Kraljemrzniki vseh dežel...
Če bi želel smisel današnjega prispevka skrčiti v en stavek, bi rekel: “Smisel današnjega prispevka je določeno, docela zmotno razumevanje oblasti in nasilja, zvezanega z njo, ki je žal pogosto prisotno na levici.” Takojšnji odgovori na vprašanja, katera oblast, katero nasilje in kakšna napačnost, so zgolj fraze, dokler jih ne zapolnimo s predmetom, zato bom odgovore podal tekom članka. Naj začnem s primerom.
Njegovo vlogo bo prevzel dvojni proces, ki smo mu trenutno priča na prostoru slovenske levice: govor o centralizaciji njenih parlamentarnih elementov in odziv nanjo. Tročlena delitev Združene levice na Iniciativo za demokratični socializem - IDS, Stranko za ekosocializem in demokratični razvoj Slovenije - TRS ter Demokratično stranko dela - DSD se po določenih kazalcih bliža koncu in vedno bolj kaže v smeri nastanka enotne stranke Združena levice z Luko Mescem na čelu. Če navedemo zgolj nekatere očitne indikatorje: dogodek v Pritličju z naslovom Luka Mesec kot predsednik vlade, vsebina intervjuja z Mescem v Dnevniku, Repovžev uvodnik v Mladino, Trčkov Facebook komentar in tako naprej.
Ali gre za dejanske institucionalne premike v smeri poenotenja in ne zgolj za prazen govor, je irelevantno. Dovolj je, da se o tem govori ter da je iz vseprisotnega govora izšel protiodziv, ki je vseboval logiko, ki jo mislim v danem prispevku tematizirati. Na drugi strani namreč, ob sprehodu po grupacijah izjav, ki na Facebooku stojijo ob dogodkih, kot je omenjeni v Pritličju, zapazimo, da skupina z imenom Četrta skupina Združene levice v vztrajnem komentiranju na straneh teh dogodkov poziva h kulturni revoluciji: partijska birokracija, to je poslanska skupina je prevladala nad voljo ljudstva, se odtujila od nje - zasnova ZL postaja čedalje bolj buržoazna, tendenca k poenotenju raznočlene strukture koalicije je del tega procesa in temu je potrebno narediti konec!
Tega ne navajam zato, da bi pokazal, da je ZL s poslansko skupino kot centrom oblasti v nasprotju z njenimi levimi kritiki revolucionarna stranka, saj nam je brez težav jasno, da je vse drugo kot to. Prav tako ne mislim pritrjevati očitkom četrte skupine in v maoistični gesti trditi: “Če naj bo revolucija, naj bo revolucionarna stranka,” a obenem poudarjati njene nujne povezanosti z “ljudskimi masami.” Z drugimi besedami: ne želim pokazati, kdo iz sfere Združene levice je brezsramna ovca in katera ovca se še vedno zakriva v volčja oblačila. Odgovor na to dilemo, če pride, je zgolj postranski rezultat. Kot sem rekel, mi gre predvsem za analizo določenega razumevanja oblasti in to, da navajam Četrto skupino ZL-ja, ki po pravici povedano vsaj zaenkrat ni najbolj markanten ter vpliven igralec na sceni, služi zgolj temu, da v napadih, s katerimi se usmerja na centralizacijo, nakažem očitne simptome napačnega razumevanja oblasti, ki tako pogosto kontaminira levi prostor - ne zgolj njih, ampak levi prostor nasploh, svojo manifestacijo pa prejme v moralističnih hipijadah samoniklosti gibanja, neposredne demokracije, nasilja ter hierarhije kot naključnega ter reduktibilnega dejstva in tako dalje.
Poglejmo si s tem namenom javno pismo, naperjeno proti intervjuju, ki je bil z bodočim suverenom levice Luko Mescem opravljen za Dnevnik. V slednjem takoj na začetku zasledimo trditev: “Luka Mesec je koordinator treh levičarskih strank, IDS, TRS in DSD, a v javnosti velja za vodjo, za prvega človeka koalicije Združena levica.” Četrta skupina nad razširitvijo pristojnosti vodenja s poslanske skupine nad celotno koalicijo, ki si jo privoščita Dnevnikova pisca, vzroji in začne poudarjati, da Mesec vendarle ni nikakršen politkomisar, da je zgolj koordinator poslanske skupine, pristojen za organizacijo izpeljevanja odločitev, ki so izvedene v drugih organih. Razhudi jih tudi odsotnost omembe, ki so jo deležni sami, saj kot predstavniki civilne družbe igrajo enakovredno entiteto trem članicam koalicije. Glede vloge, ki jim pripada s pozicije zunanjega in notranjega mesta obenem, na katerem stojijo, v javnem pismu zapišejo:
“Njena primarna vloga je povezovati idejno sorodne in napredne sile civilne družbe v Sloveniji (t.i. platformizem, ne klasični avtonomizem) ter spodbujati moč kolektivne inteligence ter horizontalno demokratizacijo, tako znotraj sebe, nato znotraj ZL, kot v odnosu s poslansko skupino, kot tudi izven, najširše v družbi. Na tak način bi naj tudi presegali atomiziranost, neorganiziranost ali podhranjenost civilnodružbenih pobud in frakcionaštva na eni ter preprečili morebitni elitizem, strankokracijo oz. odtujitev strank od ljudi na drugi strani ter morebitne programske odklone v liberalno, socialdemokratsko-reformistično ali avtoritarno/ realsocialistično smer.”
