Downwell

Manj je več; načelo, ki se ga v videoigrah pogosto uporablja za upravičenje izplovitve nečesa, kar je večidel osnovno ne po lastni želji in se sramuje svoje nekompleksnosti. Rudimentarnost je lahko hlinjenje globokosti in prikrivanje pomanjkanja sredstev, časa in talenta. Na srečo se včasih zgodi, da je cinizem do samozvanih minimalističnih kiber-pripravkov neutemeljen. Čeprav tudi odločitvam mojstrov stvarjenja velikega v malem botrujejo plitvi žepi, rezultati nato niso le slaba nedodelanost, temveč postanejo umetelna in umna uporaba razpoložljivega. Ena izmed teh preprostih, a vendarle zabavnih iger je tudi Downwell, nekaj, kar na prvi pogled izgleda kot da je pobegnilo iz starega ZX Spectruma. Njegovo igranje sestoji iz padca v vodnjak. A padanje v temo ni tako preprosto, saj naše meditiranje v objemu gravitacije motijo raznolike smrtonosne pošasti.

Downwell je samotarski produkt japonskega razvijalca Ojiro Fumoto-ja, ki dela pod artističnim imenom Moppin. Edino pri glasbi mu je pomagal Eirik Suhrke. Studio, ki je igro razpečalo naokoli, je Devolver Digital, znan po pomoči pri izdajanju neodvisnim razvijalcem in ima v repertoarju serije kot so Serious Sam in Hotline Miami. Moppin je uspel narediti eno izmed boljših neodvisnic zadnjih let, ki si več kot zasluži naziv rogue-lite. Pošasti, ki se nam vlečejo pod nogami, hitro poskrbijo za smrt, po čemer moramo spet od začetka. Ker smo prisiljeni v spopad z njimi, si pred skokom v luknjo naš pikselski junak obuje gunboots, oziroma puško-škornje, s katerimi serje izstrelke po vsakomur, ki se mu znajde pod nogami.

Igra premore štiri nivoje, ki so naključno sproducirani, vsak s posebnimi sovražniki in ovirami ter okoljskimi zakonitostmi. Kanalje se postavijo na pot in iz kakršnega koli že razloga nam nočejo pustiti, da se v miru spravimo do dna in razmažemo kjerkoli že bodi. Mogoče so s tega vidika dobronamerne, saj padajočega nebodigatreba opozarjajo na njegovi poti v brezno. Ampak mi se na to ne požvižgamo, vzamemo jih kot glavno oviro pri jadranju v globine jaška. Umiranja je do obisti, vendar se zaradi hipnega oživljanja ritem igranja ne poruši, fer uravnoteženost težavnosti pa igranja ne zagabi. Ko pogrneš, to storiš po lastni krivdi in vedno imaš občutek, da umrješ zaradi lastnih napak ter pomanjkljivih refleksov, ne da bi vmes poseglo umetno višanje težavnosti, kot se v žanru rado pripeti. Na poti se znajde vse možno; od želv, ki so ugonobljene le s skokom na glavo, netopirjev, ki se ti zapodijo v faco, pa duhci, ki tečno plavajo naokoli.

Koncept padanja se zdi izredno preprost in v veliki meri tudi je, vendar so igri pridodane lastnosti, ki dogajanje močno popestrijo. Ker je Downwell rogue igra, nimamo shranjevalnih položajev in crkot v polurnem spustu, kolikor se rabi do dna, pomeni ponoven začetek od roba. Izstrelki so prav tako omejeni in se obnovijo le ob postankih na poličkah in skokih zlobcem po glavi. Z njihovo ugonobitvijo služimo kristalčke. Dlje kot trajajo akrobacije, večji je kombo, ki nato prinaša še več kristalov, z njimi si višamo highscore in jih zapravimo v trgovinah za življenja ali večji saržer.

Med spustom je potrebno držati smiselno razmerje med hitrostjo padanja in previdnostjo, da ne priletimo na slepo v kakšno gručo. Taktika je odvisna od osebnega igralnega stila, ki se ga da specializirati z izbirami med možiclji in njihovimi sposobnostmi. Nekateri so težji in imajo več življenj, drugi lebdijo, a se jih težje nadzoruje, tretji pa delujejo uravnoteženo na obeh koncih. Sproti pobiramo orožja, ki glede na uporabo močno variirajo. Puške so morilske od blizu, a daljnega zlodeja ne dosežejo, medtem ko je strojnica hitra in daljnosežna, vendar šibka. Za popolno destrukcijo poskrbi laser, ki s sicer močno omejenim številom izstrelkov ekran opustoši do dna.

Grafika, ki nas med spustom v naročje temnega žrela obdaja, je retro do obisti. Minimalistične barvne sheme, ki jih sproti odklepamo, so nemalokrat poklon starejšim igralskim sistemom in s kričečimi paletami porodijo nemalo nostalgije. V določeni meri uspe Downwell druge rogue-like igre celo prekositi, akcijo drži v najvišji prestavi vse od momenta, ko skočiš v črnino, pa do prezgodnje smrti tam nekje v temnih globočinah. Zatorej ga igrajte za močne doze adrenalina in ure obsedenega tipkanja po neodpustljivo težkem, a neizmerno zadovoljivem špilu. Na steamu je na voljo za ceno dveh pirov.

V virtualni vodnjak se je tokrat zvrnil Domen.