanja in ne zgolj kot onemogočanje rabe gozda ostalim. Oba strokovnjaka pa sta se strinjala o spornosti framske situacije, ki predstavlja odmik od splošne prakse, pri kateri se nabiranje kostanja omeji le na posamezna drevesa oziroma skupino dreves.

Poleg tega je v odločbi, ki smo jo uspeli pridobiti, občina Rače – Fram prepovedala tudi nabiranje gob, kar nasprotuje vsem predpisom. Župana Branka Ledinka smo zato tudi vprašali po katerih kriterijih so se odločili, da lastnik goji kostanje in skrbi zanje; kako so se o obsežni prepovedi in postavitvi trakov ter tabel v svoji občini pogovorili z lastniki, ki po naših informacijah v nekaterih primerih očitno niso bili seznanjeni, s čim se strinjajo, oziroma je omejevanje očitno v več primerih potekalo brez njihove vednosti.

Po navedbah župana so nekateri občani na lastno pobudo začeli zbirati podpise, na podlagi katerih je občina nato izdala »okoli 5, 4 ali 7 odločb« o prepovedi nabiranja kostanja nelastnikom. Vendar je po pogovoru jasno, da omejevanje ne izvira iz gojenja dreves, ampak iz želje lastnikov po omejevanju gibanja in parkiranja obiskovalcev tako v gozdovih kot na njivah in v vinogradih, ki mejijo nanje.

Prekomerno potegnjeni trakovi okrog celotnih parcel, omejevanje možnosti parkiranja ob dostopih v gozd in zastraševanje s spornimi tablami o videonadzoru tudi na parcelah brez vednosti lastnikov kažejo na samovoljo nekaterih krajanov. To pa je nevaren odmik od rabe gozda, kot jo poznamo pri nas, in nevaren precedens privatizacije gozda, proti kateremu se je treba boriti. Kljub temu da za takšnimi odločitvami morda stoji kak nepovezan tehten razlog, na primer prekomerno ropanje gozda posameznikov ali uničevanje gozdnih tal zaradi prekomernega obiska in nepremišljenega parkiranja, je tem težavam treba najti primerne odgovore – morda pa potrebujemo le več gozda nasploh. Biti moramo pozorni, da v takšnih primerih ne ukrepamo izključevalno, ampak poskušamo najti rešitve, ki bodo dobre za vse.

Tudi na splošno lahko v družbi opazujemo odmik od skupnega dobrega k privatizaciji in komercializaciji. V naravi se to pojavlja denimo pri obalah kot plačevanje dostopa do urejene plaže, pri naravni dediščini, kot je, na primer, kakšen slap, pa kot plačevanje za urejene poti ali plačljiva parkirišča in nekakšne ekodajatve na dostopih.

Seveda se vedno najde kakšen razlog, ki uradno omogoča takšno početje, vendar vsi ti ukrepi pomembno vplivajo na splošno dostopnost skupnega dobrega za vse in postavljajo privatno lastnino ter princip komercializacije pred ostale funkcije prostora, čemur se je nujno zoperstaviti.

Za konec naj le še omenimo, da vsem tablam navkljub v gozd še vedno lahko hodimo, prav tako lahko ob cesti parkiramo ne glede na postavljene trakove. Lastnik zemljišča nas lahko na prepoved nabiranja kostanja le opozori. V primeru občine Rače – Fram pa med drugim lahko ugotovimo, da prepoved nabiranja kostanja in gob nima nikakršne podlage.

*****************************************************************************************

TRAVIŠČA

Intenzivno zelena trava, vojaško pristrižena, takšna, iz katere pobrijemo marjetice, brez žuželk in deževnikov, morda pa le detelja, trpotec in vmes še kravjek nad regratovo lučko so travišča, ki smo se jih navadili videvati. Travnikov je mnogo, vsepovsod naletimo na kakšno zaplato trave, medtem ko je vrstno pestrih travišč vse manj; krčijo se in so eden najbolj ogroženih ekosistemov na svetu. Vrednost travišč v širšem smislu pogosto ostaja spregledana, kljub temu da lahko na njih najdemo do 80 rastlinskih vrst, ki zagotavljajo življenjsko okolje za ptice, male sesalce, kolobarnike ipd., predvsem pa za žuželke, ki so kot osnova prehranjevalne verige ključen člen ekosistemov. Baje, da jih bo tudi od njihovih vrst 40 % izumrlo.