In še enkrat opredelijo razmerje med stranko ter enotno bazo, ki jo tvori bazen ljudstva.
“Opolnomočeno bazo/civilno družbo, za stalni stik z bazo, za neposredno demokracijo, kjer baza ni le posvetovalni forum, ampak kot enakopravni partner postavlja vprašanja na dnevni red, o njih razpravlja in soodloča.”
In za konec še v enem stavku, ki opredeli celotno razmerje med njimi in stranko ter eksplicitno nakaže na glavne entitete, ki v tem razmerju nastopajo:
“Koncept stranke - gibanje(a) kot konglomerata s poudarkom na delovanju “od spodaj navzgor.”
Iz tega lahko potegnemo tri pojme, ki v bistvu pomenijo eno in isto. In sicer: Horizontalna demokracija, neposredna demokracija, od spodaj navzgor. Eno in isto, saj omenjena triada namreč predpostavlja enotno logiko, znotraj katere noben od navedenih pojmov ne more delovati brez drugih dveh. Ta logika je idealna shema oblasti. Sama omemba besede “oblast” je sicer bizarna, saj oblast, kot je utemeljena v tej shemi, v primeru njenega idealnega prevoda v realnost ne more obstajati. Vprašanje, ki se mi zastavlja, pa je naslednje: “Mar je ta idealni prevod dejansko možen ali pa je nasprotno zgolj fantazija določenih moraličnih okajencev.” In moralna omamljenost je obstoječa, njene fraze pa nujno brez predmeta, kar je dokazano v sledeči argumentaciji.
V idealni shemi, ki jo kot model postavljajo te pojmi, je oblast nujno odsotna oziroma ukinjena. Ni hierarhije. Zakaj? Ker je instanca, na kateri je oblast mogla prejeti svoj obstoj, torej na mestu stranke, v modelu, ki ga postavlja preučevana pojmovnost, v celoti zapolnjena z vsebino, katere proizvodnja nujno deluje na način ne-oblasti. Ta proizvodnja pa predpostavlja kontinuirano ter specifično stekanje informacije z jasno določenega mesta, v omenjeni frazeologiji opredeljenega kot “spodaj”. Mesto “spodaj” je izenačeno z elementom ljudske baze, ki poseduje enotno voljo.
Kot sem rekel, je prenos informacije od spodaj kontinuiran ter specifičen. Specifičen v smislu neposrednosti, ki terja, da odločitve posameznikov nujno prejmejo svoje udejanjenje s strani delegatov v parlamentu ter da so vsa dejanja v parlamentu nujno proizvod ukaza s strani instance ljudske baze. Če so v oziru na zaželene smotre, ki jih je zaukazanim dejanjem postavila ljudska baze, politike uspešne, je irelevantno. Poleg tega, od kod so zaukazana, je važno zgolj to, da se udejanjijo - to je kontinuiteta pretoka informacij.
A v tem primeru bi lahko še vedno govorili o tem, da oblast je - sledila bi namreč ravno iz zaveze poslušnosti zgornjega in posledično zgornjih vsemu, kar prihaja iz ljudstva, z drugimi besedami gibanja. A stvar je na ravni pojma razrešena s tem, ko tudi sami pripadniki zgornjega poleg vloge podanika, ki ga prejmemo kot uslužbenci parlamenta, posedujejo tudi vlogo člana ljudske baze, znotraj katerega odločajo skupaj z ostalimi pripadniki gibanja, v razmerju do katerih je njihov glas enakovreden. To je opredeljeno z pojmom horizontalnosti, ki v rousseaujevski maniri zagotavlja pogoje, da bi se vsak lahko “podrejal zgolj samemu sebi”, saj je on sam nujno del gibanja, ki v skladu s konsenzom med svojimi člani določi smernice dejavnosti. Akt konsenza pa posledično predpostavlja člane, ki strinjanju prehajajo na način atomarnih posameznikov v razmerju do pogodbe. Oblast nadomesti svoboda.
V skladu s tem legalističnim, v celoti liberalnim modelom, ki predpostavlja, da spodnjo sfero druži enotnost brez hierarhij med atomarnimi posamezniki, oblast in nasilje lahko nastaneta zgolj iz odcepitve oziroma odtujitve sfere stranke od ljudske baze. Sta tako vedno rezultat zlorabe na relaciji politične transcendence do ljudske imanence, despota, suverena do svojih podanikov. Oblast je lahko zgolj samovoljno zatiranje vladajoče instance, občega interesa podrejenih. Ampak stop…
Mar v sferi gibanja res vlada popolna enotnost, vzpostavljena s pogodbo, mar je interes res zgolj skupen, mar so si njegovi članki med seboj res enotni po hierarhičnih položajih, če zgolj za sekundo poškilimo čez pravno enakopravnost? Kajti, v nasprotnem primeru - da niso - in da nasilje in oblastna razmerja obstajajo tudi tu, ta celostna shema pade in ves govor o neposrednosti, horizontalnosti in tako dalje izpade zgolj kot liberalno zasnovana fasada podrejanj v oblastnih relacijah, ki presegajo in predhodijo razglasitvi za enakopravne. Mar ni že dejstvo, da obstaja skupina, ki se razglaša za občega reprezentanta vseh pripadnikov gibanja in se s tem postavlja na nadrejeno mesto, dejstvo, da idilično mesto gibanja že brez problemov z grozečim soverenom ni tako zelo mirno in ne-hierarhično?
