Naciji leta 1945 v Ljubljani

Zmenili smo se, da se dobimo ob polnoči pred LAK-ovo sobo. Z LAK-om tako in tako nisva imela skoraj nič prtljage v instituciji. Ko smo se dobili, smo odšli proti železniški postaji, pri tem pa smo morali zelo paziti na boljševiške propagandiste. Hodili smo po stranskih in temnih ulicah Ljubljane. Psihiatrinja Dobra vila je vprašala LAK-a: »Kam bi bilo najbolje, da gremo?« »Mislim, da imamo na izbiro Trst ali pa Budimpešto. Orban bi nam skoraj zagotovo podelil politični azil.« Pogledal je Dobro vilo in mene. Dejal sem: »Verjetno bolje Budimpešta kot pa Trst. Ta fašistična stranka v Trstu ima zelo malo podporo.« Dobra vila se je strinjala z mano. Prišli smo na železniško postajo in odločitev je padla: Budimpešta! ‘Vkrcali’ smo se na tovorni vlak v zelo umazan vagon. Med vožnjo smo se počutili, kot da nas boljševiški propagandisti vozijo v taborišče. Dobra vila je v vagonu dejala: »Mislim, da nista več hipnotizirana nacista, ampak ponovno libertina. Sedaj pa prihaja paradoks. Če hočemo dobiti azil na Madžarskem, bosta morala igrati hipnotizirana nacista.« Presenetila me je naivnost Dobre vile. (‘Zapeljale’ so jo emocije – bolje bi bilo, ko bi šla sama v Trst – na kar sem ji med potjo tudi namigoval. Morala pa je seveda iti iz Ljubljane, saj je bila sedaj tudi ona vpletena in verjetno bi jo v Trstu hitro razkrinkali.) V vagonu je bilo peklensko vroče. LAK se je močno potil. Tekočina mu je tekla na majico. Začela se je telepatija. Dobra vila je bila tiho. Vedela je, da naju več ne zanima francoska poezija. Ej tujec, nekaj pa vendarle moraš imeti rad. Rad imam genetiko, ki roma tam gori. Vedela sva, da nama bo Orbanova stranka Fidez morala podeliti azil, pa tudi stranka Jobbik ne bo ravnodušna. Pogledal sem jo kot skozi ultrazvok. Njeni organi so bili še zelo zdravi. LAK je odprl nahrbtnik, v katerega je Dobra vila ob odhodu iz institucije vstavila droge. Notri je bil luksuz. »Koliko, Abortus?« »V redu sem.« V nahrbtniku je bil utekočinjen morfij. LAK ga je v injekcijo dal 150 miligramov. Injiciral si je omenjeno dozo. Gledal je Dobro vilo. Ponovno smo se vikali. »Dobra vila, kakšno toleranco ste razvili do morfija? Ne bi bilo pravično od naju, če bi vam po vsem, kar ste naredili za naju, dala overdose.« (vendar v dani situaciji ni prišlo v poštev nič drugega kot overdose) »Ne bi rada dobila več kot 200 miligramov. Vidva me hočeta zdrogirano poslati v bizarno satelitsko republiko Slovaško pod ‘teologom Tisom’!« (to so bile njene nedolžne fantazije, ki v izrednem stanju ne bodo ‘šle čez’ ) »Tudi duhovniki ljubijo, mar ne,« je odvrnil LAK. »Nimajo pa več moči, da bi bili ‘demografski arhitekti’.« »Ali imam diskrecijsko pravico? Rada bi spila malo viskija!« Ta je bil ob moji nogi. Podal sem ji ga. LAK je gledal mene, Abortusa. Uporabil je do konca konsistentno in neusmiljeno argumentacijo. ‘Na začetku je izčrpal 200 mililitrov morfija v injekcijo’. »Ali je ona morda noseča s tabo? To je sicer še malo prezgodaj, da bi zagotovo ugotovili, pa vendar? Glede na to, da je nobel Slovanka, je vsekakor možno, da razmišlja ‘genetsko racionalno’. Zase seveda. Ne pa za našo raso. Ugrabila je gene.« Dobra vila je pograbila leseno palico v senu. LAK je nadaljeval: »Abortus, po zakonu K-237 iz leta 1939 v Leipzigu je lahko to ‘težko dejanje’. Kajti v podčlenu o prok- reaciji nič ne piše o tem, da je nezavedno dejanje ‘oprostljivo’ (psihedelična tableta v ordinaciji). Zato ne vem, kako bi dokazal, da je bila to zavestna ‘instanca sproščanja na fronti’. Tudi ne piše nič o temu, da bi to z ‘nobel Slovanko’ bilo lahko bilo ‘oprostljivo’.