Društvo zakajenih pesnikov

Na fotografiji Allen Ginsberg med shodom v New Yorku decembra 1963.

V duhu včerajšnjega kulturnega dneva in obletnice Prešernove smrti ostajamo v pesniških krogih, tematiki naše oddaje na ljubo seveda takšnih, ki so se radi družili tudi ob gandži. Med poeti, ki so boljše počutje, sprostitev, navdih ali pa celo kaj četrtega iskali s pomočjo trave ali hašiša, se bomo zaradi časovnih omejitev pomudili le pri nekaj posameznikih. Pri nekaterih od njih kadilske navade ostajajo na ravni domnev, drugi so o gandži precej razmišljali ter pisali, spet tretji pa so se, kot bomo slišali, tudi aktivno in javno zavzemali za legalizacijo gandže.

Gandža oziroma hašiš, sicer ne pod tem imenom, se je v literaturi in tako tudi v poeziji začela pojavljati že zelo zgodaj. Kot ugotavlja Gregor Podlogar v uvodniku Literature številka 187-188, se vsaj dve zgodbi Tisoč in ene noči neposredno povezujeta s hašišem, večkrat pa ga v pesmih omenjajo tudi sufijski pesniki. Naš pregled pričenjamo nekoliko kasneje, slaba tri stoletja pred Prešernovim časom.

William Shakespeare si je občo slavo resda nakopal z dramami, naš kratek pregled pa ga ne sme prezreti zaradi obsežnega opusa sonetov in pa ugibanj, ki so se znova pojavila  lani , 400 let po njegovi smrti. Francis Thackeray je ob analizi 24 fragmentov kadilskih pip, ki so jih v 16. in začetku 17. stoletja uporabljali v dramatikovem rojstnem Stratford-upon-Avonu, odkril nekaj precej zanimivega. V štirih, ki so prihajale s Shakespeareovega vrta, je Thackeray našel sledi gandže, kar je bilo dovolj za domnevanje o njegovih kadilskih navadah. Svojevrstna interpretacija verza “...and keep invention in a noted weed,” ki ga najdemo v Sonetu 76, je slednje le še okrepil. Thackeray v članku za South African Journal of Science tako predvideva, da je Shakespeare konopljo razumel predvsem kot kreativno in inspirativno drogo, ki mu je pomagala pri literarnem delu.

Iz 16. se selimo na začetek 19. stoletja. Če se še malo pomudimo pri domnevah in Angliji, lahko omenimo tudi Georga Noela Gordona Byrona. Lord Byron, pesnik z baronskim nazivom in avanturističnim duhom, se je leta 1809 iz Anglije preko Španije odpravil na vzhod, večji del potovanja pa preživel na območju današnje Albanije in Grčije. Med potjo se je navdušil predvsem nad turškim tobakom, ki ga v svojih pismih in poeziji pogosto omenja, denimo v pesmi Otok. O hašišu ni eksplicitno pisal, mnogi pa ugibajo, da je lord Byron med potjo prišel v stik tudi z njim, saj so ga po običaju na teh območjih pogosto dodajali tobaku.  

Da ubežimo bolj ali manj zanesljivim špekulacijam, se je treba premakniti še nekaj desetletij naprej, v sredino 19. stoletja, ko so literati začeli z gandžo in hašišem tudi resneje eksperimentirati. Svoje početje in občutke, ki so jih ob tem doživljali, so začeli tudi literarno reflektirati. Osrednjo vlogo je pri tem imel pariški klub hašišinov oziroma Les Club des Hashishins , v katerem so se literati med letoma 1844 in 1849, po vzoru asasinov odeti v turbane, enkrat mesečno družili in zakajali. Že sam naziv klub, kot v Literaturi piše Podlogar*, poudarja socialni aspekt hašiša - v primerjavi z opijem, ki se usmerja bolj na individualno izkušnjo. Charles Baudelaire, Honore de Balzac, Theophile Gautier in ekipa so si ob dimu izmenjevali izkušnje. Poudarjanje in razvijanje tistega, kar je že v naši zavesti, kot je o hašišu ugotavljal Gautier, pa je spodbujalo tudi ustvarjanje.

Med teksti s hašišarsko tematiko so v zgodovinskem spominu tega obdobja ostali predvsem Baudelairovi Umetni raji. V njih avtor Rož zla, ki naj ne bi kadil redno, pač pa le nekajkrat in eksperimentalno, opisuje delovanje hašiša skozi 3 stopnje zadetosti. Ugotovi, da hašiš res krepi domišljijo, posledično pa tudi ustvarjalnost. Kljub temu je, predvsem v primerjavi z vinom, do hašiša tudi kritičen, tekst pa zaključi v nekoliko moralističnem tonu, da tovrstnim užitkom ne bi smeli podvreči zdravja.

S pariškim klubom zakajenih poetov je duh ušel iz pipe, čari hašiša in inspirativna vsemogočnost travice pa sta navdušila številne njihove pesniške naslednike. Arthur Rimbaud je pod vplivom haišiša napisal pesem Čas asasinov, nad njim pa se je navdušil tudi irski pesnik William Butler Yeats. Svoje izkušnje je popisal v knjigi Trembling of the Veil, s hašišem pa naj bi v stik prišel preko ruske okultistke Helene Blagove Blavatski.

Kot nikoli poprej je gandža, skupaj z ostalimi drogami, mesto med literati in v literaturi dobila v času bitniške generacije od druge polovice 50-ih dalje. Ena njenih osrednjih osebnosti, pesnik Allen Ginsberg, je bil zastavonoša tudi na tem področju in se je za legalizacijo gandže tudi aktivno zavzemal. Novembra 1966 je v The Atlantic Monthlyju objavil esej The Great Marijuana Hoax, s podnaslovom First Manifesto to End and than the Bringdown, v katerem je s širokim navajanjem argumentov skušal demistificirati konopljo in doseči njeno drugačno obravnavo. Za spremembo prohibicijske politike se je avtor kultne zbirke Tuljenje pred tem zavzemal tudi na ulici. Ginsberga, člana skupine LEMAR (legalize marijuana), na črnobelih fotografijah najdemo odetega v plakate z gesli “Pot is fun” in “Pot is reality kick.”

In domači poeti? Z gandžo povezani motivi so tako v domači poeziji kot širše v literaturi seveda nekaj običajnega, precej manj pa je esejističnih, spominskih, avtorefleksivnih tekstov. Eden redkih primerov je memoarski tekst Uroša Zupana Novi fosili proti Rilkeju, v katerem se med drugim spominja časov, ko je, citiramo “travo in hašiš po standardih socialističnih časov in standardov bivše države, vsaj v obdobju njenega dokončnega izdiha, precej kadil.”

*dopolnjeno