Pazi Drek

Živele agrarne reforme! Zemljo ljudstvu! Vse je naše! Grunt je naš! Oblast naj služi ljudem, ne ljudje oblasti! Nočemo biti služabniki kapitalizma! Potrošništvo je opij za ljudstvo! Vir vseh vojn, nemirov in krivic je lastnina!

Take in podobne parole so vpili naši predniki (ali pač kontra parole) v časih socialistične revolucije, ko se je v izmenah po 8 ur delalo, socializiralo in spalo, gradilo močno in trajno infrastrukturo, temelje nekega civilizacijskega standarda. Tako so tudi pri ljubljanskem Zalogu napravili manjšo industrijsko cono, v socialističnem žargonu poimenovano Agrokombinat. Kaj se je s temi prostori dogajalo za časa rdeče-sladkega terorja, niti ne vemo – glede na to, da Jata Emona posluje še danes in je s tem preživela proto-privatizacijsko denacionalizacijo, pa so verjetno poslovali kar uspešno. Kar nas tudi pripelje v današnji čas, v čas neodvisnega poslovnega avanturjenja, prekarstva in dominance potrošniške retorike.

Cesta sama po sebi ne spominja na nič drugega kot na običajno podeželsko cesto, zato o njej tudi ne bomo veliko govorili. Je pa avtor tega zapisa nekaj časa kot prekarec deloval v omenjenem podjetju, kjer se je celih tri dni po 12 ur na dan dičil v vlogi cepilca piščancev.

Same okoliščine podolgovatih stavb, ki nedvomno spominjajo na koncentracijski logor, so precej puste. Okolica je namreč, za razliko od same Ljubljane, ravna kot Prekmurje – občasno se prikažejo le kupčki hiš in kmetijskih objektov. Prava Sibirija, skratka.

Znotraj teh stavb pa se je ponavljal proces, za katerega se iz prve roke zdi, da je identičen postopkom, ki so jih razvili v prejšnji obliki družbe. Ogromno halo, v kateri je svoj kratek čas živelo do 15.000 piščancev, smo z velikimi skup zbitimi latami zaprli na dva dela. Na enem delu smo bili mi, prekarci in par rednih zaposlenih, na drugi strani pa dva modela z injekcijskimi pištolami, ki sta naboje ali izstrelke črpala iz neke vrste strojnih ruzakov.

In pri tem je bilo seveda jasno, zakaj se gre – redni zaposleni v svojih štiridesetih niso mogli tako agilno loviti piščancev – vseh več tisoč je bilo treba ujeti na roke – za kar pa so pridoma izkoriščali nas, prekarce. In tako je potekalo delo čez cel dan: lovit brezštevilne, zmedene, prašne in skrajno neumno panične piščance, ki so se zbirali v ogromne kupe v vogalih, odkoder smo kdaj pa kdaj potegnili tudi kakšnega nezavestnega ali celo poginulega in se pri tem početju, vsaj nekateri, zavoljo dobrih 180 višinskih centimetrov butali v neprimerno nizek strop. Prijetna toplota prostora ti kmalu začne gristi živce – v zaščitno – dihalni maski se je kmalu začela mešati mešanica lastne sline in švica, praha in piščančje krme. Da ne omenjam razkroja omenjene maske. Najhuje od vsega pa je bilo zvečer, ko sem legel spat: v sanjah so se mi prikazovale trume piščancev in ekipe sodelavcev v belih oblekah, tako da sem podnevi in ponoči doživljal strašne deja-vuje.

Summa sumarum: Agrokombinatna cesta je ostanek nekih drugih časov: zaposluje le še maloštevilne nosilne hrbte, ki so pri svojih pred-penzionističnih letih prav tako in nažalost ostanki drugih časov. Zaenkrat omenjena cesta tudi sama deluje kot deja-vu. Deja-vu, ki izginja. In ni žal reči, da bodo kmalu odnesli piščance, tovarne, imena in stare proleterce in naštimali kako novo nakupovalno mesto, ulico pa poimenovali po kakem papežu ali Milanu Zveru.

Travmatiziran, da sem v enem dnevu pohodil tisoče piščanjih kakcev, in še kakšnega piščanca vmes, sem in bom, brez delovne knjižice, Biga.