Bernekerjeva ulica

Eden najnesnažnejših, najturobnejših in najbolj smogastih, zato seveda tudi eden naših najljubših krajev v Ljubljani je žalosten in umazan trikotnik nekako med Mostami, Bežigradom in Novimi Jaršami, situiran v Zeleni jami. Predel, ki je poln malih zaprtih uličic, usranih temnosivih fasad na polpropadajočih skladiščih in pozabljenih zapuščenih fabrikah ter industrijske plesnivosti okoli tirov. Ni čudno, da sta med glavnimi ulicami tamkaj Pokopališka in Tovarniška. Svinčeno težka melanholija, ki raste v mimoidoči duši kot strupen izpuh fosilnih goriv sesuva pljuča, daje takim okrajem neubranljiv čar. Tu neiztrohljivo gnije resnica. In v obrobnem srcu te žalosti se nahaja današnja Bernekerjeva ulica.

Franc Berneker, kipar za časa moderne, ki je nekako pozabljen umrl v Ljubljani. Menda v precejšnji revščini. Zato je na prvo žogo le nekoliko cinično po njem poimenovati cesto v pravkar podanem okolišu, a ker nismo ciniki, bomo to dejstvo razumeli v globljem, resničnostnem smislu. Saj je urbana dejanskost vendarle eden najpraktičnejših, tako rekoč dobesednih pričevalcev o stanju stvari, prav zato, ker ta konkreten primer bolj kot na zeleno prestolnico spominja na propad, ki ga še neoliberalizem ali nepremičninsko sleparstvo ne moreta opetnjastiti v dobiček. Zato se tako poljubi s srcem. In zato je tudi npr. neokusno zlišpan Prešernov trg povsem nevreden življenja gnusa velikega pesnika. Dajmo mu še kako pozabljeno slepo ulico okoli kakšne propale investicije, recimo v Stožicah..

Toliko boljše, ker je naš kipar Berneker bil menda med prvimi, ki je upodabljal socialno bedo, ne kot obsodbo, temveč s čutom za sočloveka. In bil je specialist za nagrobniško plastiko, zato se zdi imenovanje toliko primernejše. A ulica je več kot ime, ime v prvi vrsti ni toliko simbolno kot uradniško formalno, na ulicah šteje njihova pragmatika, pejsažna kvaliteta in seveda neizčiščeni dreki ob poti.

Odcepi se od Ob zeleni jami in se vije severovzhodno proti osrčju Zelene jame. Je precej ozka, poglavitna arhitektura na obeh njenih straneh so značilni mostovski bivalni objekti, eno ali večstanovanjske hiše s pripadajočimi dvorišči, ki so v bistvu tukajšnja najznačilnejša posebnost. Natančneje, kako so ograjeni, vzdrževani ter kakšne vtise dajejo.

Ni namreč sledu o raznih neokusnih načičkanostih, ki se jih v zadnjih desetletjih tako radi poslužujejo razni ponosni lastniki družinskih nepremičnin z npr. fasadami, pofarbanimi, da kaj takega še kak slab trip težko sproducira. Ograje so ali močne, ostre in betonske, brez balasta in kakšnih škarpnih modnih dodatkov, ali preproste, tupatam zarustane kovinske oz. rešetkaste ali bujno zelene žive meje. Prav v v specifično stanje neuvedenemu predpostavljana funkcionalnost jih dela tako šarmantne; tu se da fino čilirat v senci, tam je očitno treba vzdrževati vrt, a najdejo se tudi enigmatičnejša. Je ta zaplata utrujene trave fuzbal plac depresivnih malčkov ali zapuščen britof. Je mogoče še funkcionalen, ne prenesen, temveč pozabljen?

Hiše so lične in bivanju prijazne v vsej uličini dolžini, kakih posebnosti ni, le da je sredi na začetku podane žalosti življenje nemara veselejše, kot bi človek sodil na prvi pogled. Je pa cesta itak neživljenjska, prehodna, tj. nudi zgolj razločitev parcel in pot med njimi, je ozka, obparkirana in nasploh dobra le, da se sprehajajoč čimprej pobereš z nje. Zaradi te ožine tudi ne moreš videti vseh onih industrijskih fekalij, posejanih naokoli.

Morda zaključimo s kreativno mislijo; kako lepo bi bilo dvorišča na Bernekerjevi ulici skipariti s pogrebnimi skulpturami kiparja Bernekerja oz. z njimi navdahnjenimi izvirnimi umetninami. To pa bi s tovarniškim in mrtvaškim melosom ulico znalo sublimirati v prav lično alter zbirališče. Na Prešerca? Eh, prit do Bernekerja, na ono klopco zraven tiste neprekosljive rodinovske mrtvaške maske.