Dajte no, ne bodite smešni. Nehierarhičen prostor levih gibanj, če odštejemo vrh ZL-ja, kot prostor brez notranjih razmerji moči, ki niso razmerja med parlamentarnim aparatom in gibanjem temveč razmerja moči v tem gibanju samem? Najslabša šala na svetu. In žalostna, saj je velik del tistih, ki razglašajo odsotnost oblasti, dejansko prepričanih o tem, da njihova dejanja nimajo nobene relevance v razmerju do vzpostavljanja in reproduciranja relacij moči. Ampak, irelevantna sta ravno namen in zavedanje, pomembna zgolj znovič in znovič udejanjena praksa dominacije, ki se izvaja napram vsem iluzornim delitvam na idealnost gibanja in nasilje stranke, na idealnosti reda in vpada vnanje okrutnosti, na v oblakih plavajočo arendtovsko ločnico na ljudsko oblast in instrumentalizirano nasilje. Sploh me ne moti to, da obstaja nekdo, ki oporeka trenutni institucionalni ureditvi dokaj bedne leve koalicije, ampak to, kakšnih moralističnih floskul se poslužuje v boju proti njej. Floskul, ki v svoji logiki mimogrede niso nič manj liberalne od njihovih nasprotnikov.
Ampak rekel sem, da takšno razumevanje oblasti ni zgolj efemeren pojav, lasten primeru, ki sem ga navedel. No, če logika suverene oblasti pade že na majhni skupini, kot je ZL and company, kaj se zgodi šele, ko se to isto shemo aplicira na globalnejšo raven. Najprej dobimo vso obsedenost levice s podobo despota Janše in ogromno količino slabih repovževskih hiš strahov, najhujši izmed vseh moralnih abortusov pa so gotovo nekateri anarhisti - tisti, ki se pogosto sklicujejo na Foucaulta, a obenem ves čas paradoksno jadikujejo o Državi kot viru vsega zla, ki bi radi negirali vsa oblastna razmerja, obenem pa bi radi svojo na vrtičkanju osnovano harmonično skupnost, ki spet ni tako harmonična, vsilili vsem ostalim. No, če vas je zanimalo, katerim aktualnim kraljemrznikom bi z veseljem in ob vsem zavedanju, da s tem izvajam nasilje, dal porezati glave - tukaj imate prvi osnutek seznama!
Da ta seznam ni zaključen, vam bo čez dva tedna ponovno dokazal Matija Jan.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Po koalicijski pogodbi sicer kAOlicije ZL, so partnerji štirje, koncept organiziranja 4. skupine ZL pa je bil jasen od začetka in zavezan nedosegljivemu idealu neposredne demokracije ter temu, da civilna družba v kAOliciji ZL ne bo zgolj impotenten neoliberalni privesek strank in hkrati tudi ne "lepodušniška" organizacija, ki si s sistemsko politiko po anarhistično ne bo mazala rok. Že to, da imaš v skupini tako gibanja kot formalizirana gibanja in tudi posameznike kaže, da tu ne gre za čisto ND, ampak njen operacionaliziran približek. Drugače bi brez problema lahko imeli v koaliciji še 5. ali 6. skupino s svojimi specifičnimi načini organiziranja, če se tako dogovorimo, in tudi to ni problematično, da določena gibanja in posamezniki hočejo biti lakaji določenih strank ter poslušati ukaze rdečega Janše. Problem je v tem, da se ne spoštuje podpisanih dogovorov in programa ZL, ki se praktično ne izvaja, ter temu, da se določene skupine farbajo kot neodvisne, pa so že prisegle zvestobo določeni stranki in postale zgolj parastrankarske formacije ali kot radi rečejo v I(D)Su- njihovo udarno ulično krilo (primer Puntarji). Dogovorili smo se drugače. Prodajali so nam tovarištvo, kasneje pa servirali navaden podel in zahrbten makiavelizem ter centralizem namesto demokracije. Namen 4. skupine je bil poskus demokratizacije političnih strank. Poskus je klavrno propadel, demokratičnosti ni, dobili pa smo neoboljševike, ki najbolj prosperirajo. Če bi avtor res rad dobil kakšne informacije o 4. skupini ZL, se lahko kot pravi novinar obrne nanjo, kar do sedaj še ni storil, namesto da slepo moralizira brez adekvatnih informacij ter piše svoje sodbe, ki temeljijo na njegovih predsodkih.
Ena izmed tipičnih fifijevih drkancij, ki nimajo veze z realno situacijo. Move along, folks, nothing to see here.
Čeprav kudos za shematiko piramide v kraljestvu zelja :)
Eden izmed tipičnih anonimnih random hate komentarjev, ki nimajo veze z argumentacijo and yet skušajo sporočit, da nečesa ni vredno brat.
Kaj je hujše od butastega opravljivega komentarja na RŠ, ki s samim svojim obstojem ustvari tudi svojega avtorja kot tretjerazrednega provincialnega zabiteža, slabšega od vsake branjevke?