« V injekcijo je zaradi tega dejstva dal 1000 miligramov morfija. »Vsi ti členi so namreč pomembni samo v primeru, če preživi! In jaz sem tvoj prijatelj, Abortus. Nikoli te ne bi izdal!« Dobri vili je postajalo mučno. Hotela je odpreti vrata od vagona in izskočiti, čeprav bi tudi to lahko bilo usodno za njo. LAK jo je prestregel in odrinil v kot vagona (s tem je sicer ni onesposobil). Ponovno me je pogledal: »Abortus, saj je ‘nobel Slovanka’, ne bom se izživljal nad njo! Uporabil bom zgolj nujno silo, da jo umirim. Vendar pa ne bi rad, da te prevzame iracionalnost. Ne moreva se skregati zaradi ‘nobel Slovanke’! Še zaradi ‘nobel nacistke’ se ne bi! Niti ne bi rad, da te doletijo deliberacije sodnega sveta po zakonu K-237. Čim bolj proti koncu gre vojna, tem strožje bodo sankcije.« Dobra vila se je pobrala. S palico je udarila LAK-a. Odneslo ga je v stranico vagona, na kateri se je zadržal pokonci. Dve sekundi je razmišljal. Potem je prvič udaril Dobro vilo. Na tleh me je gledala in dejala: »Et-tu-Brutus, ne dopustite tega!« Nič nisem naredil, kar je morda bila napaka (zatiranje afektov v napačnem času). Zakon K-237 iz Leipziga. LAK je odšel do nje in jo na tleh še dvakrat močno udaril pod kotom 80 stopinj (šola iz Dresdna), da se ne bo več upirala. To jo je tudi ‘umirilo’. Potem je vzel injekcijo in dal nogo na njeno roko. Jaz sem odprl vrata od vagona in bruhal zaradi gastritisa. LAK je medtem Dobri vili injiciral morfij. Za bizarno satelitsko republiko Slovaško naprej od Budimpešte po petem železniškem koridorju. Ležala je na senu. Bili smo blizu Budimpešte. LAK je vedel, da se bom hotel posloviti od Dobre vile. Umaknil se je v nasprotni diagonalni kot v vagonu. Jaz sem se ulegel na seno poleg nje. Obrnila se je omamljena proti meni in vprašala: »Et tu Brutus, ali so to nacistična nebesa?« Njena kri je bila na moji majici. Odgovoril sem ji: »Ne še, Dobra vila!« Pustil sem, da vedno spregovori prva v nefrekventnem in kratkem govoru. »Nikoli več se ne bova videla?« »Nikoli več. Razen, če obstajajo nebesa?« »Ni me strah, Abortus, da ne boste napačno mislili. Čas je tisto, kar definira naš užitek in bolečino. Če ne bi bili minljivi, si je to ‘malo smešno predstavljati’, saj šele minljivost ‘dela stvari fine ter boleče’ in jih osmisli. Ko ni več časa … Ne vem, ‘koliko časa še imate’, jaz ga nimam več veliko, ampak želim vam ‘lep čas’. Vsaj tam nekje do 8. maja 1945.« Bili smo pol ure od Budimpešte. Dejal sem ji zadnji stavek: »Če obstajajo nebesa, potem vam zagotovo želim, da pristanete v njih!« Ona je odgovorila polzavestna (stavek iz opere): »The world is just a barrel-organ which the Lord God turns Himself. We all have to dance to the tune which is already on the drum.« Omedlela je v smrt. Gledal sem jo še kar nekaj časa. Defiksacija objekta in likvidirana introjekcija zame (vsaj v realnem, ne pa tudi nujno v simbolnem (zelo nesrečen dogodek zame)). Prišla sva v Budimpešto. LAK je skočil iz vagona rekoč: »Otroška svoboda! Jobbik in Fidez.« Ob vagonu je stal nek slovanski komunistični vohun, ki je dejal: »Ne še!