Litijska cesta

Pa ne pojdem prek poljan,

je v poljani črni vran,

je v poljani noč in dan.

zapoje večno mladi Murn, čigar pričujočo kitico smo si precej prosto sposodili za uverturo v tale drek. Arbitrarno, ker se nam pač ljubljanske Poljane tako fino usedejo v verz, a vendar hkrati ne čisto nenamestno, saj je mladenič živel ali, še močneje, umrl prav na Poljanah, v eni današnjih najkrasnejših podrtij prestolnice, veliki cukrarni. Morda pesnik res ni šel prek poljan, so pa Poljane šle prek njega.

No, lotimo se ceste. Ne Poljanske, ki je z dospetjem do – Poljan opravila svoj smoter, temveč naslovne – Litijske. Fizično gre za isto cesto, ki štarta od Vodnikovega trga proti poljanski strani in se zaradi birokratske dovršitve izniči, grobo preseka kljub materialno nespremenjeni trasi, asfaltu, pločniku, mostovom. Nobena stvar ne more absolutno izginiti, dokler je ne pokoplje simbolna kastracija.

Poljane torej trajajo do Kodelijevega mostu, onstran katerega potlej na isti poti obstaja Litijska, glavna prometna vena tega getovsko ruralnega konca. Se pravi ima funkcijo, podobno Celovški v Šiški, Dunajski v Bežigradu, Zaloški v Mostah itn. Temu primerno je precej dolga, tako da se na svojem izteku, kolikor se dobesedno vzeto sploh lahko izteče pred Litijo, povsem odtuji poulični urbanosti. A začnimo na začetku.

Štarta tako rekoč v smaragdni džungli, na levi Gruberjev prekop in zgoščeno zelenje na bregovih, na desni strm, razsekan Golovec, ki je obetonjen in spremenjen v plečnikovsko sprehajališče z mnogimi enakomerno razporejenimi lučnimi stebri. Ideja ni napačna, poseben šarm pa je opustitev raznih cepljenj dreves ali obrezovanj grmovja in raznega šavja ob poti, zaradi česar skoz zanemarjenost začutiš pristno organskost.

Dalje pa lahko spremljamo zgledno razpadanje oz. izgrajevanje strukture vseh mest na svetu. Najprej prek križišča s Kajuhovo, drugo malo večjo, še povsem mestno ulico, seka Štepanjsko naselje, torej plansko blokovsko bivališče, predmestje, ki daje mestom pravo urbanost. Še malo dlje pa se razgled že razpira na poljane onstran Poljan, polja, njive, Golovec, nepograjene površnine, a tudi cela vrsta zapuščenih, umazanih in sumljivih skladišč, pisarn, fabrik. Predel pred Hrušico je videti kot kak park nepremičninskih in premičnih deponij, kupov peska, zarjavelega pleha, prašnih sten itn.

Potem seka vzhodno obvoznico in prispe v Dobrunje, pač še eno ljubljansko selo, le da tokrat čez avtocesto. Tukaj poleg klasičnih stanovanjskih bivališč domuje sodobna industrijska cona, varno oddaljena od turističnih dihališč. Kjer je dim, je dimnik, in dosti se kadi, pri čemer vrla podjetja, moralične dobričine, kakršne so, gotovo fino čuvajo, da vdihavamo toliko strupa, kolikor ga dopušča zakonodaja. Ki je, kot vemo, pisana za dobrobit nas, štepanjskih nemaničev, in ne za privat proizvodnjo, to vlečno mulo evropejske blaginje.

A najšarmantnejša postane še dlje od teh industrijsko vaških provinc, ko se z oddaljevanjem oži, mrači in izginja v nepoznanih sostrskih vijugah brez kažipotov, luči, razsvetljenosti. Tukaj zaživi krasen križ cestnosti, pribežališče pobeglih kriminalcev, placi za psihedelične orgije, samomore ali zgolj osamitvene refleksije. Ko je domačnost ceste, torej pojma, ki ravno priča, da nekje si, da nisi nikjer, da se od tu vendar mora nekam priti, kar je vendarle namen cestnosti, ravno zaradi tega dejstva te ob njeni majhnosti, razpokah, neprometnosti preplavi občutje brezmejnejše osamljenosti kot v kakršnihkoli neposeljenih vukojebinah sredi pragozdov.

Je tako rekoč še zmerom funkcionalna ruševina; ob podobnih prekritjih te ne trgajo samo daljave, temveč se nate zgrne časovnost zgodovine v vsej svoji morasti težnosti. Dokler se nekega dne potlej ne privlačiš do Litije. Potem pa spet nazaj v Merkator, na tekmo, v službo, pokoj in smrt.