Komentar na RŠ, ki izkoristi luknjičavo organizacijo komentatorske sekcije za kao witty odziv, ki kontrira spornosti na prvo žogo, ampak je v resnici butast, ker je samo brezumno sledil pozivu forme. To je tako butasto kot naslovi slovenskih pesniških knjig - ker jezik omogoča nešteto mogočih dvoumnosti, iz tega ne sledi, da je dvoumni naslov neskončno pameten - nasprotno, da je neskončno neumen, ker se utemeljuje na zmotnem prepričanju, da je neskončno pameten, ker misli, da mu ni jezik omogočil neskončno možnih dvoumnosti, ampak, da jih je sam izsilil iz jezika.
Tako butast kvaziwitty komentar pobere neko kritično splošnost (na podlagi katere poskuša - vedno neuspešno, ker ga originalni tekst po svoji formi avtomatsko izjemno presega - pokazati na neko nekonsistenco drugih komentatorjev ali osnovnega teksta) in se odzove sirenskemu klicu zaenkrat neobstoječe uredniške politike glede komentarjev in misli, da se je njegova dvoumnost plod njegove vsilitve le-te RŠ-u.
Ah, ja.
https://www.youtube.com/watch?v=xfxs2wpJdtA
Liberalci/notranji agenti prevzemajo komentarsko sekcijo. Treba bo nekaj ukreniti.
ODGOVOR 4. SKUPINE ZL NA ČLANEK MATIJE JANA, RŠ
NAMESTO REZANJA GLAV- “VSTAJENJE”!
LINK: http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/moralne-fekalije/kraljemrzniki-vseh-d...
Hvala RŠ za konstruktivno kritiko, čas je, da se o teh temah prihodnosti levice odpre širša javna razprava, namesto monopola poslanske skupine in njenih spindoktorjev!
1) Jan zadevo sicer jemlje izven širšega konteksta delovanja in političnega programa naše 4. skupine ZL (4. partner ZL), ki ni omejen le na ožje klasično razumljeno politično polje demokratizacije kot prazne forme, procesa per se, ravno zato, ker se zavedamo, da pojem t. i. ljudske volje nikakor ni vsebinsko homogen, ampak ga določajo v veliki meri razredna razmerja, poleg drugih »Gramsci prvin«, ki posredno izhajajo iz le-teh.
Zgrešil je, ker nas očitno ne pozna dovolj oz. se o tem niti ni dovolj pozanimal (sama FB event diskusija je pač premalo, ker je ta ciljala le na specifično raven dogajanja v koaliciji ZL), zaključki v takih primerih ravno sami tvegajo moraliziranje, brez raziskovalnega pristopa, ki bi temeljil na poznavanju širšega konteksta oz. samega delovanja 4.skupine - npr. naša ostala prizadevanja na ekonomskem področju, od zavzemanj za ekonomsko demokracijo, nasprotovanj TTIP-u do izobraževanj na terenu (4. šola pod mostom ipd.), zato nam »razumljivo« očita, da se ne zavedamo, da tudi v tej ključni – ekonomski/ materialni/ produkcijski sferi obstaja hierarhija, tj. razredna, ki se nato prenaša na ožje politično polje, v kolikor ni odpravljena tudi na ekonomskem področju.
Zato je njegov očitek o naši liberalnosti v tem smislu iz stava, ki je očitno pomanjkljivo poznavanje celotnega konteksta našega političnega programa, razumljiva, a faktično in smiselno/ namensko glede na naše cilje in politično prakso, ki je ultimativni preizkus, napačna dedukcija.
2) Drugi očitek leti na to, češ da naj bi se sami postavljali kot nekakšni ekskluzivni predstavniki celotnega levičarskega gibanja in s tem reproducirali vzorce dominacije v samem gibanju, kar prav tako ne drži. Mi želimo dati le skupni prostor vsem tem oz. vsem izkoriščanim, torej je »enotnost« minimalnega skupnega imenovalca ravno osnovana na tej komponenti izkoriščani vs. izkoriščevalci, ne pa na neki abstraktni homogenosti ljudske volje. Želimo pa to početi na organiziran način, za razliko od neuspešnih avtonomistov, in zato je nastala »krovna platforma«, kot zavezništvo, ki pa ni statična, oz. se ne želi postaviti iznad kogarkoli, prav tako pa navznoter ne dopušča, da se vanjo meša strankokratski interes, iz skepse do same hierarhične forme stranke in njenih metod podrejanja civilne družbe za namen volilnega uspeha oz. posledičnih instrumentalizacij.
O tem priča naš statut oz. Temeljni akt (http://www.4skupina.si/temeljni-akt-4-skupine),
iz katerega je razvidno, da gre pri nas za fluidno demokratično strukturo med normirano enakopravnimi akterji navznoter, ki si vedno znova na novo lahko piše demokratična pravila skupnih pravil igre, pri čemer to velja enako za morebitne nove člane, torej gre za odprt prostor, z intenco, da vanj vstopijo v končni instanci vsi zainteresirani delovni ljudje (to dokazuje tudi naš uradni predlog projekta o elektronskem neposredno demokratičnem portalu za množično uporabo, ki pa ga je “naša” poslanska skupina “izgubila”- če bi imeli sami namen lastne dominacije, najbrž ne bi promovirali širitve soodločanja prav na vse emancipirane, zatirane- mi se novih “sovjetov”, kot “komune komun” ne bojimo, za razliko od neoboljševiške, liberalne, obe pa elitistične struje). Seveda je platforma omejena z osnovnima postulatoma: neo-marksistična pozicija antikapitalizma in pa horizontalna demokracija za tiste, ki se najdejo znotraj tega ideološkega okvirja ter nestrankarsko članstvo, ki tudi prikrito ni vezano na ožje makiavelistične interese strank, saj to ruši vizijo neliberalnega tipa.
