Ob Ljubljanici

Ljubljanski mostovi imajo nek svoj nekoliko neprijeten šarm, ki je fascinanten ravno zato, ker je, če človek le malo pomisli, res poln raznih bizarijad. Slednje imajo seveda svojo neprebojno notranjo logiko. Npr. Mesarski most, ta je ono koj kurac že od prve semenčice naprej, ko ga je mojster Plečnik hotel postaviti v baročno klasicistični megalomanskosti. Čez deset metrov vode. Pokrita brv, s stebri in vse. Neumnejša od tega je seveda le današnja sodobna praktična inkarnacija mosta s tistimi tečnimi zaljubljenskimi ključavnicami. Kaj drugega naj si človek želi kot ločitve vse teh stotin prepotentnih parov, ko od ljubezni ostane le še neuporaben, razsimboljen pleh. Je pravo nasprotje Plečnikovim arhaičnim sanjam, v bistvu kvazisodobna steklena plata, skoz katero lahko srečneži v makaloncah gledajo pod oz. nad kikle mimoidočih. In jasno tisti ogabni kipi, kot bi jih razmesarila granata. Tu se pokaže vsa ogabna dejanskost Mesarskega mosta.

No, nekaj podobnega lahko preberemo tudi par kilometrov vzhodneje, v tako zvanem Mrtvaškem mostu. Tamkaj je bila bojda v starejših časih mrtvašnica, od tu očitno ime. A zgodila se je malce nerodna reč, da je dandanes v bližini ne več hiša mrtvih, temveč največji bolnišnični okoliš na slovenskih tleh, tako brezsramnost imena tudi tu ejakulira v nesluteno grotesko. In s tem se zgodba ne konča, saj je občina leta 2011 po prenovi most preimenovala v – Materinski most. Zaradi porodnišnice čez Zaloško. Bližnji center za odvajanje od alkohola na drugi strani reke je potegnil kratko, ma kaj češ. Ampak še vedno se uporablja staro ime, kaj pa drugega; vem, da smo Slovenci in cankarjanci in vse, a mrtvaškost proti materinskosti, zmagovalec je jasen. Sicer pa tidve niti nista tako nerazločljivi. Mogoče materinskomrtvaški, mrtvaškomaterinski… Hm.

Ta morda predolg uvod smo poleg užitkarske zajebancije in miselnih sklec naredili, ker današnja cesta izvira na desnem bregu Ljubljanice, ob Mrtvaškem, pardon, Materinskem mostu namreč nasledi Poljanski nasip, in sicer gre za – Ob Ljubljanici. Preprosto ime za dokaj preprosto ulico. Iz omenjenega mesta v obsrčju Most, vijoč se ob Ljubljanici, obroblja severno plat Kodeljevega in se čez Kajuhovo izteka v ulico oz. prej sprehajališče precej podobnega imena – Ob sotočju, kjer je, hja, sotočje z Gruberjevem kanalom. In to je v bistvu to, kar je na njej bistvenega.

Jasno, najdejo se kakšne zanimivosti ali raje določene specifike, npr. izpostava ambasade Ljudske republike Kitajske ali kvadrasta, za cerkveno vobčost nenavadna rdeča cerkev svete Terezije deteta Jezusa, ki kar fino popestri siceršnjo splošno hišnost, kakršno smo že tolikokrat popisovali, neblokovske večstanovanjske hiše, vile ipd. Le človeka nekoliko zbegajo genitivne besedne zveze; sveta Terezija je očitno od deteta Jezusa, toda kakšen familijarni odnos je potlej to? Prihranimo to vprašanje za kakšno drugo priložnost.

Proti uličinem izteku rahlo zavije in prostor ob reki prepusti še kar prijetnemu zelenemu parkcu in igrišču, svoj hod pa zaključi v hecni soseski dolgih, vkup povezanih dvonadstropnic. Nič kaj ekstra, bi rekli, kakor razkriva že poimenovanje. A dajmo njegovo prozo in tudi ulico nekoliko sofisticirat. Že res, da se vzdrži raznih visokoletečih kejskih poimenovanj, kot so npr. Gallusovo, Petkovškovo ali Cankarjevo nabrežje, tudi opisno specifičnost svojega brata Poljanskega nasipa. In tudi ni nobenih ne vem kakšnih arhitektur, mestnih biserov, mojstrskih rečnih strug, Roga in ne vem kakšnih znamenitosti najlepšega mesta na svetu. Ena sama mirna navadnost. Ob Ljubljanici ni ne Gallisovo, ne Petkovškovo, ne Cankarjevo nabrežje, ne Poljanski nasip. Česar pa ne moremo reči obratno, zato jih vendarle prelisiči najmanj po logični, se pravi resničnostni plati. Tako je absolutno zaobjemajoča, nadpomenjajoča. Kajti vsi našteti so – Ob Ljubljanici.