O vrstno pestrih traviščih in njihovem ohranjanju smo se pogovarjali s Klemnom Kamenikom, zaposlenim na Zavodu za varstvo narave. Zavod je zaradi opažanja vedno bolj drastičnega slabšanja stanja travišč na območjih Nature 2000 v preteklih petih letih izvajal projekt LIFE TO GRASSLANDS – Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v vzhodni Sloveniji, ki se letos zaključuje. Kot je povedal naš sogovornik, je bila želja projekta, ki je potekal v Halozah, na Kumu, Pohorju in Gorjancih, izboljšati zapostavljenost travišč in kmete navdušiti nad dolgoročnim upravljanjem vrstno pestrih travišč.

Vprašanje o stanju travišč v našem okolju je kompleksno, saj je odvisno od vidika tistega, ki stanje opisuje. V ekosistemskem smislu pa travišča delimo na tista v ugodnem stanju in tista, ki so zaradi neprilagojene rabe v neugodnem stanju ali pa se zaradi opuščanja obdelave zaraščajo.

V projektu ohranjanja travišč, pri katerem sodeluje naš sogovornik, je bilo veliko dejavnosti usmerjenih v zagotavljanje ustrezne rabe travišč. Ključnega pomena pri tem je zagotavljanje ustreznih terminov košnje in paše. Kajti če se travnik pokosi, ko rastline odcvetijo in odsemenijo, se metuljem, čebelam in žuželkam zagotovi hrana, ki živalim z bolj rano košnjo ne bi bila na voljo. Med čakanjem na ugasli sij travniških zeli kmetu izpade ena košnja. Čeprav kmetje vedo, da travnik dolgoročno, ob vse večjem siromašenju rastlinskih in živalskih vrst, postane neuporaben, pa se samo od sebe ponuja vprašanje, kako kmetu pokriti izpad dohodka. In ali je to mogoče urediti na sistemski ravni, da bi brez večjih zapletov in spodbudno delovalo tudi v praksi?

Večina problemov v kmetijski krajini in njenih habitatnih tipih je posledica intenzivne rabe tal zaradi industrijskega načina pridelave hrane. Intenzivacija rabe kmetijskih zemljišč je pridelavo preselila v ravnine, kjer je obdelava z mehanizacijo manj zapletena. Raba vrstno raznolikega travnika pa je lahko le zmerna. Zato je veliko vrstno pestrih travišč v ugodnem stanju mogoče najti na težje dostopnih strminah, a se zaradi opuščanja rabe mnoga zaraščajo.

Ekstenzivna raba travišča ne vključuje le pozne košnje, ampak tudi pozno pašo, kar pomeni, da lahko tam krave mulijo travo šele poleti. S pozno pašo se kmetje izognejo prepašenosti površin, eroziji in uničevanju travne ruše ter tako izboljšujejo površine, kar je glavni cilj ohranjanja travišč.

Ekstenzivna raba travnika je v nasprotju z logiko maksimizacije pridelave in zdi se, da je kmet z vzdrževanjem pisanih travnikov na izgubi, saj s tem ne pridobi nič razen naziva “delavec leta” pri etiki ohranjanja narave. Kljub temu da so kmetje tisti, ki vzdržujejo travišča, je ohranjanje stabilnosti ekosistemov dolgoročna naložba za kmeta, pa tudi dolžnost širše družbe. Pri tem v družbi ni izredno pomembno le razumevanje problematike izgube ekosistemov, ampak tudi sodelovanje, načrtovanje in koordiniranje vseh sektorskih politik. Po mnenju našega sogovornika bi bilo smiselno najti možnost, da vlogo teh kmetov, ki naravo servisirajo tako zase kot za vse druge, primerno ovrednotimo.