Gre nam za prostor, kjer se gibanja in posamezniki lahko organizirano povežejo, ravno da bi zagovarjali (lastne) razredne interese večine,-a tu ne more biti prostora za one, ki bi ta skupen interes nove oblasti obdržali le pretežno zase, namesto enakopravne delitve na vse deležnike, torej progresivno zatirano ljudstvo in tiste, ki taki še postanejo prek emancipacije (za kar seveda je potrebno, da se ta večina vnaprej nadalje vključuje/ pridružuje, in prek elektronskih ND modelov participira, da bo tudi zares vključila večino, vsaj tistih, ki želijo participirati, pri čemer ni važno avtorstvo, ali članstvo kot tako, ker nimamo pretenzije po parlamentaristično zasnovani oblasti, pač pa po njenem »prisiljevanju«, skozi delegatske mehanizme, obvezujoče, v skladu z voljo zatiranega dela ljudstva. Ta pa se lahko avtentično manifestira le, če vsi ti dobijo direktni glas ob ustrezni emancipaciji, informiranosti itd. Če želite temu reči, avtentična diktatura proletariata, in ne nad proletariatom, tudi prav.
Ali po Marxu/ Engelsu :
"Here we already see the outlines of class society, the division of society into classes: exploiters and sub-exploiters. In any society where art, science and government are a monopoly of a minority, that minority will use and abuse its position for its own interests. This is the most fundamental secret of class society and has remained so for the last 12,000 years". (http://www.marxist.com/karl-marx-130-years.htm)
Z antidemokrati pač po definiciji namreč dialog ni mogoč, saj te vmes povozijo že s tankom, če parafraziramo Damira Avdića. In ravno v tem med drugim izkazujemo tudi svojo anti-liberalno pozicijo, ko ne podpiramo naivne 100% inkluzivnosti, ki ne bi upoštevala razredne dinamike ali zgoraj omenjenih pasti.
3) Opozarjamo še na en pomemben detajl : tovariš Jan govori najprej o ZL kot tropartitni formaciji, čeprav smo uradni sopodpisniki koalicijskega sporazuma 4 enakovredni partnerji, (lahko preverite podpise Koalicijske pogodbe ZL) in čeravno pred tem omeni naš demanti na Dnevnik, nakar še huje, kasneje sam za to tvorbo uporablja termin »stranka«, s čimer spominja na oz. reproducira diskurz Mladina - Repovž, ki ga v isti sapi kritizira. Le upamo lahko, da gre tu le za lapsus terminološke narave ali nevednosti.
Če ne - kot da ni mogoča oz. avtor ni zmožen politične inovativne imaginacije onkraj enostrankarske politične tvorbe, take , ki ne bi bila le redukcija ali satelit ene stranke, pač pa npr. fronta večih, notranje enakopravnih, soudeleženih akterjev po vzoru čilenske Allende fronte ipd., če že potrebujemo primerjave.
Taka koalicijska forma brez statusa liberalnega pravnega subjekta šele omogoča, da so pravila igre določena prek avtonomne in interne DRUŽBENE POGODBE (primer je koalicijska pogodba, ali naš interni temeljni akt 4. skupine) in ne prek legalističnih pravil liberalnega pravnega reda, kar šele v potencialnosti omogoča, da se volja take multi-partitne organizacije v stiku z bazo, ki je del nje, nato reflektira še na njeno delegatsko roko, v parlament, pri čemer se omogoča transcendenco legalizma oz. liberalnega tipa demokracije, tudi in predvsem v smislu političnih vsebin, ki bodo tako branile interese večine oz. zatiranih (ne pa kot je zdaj, kjer se dogajajo odstopanja od programa ZL v tej smeri, ravno tudi zato, ker poslanci niso pod demokratično kontrolo).
Vprašanje pa ostaja, kako njene delegate obvezujoče vezati na predvolilne obljube, znotraj obstoječega še vedno žal liberalnega ustavnega reda.
