PARTIZANSKA JUTRANJKA

Feministična jutranjka je jutranji program, ki ga ustvarjamo Anja Banko, Ines Midžan in Klara Otorepec. Namenjen je posvečanju različnim vsebinam znotraj širokega polja feminizma in boja za pravice žensk. V etru smo vsak 5. ponedeljek v mesecu, kar pa se v sezoni 2017/2018 pojavi točno trikrat. Zato smo se odločile, da se vsak jutranji program posvetimo določeni temi znotraj tega polja in jo podrobneje predstavimo. V oktoberskem jutranjem programu smo se osredotočile na oktobrsko revolucijo in kaj je prinesla (ali ni) ženskam, v januarskem smo se posvetile odnosu med feminizmom in znanstveno fantastiko. V vsakem jutranjem programu izberemo tudi primerno glasbeno opremo ter same poskrbimo za tehnično izvedbo.

V tokratnem jutranjem programu smo se v luči praznikov, ki "obdajajo" tokratni ponedeljek, spominjamo prav posebnih akterk naše (pol)pretekle zgodovine....Posvetile smo se vlogi ženske v narodnoosvobodilnem boju, natančneje liku partizanke. V duhu teme smo večino vpadov posnele v živo na Poti Spominov in Tovarištva, kjer smo prehodile dobršen del poti in se tudi na čisto fizičen način spominjale partizank.

V prispevku najdete v glavi prvo postojanko, ki se posveča splošnemu uvodu v lik partizanke, kasneje pa najdete še dodatne posnete, posvečene I. in II. kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze (SPŽZ), položaju ženske v NOB in Radiu Kričač. Prilagamo tudi del naših zapiskov in literature, ki smo jo predelale in iz nje črpale za namen te jutranjke.

Nasvidenje spet v naslednji sezoni!

KAKO SI SE PARTIZANKE VKLJUČILE V BOJ IN KAKO TO, DA SE JIH JE PRIKLJUČILO TOLIKO?

Komunistična partija je bila edina vojna frakcija v vojni Jugoslaviji, ki je zagovarjala enakost med spoloma, in Partizani so bili edini, ki so uspeli privabiti in organizirati ženske na tako široki ravni. Vendar bi bilo napak trditi, da je obljuba po enakih pravicah bila glavni razlog za uspešno vključitev ter da je bil to glavni izvor motivacije partije, da v narodnoosvobodilni boj vključijo tudi ženske. Njihova pripravljenost, da kar se da široko vključijo ženske, je bila primarno posledica vojne nujnosti, njihova egalitarna ideologija je tukaj igrala manjšo, četudi pomembno nalogo. Kaj hitro so namreč spoznali (kar je nasprotna stran žal spoznala prepozno), da potrebujejo močno podporo in oskrbo z ključnimi materialnimi dobrinami, možnost lokalne nastanitve, ohranitev agrikulturne produkcije ipd. iz zaledja. Ker je bila večina moški mobiliziranih v lokalne bojne enote, je tako žensko delo postalo ključnega pomena za vzdrževanje borcev in osvobojenih območij v zaledju. Za uspeh obširne mobilizacije in podpore pa se ima zahvaliti predvsem trem pomembnim komponentam:

- politični pomen tradicionalnih ženskih dejavnosti

Leta 1941 je partija začela z intenzivno organizacijo ženskih kongresov (prvi v Drvarju v Bosanski krajni), kjer so pojasnili potrebo po zanesljivem in učinkovitem podpornem sistemu ter ženske prosili za pomoč. Te so se večinoma odzvale z entuziazmom, da tudi same aktivno sodelujejo pri narodnoosvobodilnem boju in da so prepoznane kot vredne akterke. Za večino kmečkih žena je to bilo prvič, da so dobile možnost spregovoriti v javnosti, biti organizatorke in agitatorke, imeti pomembno mesto v lokalni skupnosti, biti povabljene, da sodelujejo pri pripravi dogodkov, pišejo članke, ipd. Vsakodnevna opravila, ki so jih opravljala in zaradi njih nikoli niso bila pohvaljena ali opažena, so postale izvor tega, da so bile naenkrat poimenovane za narodne herojinje in čaščene v govorih med in po vojni. Samo poudarjanje partijske ideologije, ki se je zavzemala za pravice ženske, bi imelo premalo mobilizacijskega momenta – poleg tega pa bi bilo tudi netočno, saj za vključevanje ženske v boj seveda ni bil to glavni vzgib. Kasneje so množična mobilizacija žensk v NOB in njihovi napori ter uspehi služili kot priročna razlaga vsem, ki so še vedno bili zadržani do enakopravnosti žensk – namesto, da bi partija ohranjala diskurz, da je ta vojna tudi boj za pravice ženske, je uporabila retoriko, da so si ženske v tej vojni resnično prislužile imeti svoje pravice na podlagi svojih žrtev. Tako so številni ukrepi (četudi ne polni) po vojni, da se izboljša položaj žensk, naleteli na plodna tla, saj je bilo več kot očitno, da so ženske s svojimi napori ključno prispevale k zmagi.