« Udaril ga je v lice (vohun LAK-a). Padel je po tleh. Jaz sem bil še na vagonu. Iz vagona sem ga brcnil v glavo. Tudi on je padel po tleh. LAK se je pobral. Sledil je ‘Groundier’. Naložila sva ga v vagon poleg Dobre vile. Hodila sva v center mesta proti ‘marionetnemu parlamentu’ (jaz s krvavo obleko – kri od Dobre vile). LAK mi je dejal: »Tudi Jobbik in Fidez sta potrebna ‘rehabilitacije’. Predvsem njihov odnos do religije je sporen. Ampak to ne bo več vprašanje avantgardne desadovske struje znotraj nacizma. ‘Poln kurac’ imam te retrogradne kontrarevolucionarne opcije. Vedno, ko je treba kaj ‘težkega zrihtati’, kličejo na pomoč avantgardno desadovsko opcijo. Častni požig cerkva na Madžarskem bomo prepustili avantgardni boljševiški struji. Tukaj bova za nekaj časa poiskala politični azil (zajebancija). To je vse od te države. Za avantgardno politično strujo znotraj nacizma sta državi kot Madžarska in Slovaška namreč bili ‘bizarni tampon coni’. Pustili so jim malo ‘otroške fantazije’, saj za kaj drugega niti niso bili sposobni. Če bi avantgardna desadovska struja (ADSS) zmagala v vojni, bi jih doletelo ‘hitro in disciplinirano’. Ampak, kot že rečeno, ADSS je vedela, da ne bo zmagala. Zato bo dieto teh držav prepustila avantgardni boljševiški struji. Slednja bo celo bolj cinična od ADSS-a. Dejala jim bo, da se ‘zalaga’ za to, da bodo vsi ‘enaki’! Težko je Slovaku, Jugoslovanu ali Madžaru brez uporabe sile obrazložiti, kaj je avantgardni komunizem.« Med potjo proti ‘marionetnemu parlamentu’ sva v vzhodni Budimpešti opazila, kako pripadniki paravojaškega krila Jobbika na tovornjak nalagajo K-Rome in Ab-Sinte. Prišla sva do sedeža parlamenta. LAK se je na recepciji z varnostnikom ‘pregovarjal’ v angleščini, kar me je ujezilo. Varnostnik je hotel pregledati LAK-a. Po mojem centralnem živčnem sistemu se je pač dogajalo to, kar se je dogajalo. Bolela so me jetra in želodec. Začel sem govoriti jezno, glasno in nemško: »Was fetzt du mit diesem ungarischen Wächter herum. Es wird doch jetzt nicht ‘ein’ ungarischer Türsteher die Angehörigen der avantgardistischen de Sade Strömung innerhalb des Nazismus durchsuchen. Sie müssen sich dessen bewusst sein, dass sie nur ‘formal selbstständig’ sind. Die Sowjets sollten sie später ‘bezähmen’.« Der Wächter zeigte mit einer verwirrten Handbewegung, dass wir ‘garantierten’ Eintritt ohne Durchsuchung haben. Die Rezeptionistin bot jedem von uns eine Zigarette an. Ich zündete sie an und sagte zur Rezeptionistin, dass sie mir ein Schmerzmittel bringen solle. Sie brachte mir Schnaps. Ich trank ein Gläschen und sagte zu ihr, sie solle uns zum Sitz des Fidesz im Parlament bringen. (»Kaj se pregovarjaš s tem madžarskim varnostnikom. Pa ne bo sedaj ‘nek’ madžarski varnostnik pregledoval pripadnikov avantgardne desadovske struje znotraj nacizma. Še vedno se morajo zavedati, da so samo ‘formalno samostojni’. Naj jih Sovjeti kasneje ‘ukrotijo’.« Varnostnik je z roko zmeden pokazal, da imava ‘zagotovljen’ vstop brez pregleda. Receptorka nama je vsakemu ponudila po eno cigareto. Prižgal sem cigareto in ji dejal, naj mi prinese nekaj proti bolečini – nisem hotel morfija, ki ga je imel LAK v nahrbtniku, ki sva ga vzela Dobri vili. Prinesla mi je žganje. Popil sem en kozarček in ji dejal, naj naju pelje do sedeža Fideza v parlamentu.) Bila je prijazna, midva pa vedno bolj osorna. Madžari so se sicer zelo bali avantgardne desadovske klike znotraj nacizma. Še bolj kot Sovjetov! In ta strah je bil povsem upravičen. Zato je imela vladajoča