Kajti, ravno stranka ima kot taka že legalistično strukturne buržoazno-liberalne omejitve oz. robne pogoje, pa naj si bo to leninistična ali maoistična organizacija po vsebini ciljev, vsaj dokler le ta nastopa znotraj še buržoazno parlamentarističnega prostora in pa pravnega reda! Ni mogoče misliti novega sveta brez izkoriščanja in gospostva/ dominacije, v kolikor tega ni sposobna vgraditi v svojo prakso že organizacija (-e), ki se vključujejo v ta boj kot nosilci družbenih sprememb. V samih organizacijah “leve provenience” smo namreč mnogokrat žal priča reproduciranju vzorcev liberalnega družbenega reda - kjer se namreč deklarativno zagovarja enakopravnost in sodelovalnost, tovariški odnosi, se lahko v praksi reproducirajo kritizirani vzorci - ta problem je močno in bistveno vezan na širši družbeni kontekst in predvsem ekonomsko neemancipiranost, ki ga znova in znova poraja, česar se 4.skupina še posebej zaveda in ukvarja s tem - z vprašanjem ekonomske demokracije. O podobnem fenomenu seksizma na levici je pisal pred časom tudi Primož Krašovec , v žal precej spregledanem članku: https://www.facebook.com/4.skupinaZL/posts/498220293695774
http://www.3buna.si/souvinizem/
Citiramo še tovariša Mate Kapovića (Radnička fronta): »……Pri tome se zanemaruje i činjenica, da nam je velik broj ljudi pristupio ne samo zbog programa nego upravo i zbog tog revolucionarnog i novog načina organiziranja. Zašto zanemariti i agitpropovski element? Zašto zanemariti i to da je na taj način, takvom unutarpartijskom organizacijom, opet performativno ukazujemo na to za kakvo se društvo borimo? Ako se borimo za društvo gdje će ljudi sami sobom upravljati, nije li licemjerno za nje se boriti autokratskom i hijerarhijskom birokratiziranom partijom? Tko će nam povjerovati na riječ da ćemo imati autokratsku partiju, ali ćemo onda nakon revolucije sve drugačije? Ne vjerujemo čak ni vlastitim članovima, ali ćemo demokratsko povjerenje nakon revolucije rado povjeriti i svim ne-članovima, od kojih će mnogi biti i neprijateljski raspoloženi?....... Borimo se za potpuno drugačiji i bolji svijet, ali se ne usudimo napraviti čak ni potpuno drugačiju partiju?«
Nekonsistentnost, kontradiktornost argumentacijskega diskurza avtorja Jana v tem delu je nekaj, kar lahko še bolj skrbi, kot “naivno idealistično moraliziranje” koga tretjega v splošnem.
Torej, da sklenemo - v 4. skupini imamo tudi radikalno levičarsko vsebino, naša končna intenca nikakor ni zgolj ND per se, ampak tudi to, da je nujno vezana na ideološko podstat, ki je v končni instanci odprava kapitalizma in parlamentarne demokracije skozi neposredne demokratične mehanizme. Torej s tem tudi odprave vsakršne druge oblastne hierarhije, razen v smislu ideala, kot ga izvede Matija Jan sam, torej, da vsi delovni ljudje postanejo instanca oblasti sama na sebi, suveren tako na političnem kot ekonomskem polju. Gre nam za politične vsebinske učinke, končno merilo uspešnosti pa tu seveda ni sama forma, pač pa končni rezultat, ki bo v prid interesom/ potrebam večine. Menimo pa, da je forma organiziranosti še kako pomembna, saj bo novi svet demokratičen in svoboden v tej meri, kolikor bodo demokratična in svobodna razmerja vseh akterjev, ki so protagonisti v tem boju (pri tem ta izraz ni mišljen pokroviteljsko niti ne kot avantgarda, pač pa kot tisti prostori skupnega, ki pomenijo organiziran pristop k tem boju).
Kakor se je Luka Mesec v enem izmed svojih intervjujev izrazil, da je zgodovina njihova (IDSova) učiteljica, se postavlja temeljno vprašanje, če gre za nekritično predelovanje prejetega znanja ali je nemara v igri kritična refleksija polpretekle zgodovine. Bojimo se, da do slednjega sklepa v IDSu niso prišli, saj so že njihove diskurzivne intervencije (megalomanski, pretenciozni, analitično ter vsebinsko šibki govori v državnem zboru) navkljub navidezni renesansi imune pred morebitno digresijo od ustaljenega krojenja dnevne politike. Jugonostalgija ter sovjetonostalgija, ki jo nekateri pripadniki omenjene stranke(prisotno pri ostalih) smatrajo kot modus vivendi, je zgolj razvalina prejšnjega stoletja, od katere bi se morali distancirati v smeri nadgradnje (levega) občestva, neavtoritarne vladavine in ne v slogu ekstrapolacije arbitrarno izbranih elementov (informbiro, povojni poboji), ki meglijo zgodovinska dejstva, kot to počnejo pomladne stranke. Omenjena politična sila, ki sebe neupravičeno smatra kot relevantno politično silo, se je izkazala kot brezzobi papirnati tiger s socialdemokratskim predznakom.
“Radikalni tovariš, ti se le ukvarjaj z državljanskimi pravicami in bebavostmi, ki delajo demokracijo, in nam pripravi še en referendum, tokrat da bi izvedel, kam naj grejo scat psi.
Tovariši socialisti, tudi vi, priliznjeni omejeni prebrisanci, tovariši socialisti z vašimi lahkomiselnimi zavezništvi na desni, levi, v sredini, z vašimi obveščenimi ljudmi, novimi na zunaj in starimi navznotraj, tovariši socialisti, pokažite se, ker to je leto rdečega nageljna in vzhajajočih sonc, stopite naprej z mitom o napredku in z vašo nagnusno dvoumnostjo, zahvalite se razširjeni imbecilnosti.”