Vsi navdušeni kmetje, ki se ohranjanja travišč lotijo samoiniciativno, četudi niso vključeni v projektna območja, lahko informacije in teoretično znanje pridobijo pri kmetijskih in naravovarstvenih svetovalcih ali pri uslužbencih znanstvenih institucij. Za veliko kmetov pa velja, da so večino znanja o ekstenzivni rabi travnikov podedovali od prejšnje generacije.

Ob skorajšnjem koncu prispevka se vrnimo na njegov začetek in k vprašanju, ali bi bilo traviščno kulturno krajino do neke mere ohranjati ali pa jo na neki točki zgolj prepustiti procesom zaraščanja.

Kot je povedal naš sogovornik, je ohranjanje biotske raznovrstnosti v kmetijski kulturni krajini eden ključnih okoljskih izzivov, s katerimi se trenutno srečujemo. V prvi bojni liniji so seveda kmetje, ki v kapitalistično usmerjenem svetu kljub svojemu pomembnemu delu z zemljo pogosto niso deležni finančnih prilivov. A ni vse tako črno! Kmetje iz 360 kmetij, vključenih v Življenje traviščem, resda niso dobili neposrednega izplačila za svoje delo, so pa za dolgotrajno ohranjanje svojih 670 ha suhih travišč v uporabo prejeli:

- izvedbo odstranitve zarasti na skupno več kot 136 ha zaraščenih površin,

- skupno 110 km opreme za postavitev pašne ograje,

- 3500 sadik starih visokodebelnih sort in 15 delavnic za njihovo vzdrževanje,

v neodplačno souporabo pa so prejeli tudi:

- 4 gorske kosilnice,

- 1 traktorsko kosilnico,

- 1 mulčer,

- 6 prikolic za prevoz živali,

- 49 upravljavskih načrtov kmetije

- in zasnovo za vzpostavitev kolektivne znamke suhotraviščnih produktov.

Cilji so dolgoročni, mehanizacija je, divje orhideje se bodo še sončile, seneno mleko pa bo med širšo družbo zdaj zdaj postalo bolj znano kot seneni nahod.

****************************************************************************

Kilave čire čare

Cipresa

Rubrika Kilave čire čare se z novo sezono potaplja še globlje v svet magije, okultizma, čarovništva in drugih vraževerij. V vsaki oddaji bo še vedno predstavljena ena rastlina, vendar bo večji poudarek na praktični čarovniški uporabnosti. V današnji oddaji predstavljamo cipreso, vednozeleno drevo ali grm, ki je samoniklo razširjeno po celotnem Sredozemlju.

Cipreso povezujemo z žalovanjem in izgubo, zato sedaj krasi marsikateri grob ali spomenik padlim borcem. Vendar pa je cipresa predvsem simbol večnosti in nesmrtnosti, njene zdravilne moči pa povezujejo z dolgim življenjem, zdravljenjem in splošno zaščito pred uroki. Cipreso so kot božanski simbol častili že stari Minojci in so kult s Krete razširili na Ciper. V Egiptu so iz cipresovega lesa izdelovali krste.

Uporabni so vsi deli cipres, od zelenih vejic do storžkov in lesa. Če si hočemo podaljšati življenje, je najbolje nositi s seboj kos cipresovega lesa. Iz ciprese pa si je mogoče narediti tudi zdravilno palico tako, da vejo sekamo zelo počasi, tudi do tri mesece. Taka palica je znana tudi kot »zdravilna bajalica« in se uporablja pri obredih zdravljenja. Z njo krožimo nad bolno osebo, se dotaknemo obolelega dela telesa in nato porinemo vrh palice v ogenj, da jo očistimo. Nekoč pa so za odkrivanje tatov uporabljali gorjačo iz cipresovega lesa, vendar se je celoten postopek odkrivanja tatu do današnjih dni pozabil.