Kolaborativna politična hegemonizacija

Se slovenski medijski prostor homogenizira v desno? Poskušal bom zelo konkretno pojasniti, da se in v čem vidim težavo. Nedavno je predstavnik Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, krajše OVSE, za svobodo medijev javno pozval slovenske oblasti, naj se vzdržijo pritiska na neodvisnost javnih radiotelevizij. Bilo je 27. marca letos, ko je Harlem Désir izrazil zaskrbljenost zaradi obtožb predsednika vlade Janeza Janše na račun Radiotelevizije Slovenija. Malo pred tem je, piše v poročilu OVSE, premier na svojem tviter računu naš javni servis obtožil, da širi »laži« in »zavaja javnost« ter pri tem dodal, da jih je tam očitno preveč in da so predobro plačani. Pismo povzema še nekatere druge poudarke napada na RTV iz predsednikovih Twitter zapisov naslednjega dne: o tem, da ima hiša kar 2300 zaposlenih in torej skoraj več kot slovenska vojska, da RTV zganja pritlehno politikantstvo, da si zasluži boljše vodstvo.

Vsi premierjevi zapisi, pospremljeni z orkestrom podpore njegovih strankarskih medijev, so sledili prav nasprotni situaciji prvega tedna njegove vlade, ko se je zdelo, da je informativni program javnega zavoda povsem podrejen novi oblasti, o čemer sem pisal v Naj ne postane medijski kanal vladajočih: javno pismo generalnemu direktorju RTV Slovenija. Moj dopis je nastal 20. marca popoldne, prav tistega dne zvečer pa je Dnevnik TV Slovenija očitno zelo razhudil predsednika vlade z dvema preveč kritičnima prispevkoma in idile je bilo konec.

Ni mogoče očitati, da se RTV Slovenija in novinarska javnost nista odzvala na obtožbe in pritiske, odziv je bil ustrezen v vseh ozirih. Toda glej ga zlomka: stališča OVSE, ki res ni nepomembno, ni objavil noben domači mainstream medij. Zanj sploh ne bi vedel, če zapisov o njem ne bi zaznal v kopici taistih strankarskih medijev, ki ga problematizirajo in organizacijo OVSE močno napadajo! Nerodno za njih same, kajti če bi o njem molčali, bi najbrž prej dosegli končni želeni učinek pri javnosti – ker klasični mediji o pismu Harlema Désira niso črhnili niti besedice, ga javnost sploh ne bi opazila.

Tako pa so se zdaj oblastni strankarski mediji odločili ne samo, da ga napadejo, temveč so celo objavljali svoja javna pisma in predstavniku OVSE sporočali, da je njegovo ravnanje sramotno. Navedeni primer, sicer morda neznaten, bom vzel za ilustracijo fenomena domače medijske prakse, na katerega želim opozoriti, ga v osnovi definiral in tudi poskušal poimenovati. Da bi ga lažje približal bralcu, mu bom dodal še eno ilustracijo v upanju, da ob iz obeh skupaj lažje razbrati mojo poanto; to je sodni proces proti Milku Noviču, čeprav bi jih lahko našteli veliko.

Naj pojasnim zgodbo. Novič je bil obsojen na 25 let zapora zaradi umora, vendar je bil tudi član stranke in je bil njen kandidat za župana Sežane. Trenutni predsednik vlade, njegova SDS in njeni mediji so se od samega začetka angažirali obsojenemu v podporo. Kasneje se najde sodnik Radonjić in Noviča oprosti – uganemo lahko, da je deležen podpore in simpatij istega kroga. Nezaključeni postopek potem teče, ravnokar grozi zastaranje in posledično Novičeva oprostitev, v imenu obračuna s sodniki in z agendo lustracije pod parolami »krivosodja« pa o zadevi pristransko in aktivistično pišejo strankarski mediji, kakopak v podporo Noviču in Radonjiću. Toda bistveno je nekaj drugega: ker gre za občutljivo sodno problematiko, se »resni« mediji vzdržijo prehitrih zaključkov ali sploh decidiranih komentarjev o krivdi, saj želijo spoštovati avtonomijo sodstva, slediti novinarskim standardom, ki prepovedujejo komentiranje nepravnomočnih sodb, insinuiranje in zganjanje teorij zarot, deloma pa so vpleteni raje tiho tudi iz strahu pred posledicami medijskih diskreditacij s strani teh istih medijev.