/Giorgio Gaber, Če bi bil Bog (prevod: Eva Brajkovič)/
Ker prihajajoča, posodobljena različica prvotne ideje komunizma in socializma, ki naj bi nadomestila kapitalizem in predstavniško »demokracijo« še nikomur ni povsem jasna, predvsem pa ne, kako do tja priti brez idejnega lastninjenja, podpiramo zato boj vseh zatiranih, vseh delovnih ljudi, ki jih želimo avtentično vključiti v ta proces sodelovalnosti, povezovanja tega interesa (na osnovnih idejnih postulatih, že omenjenih zgoraj; jasno je, da npr. zagovorniki kapitalističnih, avtoritarnih modelov ne sodijo v ta okvir, prav tako, da sem ne sodijo lastniki kapitala, a tudi ne tisti, ki želijo privatizirati ta boj, tako da delitev potencialne bodoče oblasti zadržijo za svoj krog namesto predaje tisti celotni bazi, ki jo omenjamo, saj gre tu za anti-demokrate, makiaveliste, nakar se znajdemo pri podobnem paradoksu, kot je netoleranca do netolerantnih), kar bo kumulativno bolj verjetno uspešno izpeljano skupaj : iz sebe za sebe (kot kumulativno agregiran emergentni razredni interes večine, ne pa interes atomiziranega posameznika ali katerekoli klientele, klike).
Novi socializem za 21. stoletje in naprej!
Tovariške pozdrave,
4. skupina
spletna stran: www.4skupina.si
http://zdruzena-levica.si/predstavitev/4skupina
fb stran: www.facebook.com/4.skupinaZL/timeline
twitter: twitter.com/4skupina
E-naslova: 4blok.info@gmail.com, info@4skupina.si
Če prav razumem, tale 4. skupina si dejansko ne želi sodelovati v strankarski koaliciji Združena levica. Zakaj so potem zraven?
Primož, poprimi za analitičen um, saj to je orožje!
Če misliš kaj razumeti, podrobno preberi in ne zgolj preleti besedilo.
točno zato, ker si niso hoteli mazati rok z vstopom v politično življenje. Sašo Miklič je pa en težek butelj, ki ves čas glumi nekega Che Guevaro in hkrati ne bi rad ril po blatu. E nemože to tako.
1.) V ZLju že imamo Che Guevaro wannabeja. To je Kordiš in eden je čisto dovolj. 2.) Nekdo, ki krade ime Titu in se skriva za njim ter se ne upa politično izpostaviti, blatil bi pa rad (e nemože to tako), pa nima pojma kaj počnem na polju političnega, kar je s svojim pisanjem dokazal. Igranje domišljiskih vlog nekih preteklih revolucionarjev pa definitivno ni to. 3.) Navijanje za strankarstvo kot edino formo političnega udejstvovanja, je v 21. stoletju minimalno rečeno omejena poza, saj imamo maso razočaranih in pasivnih volilcev, ki jih takšne oblike politične organizacije ne zanimajo in govorijo proti tej ozkogledni tezi. Problem strankarstva kot sem izkusil tudi sam na lastni koži, je ta, da struktura dela svojo lastno dinamiko in čim imaš sicer po zakonu zapovedanega predsednika in svet stranke, si s to potezo naredil hočeš, nočeš segregacijo članstva na člane 1.,2., 3. reda, tu pa demokracija pade, socializem pa še toliko bolj. Kdorkoli dejansko pozna delovanje kakšne stranke npr. I(D)Sa, bo vedel o čem govorim.
Fekalije vseh pretencioznih vzhodnonostagičnih hipsterjev, združite se!
admini pa vztrajno brišejo komentarje, tudi takšne, ki so čisto nedolžni in nikogar ne žalijo
rš očitno gre iz enega ekstrema v drugega! če koga zanima, naj pogleda na main pejdži "zadnje komentirano", kjer so izbrisani komentarji še vidni!
Komentarji, v katerih nekdo govori v imenu druge osebe samožaljivo, vpletanje nerelevantnih osebnih informacij, ogabno tračarjenje, vse to nima kaj delati pod katerimkoli tekstom, če je še tako neposrečen. Da pa se pojavlja pod tekstom, ki pokaže širšo intelektualno razgledanost, konceptualno spretnost itd., je pa znak dodatne mizerije. Nedolžni so res - vendar so nedolžni v svoji gluposti in nezmožnosti uvideti, kako zelo škodljivi so za javni prostor, saj preganjajo avtorje, ki so najbolj brezkompromisni. V prostoru, ki je obseden z osebnim, ga sankcionirajo ravno s tem osebnim, in to na najbolj barbarski način.
Bodi vesel, da te kdo ne toži in pojdi jamrat na MMC.
https://www.youtube.com/watch?v=bwV-Qulog5I
Ni problem, požrešnost pri hrani ali telesna teža, če tu zanemarimo zdravstvene vidike;
No- problem je hud, če dobi nedopustno konotacijo seksizma in odvračanja fokusa razprave-
zato je logično & korektno moderiranje razprave.
Problem članka in komentarja 4.skupine, ki ga naslavljata, v intenci odpravljanja- je neka druga požrešnost:
power hunger!
No, kot bi rekel Stalin- "ni človeka, ni problema"., taktika tistih, ki želijo likvidirati vse tiste, ki se temu principu zoperstavljajo.
