Urbana hrana

KILAVO SEME - oddaja o vrtičkanju, agro-politiki okolju in skvotiranju na Radio Študent 89,3 MHz​ - ob 12h ali kasneje na radiostudent.si/druzba/kilavo-seme/urbana-hrana

Tokrat o preživetvenih strategijah v urbanih okoljih - recikliranje/ dumster diving, prisvojitev/ shop-lifting, javne večerje, Hrana ne orožje in seveda vrtičkanje.

Pa tudi pra-novice o ravnanjem z gnojem na angleškem in pjansko veganski nasvet

Prisluhnite!

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Urbana hrana

V kapitalizmu smo se primorani podrejati logiki profita in konkurence. Paradoksalno ima v »svetu viškov« velika večina omejen dostop do raznolikosti resursov oziroma je le-ta pogojen s socialnim statusom. Privilegiji bogatih se izražajo tudi ali predvsem pri zelo bazičnih stvareh, kot je na primer prehranjevanje.

V današnjem prispevku se bomo osredotočili na hrano kot dobrino, ki si jo moramo dnevno zagotavljati za preživetje. In čeprav je samooskrba s poudarkom na agrikulturi stalnica naših prispevkov, se bomo tokrat poigrali s premislekom o idejah urbane hrane, ki je na voljo bodisi kot produkcijski višek bodisi kot produkt, ki si ga drznemo vzeti. Sprašujemo se torej, ali kljub zavzetemu reproduciranju potrošniške drže obstajajo alternativne poti do polnih želodcev.

Pristopi k problematiki tako samooskrbe s hrano izven sistema potrošnje kot tako imenovanega »viška hrane« ali samih produktov so raznoliki in jih najdemo tako v obliki idejnih rešitev kot praks. Pobliže si bomo ogledali nekatere prakse, ki so se izoblikovale kot poskus preseganja s strani družbe narekovanih načinov dostopanja do hrane. V nadaljevanju torej nekaj besed o potapljanju v smetnjake – recikliranju in prisvojitvi oziroma ekspropriaciji, za urbano vrtnarjenje pa smatramo, da smo ga dodobra predstavili že v preteklih oddajah. V zadnjem sklopu pa bomo govorili več o distribuciji dostopne hrane in skupnostnem prehranjevanju.

»Shoplifting« je praksa jemanja stvari iz trgovin brez plačila. Gre za nelegalno dejanje, ampak prav isto velja za mnoge druge prakse, ki ogrožajo domislice kapitala. Prisvojitev na nek način ukinja menjalno vrednost blaga in daje poudarek uporabni vrednosti. Skozi prakso se prikaže potreba po prosti porabi obstoječih dobrin in ne po podrejanju sistemu produkcije in komoditet.

Ali gre zgolj za krajo? Korporacije, ki so torej tiste, ki se jim najpogosteje odtujijo stvari, so fiktivne osebe, tako da o dejanski žrtvi kot lastniku ne moremo govoriti. Vseeno pa ostaja vprašanje, ali lahko odtujitev vidimo kot prakso, ki je del boja proti kapitalizmu. Ali lahko ta praksa zniža plače in zvišuje cene izdelkom in ali je ta pomislek zgolj plod kapitalističnega razmišljanja?

Recikliranje ali dumpster-diving je uporaba viška hrane ali ostalih materialnih dobrin, ki nastaja zaradi potrošnje. Ta praksa sicer ne predstavlja sistemske alternative, ki nam bo v bodoče zagotavljala vir hrane, a je trenutno dobra rešitev. Seveda je recikliranje spodbudilo reakcijo uradnikov in birokratov v smeri privatizacije smeti, zaostritve zakonodaje in vzpostavitve raznolikih preprek pri poskusu dostopa do smeti. Gre za antikapitalistično direktno akcijo, preko katere lahko vsaj v nekaterih mestih zadovoljimo vsakodnevno potrebo po hrani.

