Nazaj v prihodnost

V teh dneh, ko izolacija in karantena počasi popuščata, se je nekje v globinah interneta pojavila podoba, ki je delovala nekako znano. Dolga kolona vozil na aveniji. Situacija je bila videti kot iz osrčja kakšne naftne krize, kjer ljudje z avtomobili in kanticami čakajo, da bodo natočili črno zlato za naslednjih nekaj dni. Ampak ne, fotka je bila iz Celovške ceste, kjer so oboževalci korporativne kuhinje čakali na obrok v ponovno odprtem najbolj razširjenem ponudniku slabe hitre hrane,v katerega se lahko pripelješ tudi z avtom. Kaj pa vem, morda je bila pa lažna novica in sem res gledal na avtomobilsko kolono v Teheranu tik pred znatno podražitvijo naftnih derivatov. Tudi lažnih novic smo se najedli v preteklih dnevih, tako da človek nikdar ne ve. A recimo, da je res.

Če se je v začetku izolacije in karantene zdelo, da bomo ljudje morda premagali tega hudiča, ki nas sili v znatno preveliko produkcijo in potrošnjo, da se bomo ozavestili in začeli producirati bolj zmerno in kupovati lokalno, manj in boljše, sem zdaj čisto zares ugotovil, da temu očitno ni tako. Morda pa res vsi komaj čakamo, da zaženemo mašine, da začnemo trošiti, pri čemer nam bo – če bomo le imeli srečo in se razvrstili v pravo skupino državljanov – pomagala tudi država. Manija ob odprtju poslovalnic za distribucijo hitre hrane to nekako nedolžno, a dovolj zgovorno nakazuje. Kdo pa se je pravzaprav pripravljen odreči vsem radostim potrošnje. Zakaj ne bi še naprej za vsak deci popitega vina ali enega espressa v smeti vrgli plastični kozarec? Zakaj ne bi še naprej kupovali poceni oblek, ki razpadejo po treh nošnjah? Kulturni kod se je očitno že spremenil do te mere, da se bo obrniti v bolj vzdržno družbo zelo težko, sploh ker pri tem ne bo na voljo nobene politične volje.

Državne propagande gredo v drugo smer. Pričakovano silijo v „status quo“ oziroma vrnitev v normalo in če je kritična masa ljudi, ki jim nič ne manjka in ki bi jim sprememba povzročila več preglavic kot koristi, dovolj velika, je kakršna koli sprememba praktično nemogoča. Ampak spremembe so na delu ves čas in v zadnjih tridesetih let in le-te, tako globalno kot v naših krajih, niso ravno v prid raji – tistim pregovornim 99 procentom. Spremembe so postopne do te mere, da jih je težko opaziti. Ljudje, ki so se upokojili pred dvajsetimi leti, so dosegli in zadržali boljše pogoje za svoje pokojnine kot tisti, ki se denimo z istimi pogoji upokojujejo danes. Razmere se slabšajo iz generacije v generacijo, počasi, a za sigurno. Vse dokler ne bosta ideja ekonomske enakosti in država blaginje povsem pokopana.

Trenutno rahljanje ukrepov, ki smo jih državljani dobili servirane od vlade, nakazujejo ta dosleden trend. Nedavni sprostitveni ukrepi gredo na vodo le nekaterim skupinam ljudi: tistim, ki imajo dovolj pod palcem, da igrajo golf in tenis; pa tistim, ki imajo parcele in lastnino v drugih občinah; pa tistim, ki kupujejo gradbeni material, torej imajo tudi parcele in nepremičnine. Trenutno je odstotek teh ljudi, ki imajo, še dovolj velik, a čez deset ali dvajset let bo znatno manjši. Ostalim, ki ne igramo tenisa, golfa in ne investiramo v nepremičnine, pa nam je pač ostalo to, da lahko gremo v vrsto za slabo hitro hrano, če je poslovalnica seveda v naši občini.

Za krizni štab RŠ Miha Colner.