stranka Fidez veliko raje retrogradno kontrarevolucionarno strujo znotraj nacizma. Za slednjo so namreč vedeli, da obstaja možnost, da se kaj ‘zmenijo’. Vstopili smo v pisarno od Fideza. V njej je bilo šest ljudi. Na mizi je bil zemljevid Evrope. Mislim, da so govorili o Trianonski pogodbi (hoteli so več kot so dobili po dveh Dunajskih nagradah). Naročila sva jim, naj nemudoma pokličejo predsednika vlade, Viktorja Orbana. LAK je pisal izjavo, ki jo bo moral Orban podpisati. Ljudje v pisarni so utihnili. Položil sem noge na zemljevid, na katerem je bilo ozemlje Madžarske pred podpisom Trianonske pogodbe. Prižgal sem si cigareto. Orban je prišel čez pol ure. V parlamentu je receptorko in varnostnika takoj vprašal: »Pripadnika retrogradne kontrarevolucionarne struje?« Receptorka mu je odgovorila: »Na žalost ne.« Prestrašen je gledal: »Avantgardna desadovska struja znotraj nacizma?« »Da.« Odšel je proti pisarni z nelagodno mislijo: »Ne bi rad ponovno podpisoval česa o deportacijah. Če izgubimo vojno … Morda pa so nam prišli podariti še preostalo ozemlje zmanjšane Slovaške republike pod Tisom?« To je bila zanj malo manj neugodna misel. Vstopil je v pisarno in vse po vrsti v pisarni takoj pozdravil s ‘Heil Hitler’. Wir haben jetzt keine Zeit für solche Dummheiten! Ich zeigte ihm den Stuhl. Auf dem Tisch bei dem Stuhl lag schon eine Aussage. Das wirst du unterschreiben, sagte ich zu ihm! Er wollte schon lesen, deswegen setzte ich fort. Zuerst unterschreibe, später wirst du es lesen. Mit zitternder Hand unterschrieb er und LAK erwiderte: es ist doch nichts weiter, ihr werdet uns doch nur politischen Asyl erteilen und ein paar römisch-katholische Kirchen einstürzen lassen! Hier war Orban ein klein wenig entsetzt. Warum denn römisch-katholische… Unterschreibe nur! Bolschewistische Propagandisten in Jugoslawien haben nämlich unsere Identität raus bekommen und wir hätten draufgezahlt, insofern sie uns in die Hände bekommen. In der Aussage war es so geschrieben, dass es keine Möglichkeiten für irgendeine Art der Auslieferung mich und LAK nach Jugoslawien gebe. Für uns sind sie nur ein Transitstaat. Mit euch werden endgültig die Sowjets fertig. Alle in der Kanzlei waren empört. Keine Option ist nämlich für euch besonders gut. Es ist noch immer besser, dass die Sowjets mit euch fertig werden als wir. Gott segne die Ungaren (ihre Hymne)! Aber die retrograde kontrarevolutionäre Strömung sagt… setzte jemand in der Kan- zlei fort. Lasst sie, sie haben den Kontakt mit der Realität verloren. (»Zdaj nimamo časa za te neumnosti,« sem odvrnil! Pokazal sem mu stol. Na mizi ob stolu je bila že napisana izvaja. »Tole boš podpisal, sem mu dejal!« Hotel je že brati, zato sem nadaljeval. »Najprej podpiši, kasneje pa boš bral.« S tresočo roko je podpisoval in LAK mu je odvrnil: »Saj ni nič takšnega, zgolj podelili nama boste politični azil in porušili nekaj rimokatoliških cerkva!« Tukaj se je Orban malo zgrozil. »Zakaj pa rimo-katoliških …« »Samo podpiši!« Boljševiški propagandisti v Jugoslaviji so namreč ugotovili najino identiteto in bi nastradala, v kolikor naju dobijo v roke. V izjavi je tako pisalo, da ni nobenih možnosti za kakršno koli vrsto ekstradicije mene in LAK-a v Jugoslavijo (to vse skupaj so seveda bile bizarnosti in zajebancija, saj Sovjeti že bili relativno blizu). »Za naju ste zgolj tranzitna država. Z vami bodo dokončno uredili Sovjeti.«