Kakšen je skupni rezultat obeh novinarskih postopkov z vidika medijskega uporabnika? Povprečen bralec lahko prejema po eni strani zelo lapidarne in »prazne« informacije s sodišč, ki mu jih servirajo kvalitetni mediji, toda na drugi strani lahko številne komentarje, vrednostne sodbe, namige in teorije zarot prebere v preostanku zapisov, ki so mu na voljo. Kakšno sliko si bo ustvaril nevtralni opazovalec, in to brez posebnih političnih prepričanj, na podlagi dostopnosti vseh informacij v seštevku? Kaj bo o zadevi Novič mislila večina med njimi, če upoštevamo tudi dejstvo, da so strankarski mediji na spletu po številu in vplivu izrazito podcenjeni in sem jih sam naštel več kot 20? Kaj bo naključni bralec menil o stališču OVSE, če pa je edini podatek, ki ga o tem doseže, tisti o sramotno ideološkem ravnanju tamkajšnjega predstavnika medijev?

Če sklenem: z vidika recepcije javnosti to nujno vodi do hegemonizacije javnega mnenja tistih medijev, ki svoja stališča sploh artikulirajo ali to počnejo na intenzivnejši način, to pa so obakrat strankarski mediji. Na ta način se vzpostavlja mnenjska hegemonija, ki obarva razumevanje dogajanja po željah in okusu dela politike in medijev, v tem primeru Janševih. Če poenostavim: končno stanje je kombinacija dveh samostojnih učinkov: spolitiziranih in pristranskih medijev na eni strani ter molka in zadržanosti klasičnih, tako imenovanih »kvalitetnih medijev« (quality media) na drugi.

Navedel sem le majhen in najbolj neposreden primer. Mnenjska in deloma informacijska hegemonija, ki se v takšnem razkoraku nehote ustvari, lahko v medijskem prostoru začne zmagovati. Težava torej ni več v tem, da bi imeli klasično bipolarno politično situacijo, kjer bi »levi« mediji ustvarjali drugačno mnenjsko hegemonijo od »desnih« ali klasični drugačno od strankarskih, saj bi spekter obojih še vedno omogočal izbiro – morda je izbire na eni strani manj, ampak vsaj v osnovi spekter obstaja. V dani situaciji pa spektra več ni: če se iz nekega razloga klasični mediji ne odločijo pisati o zadevi X, ta prostor pa potem s svojo vsebino zasede politično novinarstvo, temu sledi destabilizirani mnenjski ekvilibrij, forsirana politična pristranost pa končno pripelje do tega, da se informacije obarvajo le v eno barvo, ali pa vsaj do tega, da ta barva prevlada. Nekaj podobnega se dogaja tudi na ravni medijske naracije in žargona. Recimo tega, da se uveljavlja politikantski in agresivni diskreditacijski diskurz, proti kateremu se, na isti ravni, ni mogoče boriti ali ga kako drugače ustaviti.

Temu fenomenu bom rekel »kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora«. Kot vidimo, nima ničesar opraviti s klasično politično polarizacijo kot takšno – ta je npr. res dobro raziskana v ameriški javnosti. Tudi nima opraviti z ugotovitvami npr. medijskega analitika Martyja Kaplana, ki opozarja na vlogo medijev kot orožja za množično odvračanje pozornosti (weapons of mass distraction), ko nas recimo ob brezposelnosti, lakoti, visokih davkih in korupciji, ki bi nas morali popeljati na ulice, mediji raje »učijo«, da smo nemočni in zmedeni, namesto da bi začutili, da kot opolnomočeni lahko nekaj storimo.

Takšna kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora tudi nima prvenstveno ničesar opraviti z oblikovanjem in proizvajanjem soglasja (manufacturing consent), kot temu pravi Noam Chomsky – osnovna poanta ni v oblikovanju naših prepričanj in propagandi, temveč v učinku, ki ga na celoto doseže dinamika pasivnosti enega dela medijev in aktivnost drugega. Osnovno težavo vidim ravno v takšni anemičnosti: dokler množični mediji ne poročajo dovolj obširno in intenzivno o javnih zadevah, na zavzemajo dovolj kritične distance do medijskih anomalij, ne grajajo političnega novinarstva in se mu zoperstavljajo, novinarski ceh ne ustavlja propagande in lažnih novic, se z njihovo kolaborativnostjo medijski prostor pač ideološko in politično hegemonizira točno v tisto smer, v katero se ne bi smel.