- finančna podpora in dobra organizacija

Z ustanovitvijo centralizirane, množične ženske organizacije, Antifašistične fronte žensk (AFŽ) decembra 1942, ki jo je finančno in ideološko podpirala partija, so ženske pridobile močan in razvejan sistem, preko katerega so se lahko aktivno vključevale v boj in se kalile tudi v drugih veščinah. Četudi je AFŽ ostajal podrejen centralnemu komiteju in je po vojni začel izgubljati svojo avtonomijo in pomen, tudi v luči domnevno dosežene enakosti spoloma in novega vala retradicionalizma v 50-ih, je dolgo časa ostajal pomemben element, ki je znal doseči veliko število žensk in jih aktivno vključiti v različne aktivnosti (pomemben del je predstavljalo opismevanje ter vzpostavitev vsakdana na osvobojenih ozemljih) ter jih opolnomočiti za politično delovanje. Številne preproste, »neuke« ženske so se v svojem lokalnem okolju tako kar naenkrat znašle na pomembnih političnih pozicijah si pridobile govorniške in organizacijske veščine, se naučile brati in pisati ter s tem razbijale stereotipe o ženski manjvrednosti in nezmožnosti političnega udejstvovanja.

- prepustitev žensk v vojsko

Partizani so bili edina frakcija v Jugoslaviji, ki so prepustili ženske v prve bojne linije. Na splošno je tudi v svetovnem merilu to predstavljalo pomemben korak, četudi iz zgodovine poznamo primere žensk, ki so se vključevale v oboroženi boj. Razlika v tem je, da so številne ženske v drugih gibanjih kaj hitro umaknili s fronte, po tem, ko so na njej nekaj časa sodelovale, in da so redki primeri, kjer bi se toliko žensk mobiliziralo za oboroženi boj. Ukaz za demobilizacijo žensk iz prvih bojnih linij je bil prisoten tudi v NOB, kjer se je, po tem, ko je postajalo jasno, da bo zmaga na strani zaveznikov, ženske vključevalo samo v oddelke, ki niso bili deležni dejanskih fizičnih spopadov – npr. na politične in administrativne pozicije ali v bolnišnice v osvobojenih ozemljih. Ta ukaz je seveda naletel na velik odpor med partizankami.

KDO SO BILE “TIPIČNE” PARTIZANKE?

V nasprotju z morebitnim splošnim prepričanjem o tem, da je večina žensk izšla iz krogov predvojne komunistične mladine, je delež tistih, ki so v NOB vstopile zavoljo ideoloških prepričanj, majhen. Večinoma je šlo za kmečka dekleta in delavke med 18. in 25. letom, ki so živele v vaseh in mestih, ki jih je opustošila vojna. Aktivno so se vključevale tudi starejše kmečke žene, ki so v vojni izgubile svoje sinove in/ali može. Lik partizanske matere, ki za svojo domovino žrtvuje svoje sinove, in kljub bolečini še naprej pokončno deluje dalje ter celo poziva ostale matere, naj pošljejo med partizane svoje sinove ter hčere, je eden izmed dveh najpomembnejših povojnih likov, ki predstavlja vsesplošni odpor proti okupatorju – poleg narodne herojinje aka junakinje. Samo materinstvo in dejstvo, da so se morale številne ženske med vojno odpovedati temu, da postanejo matere ali pa so morale svoje novorojene otroke predati v skrb svojcem ali tujcem, ker bi jih ovirali v borbi, je postal pomemben faktor dokazovanja upravičenosti partizanskega boja, saj so se zanj ženske odpovedali celo njihovi najpomembnejši življenjski vlogi/nalogi – materinstvu. Tudi sam lik partizanke – vojakinje predstavlja nekakšno dvojnost – njihova prisotnost na fronti je delno res izzivala tradicionalne spolne norme, vendar jih ni zares zrušila. Prej je njena prisotnost poosebljala dejstvo, kako kritičen so razmere, da morajo celo ženske prevzeti moške vloge, kar je bil ponovno dokaz o upravičenosti NOB.

KAKŠEN JE BIL NJIHOV STATUS V NOB?