Toda namesto likvidacije, so dobili in bodo: liquidacijo! :)
Da ne ostanemo preresni: najbolj zabavni del je seveda slika, posebej tisti, "We fool you"- ob njihovih nastopih v javnosti, kjer gre za suspenz prek tretjerazrednega humorja in pogrošne terminologije, da bi odvrnili pozornost in si poceni pridobili naklonjenost tistih, ki nimajo vpogleda v vsa ozadja....govorimo o njih stališčih/ izjavah- ad rem.
In mimogrede, pred zgodovino in arhivi je prav, da dobijo sodobniki možnost analize, kaj se sploh dogaja v neki politični sceni in grupacijah, - kajti brez tega ni čudno, koliko zgodovinskega revizionizma se dogaja, saj še tisti, ki so direktno vpleteni akterji, ne morejo poznati vseh relev. informacij, kaj šele tisti izven, za avtentično analizo stanja in izhajajoče učenje, na napakah-
zato je transparentnost, pristnega vključevanja tako bistvena. In zato se je power hungry strukture, tako prekleto boje!
Zatorej- nasvidenje v naslednji R, vertikalni gospodje in gospe.
https://www.youtube.com/watch?v=wyqJ9wxZ9L0
@demokratični socializem ni več mainstream: z mal soli bi videl, da je u bistvu najbolj hisptersko lih limanje teh (kr bednih, 2009 fore) linkov.
vpraši se, kaj je tisto najbolj bistveno hipstersko? to, da se zreducira vsako vprašanje na nek neosveščeni cinizem odnos, za katerim menda obstaja naša avtentična vednost o tem, kaj je bedno in kaj je prav, ki pa je ne znamo podat drugače kot s frazami - ali pa z bednimi 2009 fore linki.
edini hipster tle si ti, crawl back under the rock you came from.
Naslovna slika je čisto zavajanje.
Namesto zelja bi moral nastopati veliki krmar osebno. Čisto pretiravanje, da se pripisuje tako veliko vlogo Kordišu in MTVju. Mesec se zna vsaj lepo smejati. Ve se pa - kdo žigosa.
http://oi64.tinypic.com/4sd7pg.jpg
Kljub zavedanju tiranije neformalnih "struktur", pa je vendar treba biti previden, da ne bi moje vloge pretirano psihologizirali , ko gre za politični nivo (na osebnem je samooklicani "veliki", vedno v resnici mali, odtu nadkompenzacija )in da ne bi podobno- kot se dogaja refleks dela levice na JJ,- demonizirali samo vlogo ene osebnosti ipd.
Gre vendarle za strukturno pogojene pojave, oz kombinacijo le teh : tako notranje dinamike organizacije, kot zun. obj.okoliščin, da se kaj takega lahko zgodi :
resne analize stalinizma ali nacizma povedo, da so bili pogoji za njihov vznik, prenos prek kulta osebnosti že prednastavljeni, zato je preventivna intervencija potrebna na nivoju organizacij in njihovega članstva/ pravil ipd., da se takim power hungry kreaturam/ karikaturam prepreči kopičenje moči, ter razkrinkavanja, transparentnosti,
kar pa je odvisno predvsem od onih, ki temu najprej neformalnemu vplivu iz takih ali drugih razlogov podlegajo, tudi ko za to še ni velikih sankcij oz kake resne prisile, iz nekakšnega refleksa subordinativnosti, aka dinamike gospodar hlapec oz. oportunizma.
Poleg normativnih pravil organizacij in njihovega konsistentnega izvajanja.
Skratka, Stalina oz stalinizma nikoli ne bi bilo, v kolikor že sama organizacija ne bi imela teh strukturnih in ideoloških zametkov, (poleg zgod. in obj. okoliščin, ki pa so dandanes vendarle drugačne), poenostavljeno- ostali vrhuški partije je organizator in birokrat Stalin prišel prav in je bil koristen, hkrati je ljudstvo bilo sprogramirano na velike vodje "odrešitelje," vse dokler na koncu ni rezal glav tudi tem samim.
but who is/ will be Yezhov then? :)
https://en.wikipedia.org/wiki/Nikolai_Yezhov
wake up
VELIKI KRMAR: Se strinjam, v stolpec "we shoot at you" pa sodim jaz! Morda kmalu prilezem še višje!
No evo pa se je javil moj predhodnik haha...
Samo-iron-izacija ti ne bo pomagala, ko pridem jaz za tabo....
But you were warned soon enough!
No evo pa se je javil moj predhodnik ...
SamoIronizacija ti ne bo pomagala ko pridem jaz za tabo....
Naj se "zgodi" (tako nekako je nekoč rekel jhvh:) javen posvet vseh, k želijo kakšno razdreti o: 1. "Oblasti" (po mojem ta nikakor ne "ždi" ne v parlamentu, kaj šele v strankah, vladi, združenih levicahdesnicahsredinah ali borutu itd). 2. politiki,političnem delovanju, enakosti, demokraciji (nič od tega ne dogaja v Sloveniji že vsaj dobrega četrt stoletja in tega nikakor ne boste našli ne pri "marxu" ne pri "englezu"..hudiča, ne bodite tako ignorantski do velikega jugoslovanskega filma "O pokojniku sve najlepše") 3."Državi" (nikjer v sloveniji ni države). 4. O "revoluciji" (ki je lahko tudi nenasilna, ne-družbena. lp.
Komentiraj