Chengdujska cesta

Sečuan je provinca nekje v centralni Kitajski, o kateri vobče ne vemo ravno veliko reči. Vsakdo zna povedati, da je npr. Texas frajersko divja in neuravnovešeno prfuknjena zvezna država Združenih držav Amerike, se pravi nekakšna mila varianta Štajerske, ali da recimo trinajsti amandma k ameriški ustavi odpravlja suženjstvo, dokler te ne aretirajo seveda. Mimogrede, v tej sanjski deželi je zaprtih več ljudi, kot jih prebiva v naši deželi. Največ glede na število vsega prebivalstva na svetu. Redkokdo pa lahko takole iz glave izusti prvi stavek, ki uvaja ustavo Ljudske republike Kitajske: 'Kitajska je ena najstarejših civilizacij na svetu.'

Še redkejši vedo, da je glavno mesto omenjene province Chengdu, ki ima skorajda petnajst milijonov prebivalcev, kar si tule v naših brdih in selah le stežka predstavljamo. Še manj ljudem pa je znano dejstvo, da je dotično mesto pobrateno z – Ljubljano. In tako ima naša prestolnica od leta 1981 dalje tudi Chengdujsko cesto. Vse to se morda sliši malce eksotično in nenavadno, ampak ima svoj šarmanten smisel.

V sedemdesetih je Socialistična federativna republika Jugoslavija s svojim načrtnim gospodarstvom začela na veliko in načrtno graditi načrtovane soseske, s katerimi je načrtovalsko širila svoja mesta. In smo dobili na moč privlačne bisere tako zvane socialistične stanovanjske arhitekture. Novi Beograd. Novi Zagreb. Ker pa je Ljubljana prepetična, da bi se hotela imeti za staro, in morda tudi fizično prepritlikava, je pognala raje Nove Fužine. Ponos blokovskega stavbarstva v nekdaj socialistični, danes pa zgolj še Republiki Sloveniji.

Ključna beseda je seveda socialistična. Smrt fašizmu, se razume. In kaj sploh lahko nadgradi internacionalno bratsko sožitje komunističnih držav kot bratenje mest. Tako je cesta na zunanjem robu Fužin, torej obrobju obrobja, pobratena z mestom v vsaj politično še zmerom socialistični Kitajski. Tako se to dela. Tukaj pa pride do nekoliko hecne situacijskosti.

Izvir, iz katerega štarta Chengdujka, namreč ne bi moral biti manj socialističen. Začne se namreč neposredno na koncu oz. začetku Fužinskega mosta, nad desnim bregom Ljubljanice. Slednji sicer ni Plečnikov, je pa izrazito plečnikovski, izdelan po mojstrovi zasnovi, mogoče celo bolj plečnikovski od samega Plečnikovega mostovja. Okrogle bele luči na stebrih, betonsko ornamentirana ograja, počivalniška okrožja ob pločniku, piramida in seveda kapelica na sredi.

Da bi bil prizor še surrealnejši, je na eno stran videti ogromen širok slap, ki grmi iz rečnega jeza, pravcata jeza reke, na drugi pa razgibano vodno osvobojenost z bujnim rastjem, tolmunčki, brzicami, otočki. Stvar postane dobesedno srednjeveška, ko tamkaj uzremo pravi grad, Fužinski grad, spomenik in simbol predkapitalističnega fevdalnega reda oz. suženjstva. V Novih Fužinah, najsocialističnejši soseski v Sloveniji. Na vstopu v Chengdujsko cesto.

A vse to je stvar po črki, kajti komunistični, partijski, partizanski, uporniški in socialistični duh v eni simbolni gesti prekosi vso dejanskost. Trasa mosta je namreč del Poti spomina in tovarištva, ki pa potlej zavije strogo desno. Tukaj socialistično štafeto prevzame naša ulica. Na fužinski meji, torej, vse do križišča z Zaloško.

V smeri iz centra se širijo polja, travniki, kak osamljen industrijski objekt, bližnja obvoznica in Polje onstran, proti centru pač Fužine s svojimi tipičnimi bloki, ki jih nekaj hišno oštevilči tudi priložnostno razkrakana pričujoča cesta. No, ne gre mimo novodobne antisocialistične ustanove, kakršna je npr. Hofer, a mu idejno neprestano kontrira cestin duh, po Evropi strašeča pošast.

Ki žal ni tako praktičen kot kruh, neumesena beseda pa ni drugega od lepe sanje. Jebat ga, je že moral propasti ta socializem, če nisi imel na voljo tridesetih variant šunke. In banan. Jebenih banan. Kako je brez njih preživel rimski imperij, ve sam bog. Ampak saj ni, v tem je fora. Je pa komunizem najmanj po črki še kako živ na Kitajskem. In njegova nespeča senca je Chengdujska cesta v Novih Fužinah. Naj maršira še naprej.

Bananine olupke je pod kapitalistične noge na komunistični cesti metal Matjaž.