Status žensk v NOB je bil večkrat dvorezni meč – po eni strani so razbijale spolne norme in se dokazovale v prvih bojnih linijah, po drugi strani so jim dodeljevali tipična ženska opravila znotraj vojske in so tako delovale kot neke vrste oskrbnice vojaške enote, bodisi so delovale kot bolničarke, ki pa so se zaradi reševanja ranjenih na terenu pogosto enako tvegale kot tiste, ki so jurišale. Še pogosteje pa se je zgodilo, da so bile primorane opravljati tako »bojno« delo na fronti kot delo v zaledju – po bitki so kljub lastni izčrpanosti morale tako poskrbeti še za ranjence, skuhati obed, oprati perilo, ipd. Te naloge so pogosto doletele tudi ženske, ki so dosegle visoke vojaške položaje. Sprva so ženske, ki so se prijavile med partizane, dodeljevali izključno oskrbovalnim/bolnišničnim enotam, proti čemur so se ostro pritožile (parkrat je pri tem posredoval sam Tito, da so jih premestili v bojne enote). Pogosto so v enoti tudi zadnje prišle na vrsto za nova oblačila in hrano, tako da so trpele za podhranjenostjo in boleznimi, dodeljena so jim bila najtežja opravila, nemalokrat pa so morale prenašati tudi ponižanje in zbadanje moških kolegov. Zaradi pomanjkljivega ali skoraj ničnega predhodnega znanja o rokovanju z orožjem in drugimi oblikami boja so hitreje podlegle v boju, to pa je pogosto tudi služil kot priročen izgovor, da se jih ne pošilja na fronto. Centralni komite je moral parkrat ostro posredovati z različnimi odloki in navodili, da se je njihovo stanje izboljšalo. Vseeno je njihova prisotnost v NOB in njihova drznost ter predanost, ki je pogosto prekašala njihove moške kolege, pomembno prispevala k drugačni percepciji žensk.

Kratek čas sta obstajali tudi dve ženski enoti – v Loškem odredu in Pohorskem bataljonu:

a)       Loški odred (16. 9. 1942 v Otrobovcu): ženska četa se oblikuje zaradi osamosvojitve vseh bork, ki jih je bilo v odredu precej. Ustanovljena v času roške ofenzive. Četa štela 18 bork, občasno vključene terenske politične delavke, komandirka Fanika Škrbec Črnugelj. Naloge: straženje, patroliranje, dežurstvo, preskrba s hrano in vodo, vojaške, politične, kulturne dejavnosti. Izvajale vojaško urjenje, daljše pohode, da so nabirale kondicijo, saj se je pripravljal odhod na Primorsko. 14 bork se je pozivu štaba za odhod prostovoljno odzvalo, ki so tvorile množico 120ih, ki so 20. Oktobra odšli na primorsko. Pred tem je četa 8. 10. zaradi prerazporeditve nehala obstajati.

b)       Pohorski bataljon (3. 11. 1942): ženski vod obstajal kratek čas, saj je bil skupaj s Pohorskim bataljonom uničen 8. 1. 1943. Vod je štel 13 partizank, komandantka je bila Pavla Mede (Katarina).

V branje priporočamo:

- Dobrnič, Ob 40-letnici 1. Kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze (1983)

- II. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (1945)

- Slovenske v narodnoosvobodilnem boju (zbornik dokumentov, člankov in spominov) (1970) * hvala Teji Oblak za izposojo

- Andrea Jovanović, Antifašistična fronta žensk v času socialistične družbene transfromacije (v Borec, 2014)

- Jelena Batinić, Women and Yugoslav Partisans (2015)

- seznam narodnih herojev v Sloveniji

Marta Brilej, Tonča Čeč, Rezka Draga, Andreana Družina *edina še živeča, Lizka Jančar, Ljudmila Kerin, Slava Kavora, Danila Kumar, Zorka Regancin, Mira Svetina, Lidija Šentjurc, Majda Šilc *prva Slovenka, ki je bila razglašena za narodno herojinjo v Jugi, Mihaela Škapin, Silvira Tomasini, Vida Tomšič, Majda Vrhovnik

- seznam narodnih herojinj v Jugoslaviji

- Vida Lasič, Svetloba mladih let (1962) *roman, spisan po spominih Vide Lasič, ki je sodelovala pri delovanju Radia Kričač med 1941 in 1942

- Pozabljena polovica, portreti žensk 19. in 20. Stoletja na Slovenskem (2007)

- Tanja Petrovčič, Udeležba in promocija žensk v narodnoosvobodilnem gibanju v Sloveniji (diplomsko delo, 2003)