Ekspropriacija ali razlaščanje je še ena izmed praks, ki delujejo proti sistemu. Gre za akcijo, ko skupina oseb vstopi v trgovino, vzame materialne dobrine, izstopi, ne da bi plačala, in jih pusti na ulici ljudem, ki jih potrebujejo. Pomemben aspekt ekspropriacij je vključevanje socialno šibkejših in tudi ostalih v samo prakso, saj s tem, ko vzamejo hrano, zavzamejo kritično držo tudi do oznake »nelegalno«.

Na tem mestu je vredno omeniti tudi porajajoče se organizacije, ki nam odtujijo še tisto malo hrane, ki bi si jo lahko zagotovili brez vključevanja v potrošniške odnose. Ustanavljajo se prehranske banke in ljudske menze, ki hrano za odpis, katero bi si lahko vzeli bodisi iz smetnjakov bodisi s polic, vzamejo in jo ponujajo oziroma za »male pare« prodajajo naprej. Pri tem pa jih podpira čedalje bolj restriktivna zakonodajo, ki ostalim onemogoča dostop.

Slovenska zakonodaja, ki je spremenila označevanje živil lanskega maja, naj bi omogočala dostop do teh viškov socialno ogroženim. Jasno pa je, da je zgolj dovolila trženje produktov s pretečenim rokom trajanja. Užitna živila, označena z »uporabno najmanj do«, ki bi jih lahko vzeli iz tistih še ne zaklenjenih smetnjakov, so bila dana na trg. Če želiš po formalni poti priti do njih, pa moraš biti registriran kot pravna oseba – torej še ena od že mnogih obstoječih nevladnih organizacij.

Nemalo je tudi iniciativ, ki delujejo neformalno in hrano iz smetnjakov ali po dogovoru z manjšimi trgovinami zasebnikov dajejo dobesedno na ulico v formi zastonjskih tržnic.

Svoboden posameznik pa navkljub omenjenim možnostim težko preživi brez podpore, ki jo zagotavlja skupnost. Podpora skupnosti je ključna tako pri gradnji odnosov, torej socialnih interakcijah, kot pri zagotavljanju materialnih dobrin, do katerih naj bi imeli dostop. Skupnostno prehranjevanje je torej naslednji aspekt zagotavljanja dostopnosti hrane, ki ga želimo nasloviti.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Kako Angleži z gnojem ravnajo.

Kakor so Angleži veliki mojstri v obdelovanji polja, ravno taki nemarneži so z gnojem. Kakor pri nas veči del kmetovavcov nemarno ravna z gnojem, ravno taka je na Angleškim; iz hlevov ga izkidajo in na dvorišu ga spera deževnica in prepeka sonce. Dvoriša mnozih kmetij so tako posvinjene po raztrošenim gnoji, da skoraj prostora ni, kamor bi človek s čedno nogo stopil. Ta nemarnost z gnojem se pa zamore toliko manj zapopasti, ker Angleži svojo živino večidel na pašnikih redijo, tedaj si v hlevih le malo gnoja pridelajo. Ker bi pa vunder radi svoje njive obilo gnojili , vozijo delječ iz mest gnoj skupej in išejo skerbno po druzih rečéh, ki bi gnoj nadomestovale. Narveč porabijo na Angleškim tistiga tičjeka, kterimu guano pravijo, in kteriga na leto blizo 4 milione centov na Angleško pripeljejo. Dr. Liebigov patentirani gnoj so že vsi kmetovavci opustili, ker je silno drag in nič ne zdá. V nekterih krajih, kjer je zemlja debela, je sploh navada, apno po njivah trositi. Zato je pa tudi v marsikterim kraji sila veliko apnénic, iz kterih se apno na vse kraje vozi. Ker pa zemlja ni debela, potrosijo apno samo poleg germovnatih plotov, da na to vižo pokončajo  merčese, kteri se v germovji tako radi nabirajo. V tistih krajih Angleškiga, kjer živina večidel na pašah živi, rajtajo od ene krave 80 centov gnoja; v tistih krajih Škocie pa, kjer ne ženó živine na pašnike, ampak jo v hlevih redé, rajtajo 160 centov gnoja od ene krave.