Pazi drek

RIBJA ULICA

Če ste se ali pa se niste letos poleti nasitili rib, bomo

vseeno danes govoričili o eni prav posebni ulici ljubljanski.

Imenuje se, kot ste sigurno pravilno razbrali že z naslova,

RIBJA ulica. Nahaja se v samem rotovžišču, saj povezuje mestni

trg z Ribjim. Ne smrdi več po ribah, dolga pa je okoli 40

metrov, debela pa 2.

Že v srednjeveških letih so tod okoli točili vino – kar menda

razjasnjuje okoliščine dveh verzij odkod ime. Ena pravi

gostilna je kriva, ker je imela isto ime, drugi pravi tržnica

je bila, in to ribja. Ker nam ni za dejstva in natančnosti,

bomo obema verzijama verjeli.

Ribja ulica je v stvarnem prehod, podhod in tunel – a neka

zloveščost se ga prijema, posebej okolih temnih ur, saj

sproža v nežnem opazovalcu tesnobne trenutke, povezane z

malimi travmami ogledovanja slabih grozljivk. Temo na stran,

ulica se ne kiti z kriminalno grožnjo. Deluje primarno kot

netransportno sredstvo, ki človeku omogoča premikanje po

prostoru in času. Zna se pa tudi primeriti, da te ulica

fizično ugrabi in te prisili da ostaneš njen gost. Posebej ko

dežuje.

Tako se je tudi avtorju teh-le besed nekajkrat primerilo, da

je ostal za ribjo linijo – sam ali v družbi takorekoč. Oni dan

se je dogodilo, da je moje solzno oko (zakaj solze, kasneje)

uzrlo sredi ulice, sredi teme, sredi noči, sredi tlakovcev na

kleh : Ribe. In to francoske.

Da se razumemo, gre za žive, človeške ribe, ki ribam niso

veliko podobne. A zrle, oziroma, uzrle pa so se ravno tako.

Spričo mojega solznega in malce utrujenega pogleda, pa tudi

jaz nisem mogel izgledati drugače. Ravno sem spil požirek

žganja; šnopc mešan z domačim jabolčnikom – in družbo sta mi

delala dva sotrpina. In tako stojimo sredi Ribje ulice– in se

gledamo kot ribe.

Kljub temporalni omotici, ki sem jo doživel ob pogledu na

francosko čebljajoča bitja pred mano, ki so sicer brez sramu

po presledkih uničevala liter vodke, mi je 'proradio mozak'

kakor se reče.Začel sem razmišljati, začuda, logično: ribe se

lovijo, lovijo pa se v mrežo.Hm..Jaz mreže definitvno nisem

imel s sabo, bežen pogled po tovariših je utrjeval isto. A če

je ribič ujel Heleno oziroma Majdo, pa ni ujel je na mrežo,

sem si mislil: treba bo z besedo.

A beseda, lej ga tiča, ni hotela na plano. Telesa um je

prišel do hitrega zaključka, da v drobovju topeči se fungusi

ilegalisi, ki so botrovali utrujenemu pogledu, uzurpirajo

prosti potek navodil iz možganskega centra v motorično omejeno

žrelo. Tako sem obnemel- kot riba, kamerada pa sta storila

podobno. Zato smo lahko, kar se da elegantno, kot ribe,

obrnili repke in se tiho oddaljili od mesta delikta. Da se ne

ujamemo še v lastne mreže...

Summa summarum: Ribja ulica v strogem centru Ljubljane kljub

kratkosti in razmerne majhnosti ponuja v nenavadnih situacijah

eksotične situacijske zaplete; le tam je treba biti. Z fungusi

v riti ali pač brez.

Na Ribji ulici je neuspešno ribaril Biga.