Pazi drek

Pazi drek

Matjaževa ulica

Ni boljšega od pripopavanja svojih fantazij na reči, o katerih se ti nekaj svita, a jih zares ne poznaš. Tako kaka povsem realna stvar postane čisti izrodek domišljije. In ni boljšega kot v neko reč štartati na njenem robu, periferiji, vukojebini ter iz te zapostavljenosti sesati pravo resnico centra. Tega se bomo lotili tule. Kje drugje, kot na ljubljanjskih ulicah. Kje drugje se sploh lahko kaj zgodi, misli in dojame.

Savsko naselje je eno res krasnih povojnih urbanih podvzetij, koder lahko uvidevamo vso naravo ljubljanjskega mesta. Za slednje pregrešno visoke stolpnice na obrobju naselja, res, bog ne daj, da bi v Ljubljani še kdaj zrasel kak najvišji nebotičnik v srednji Evropi in na Balkanu, oklepajo hudo realsocialistično pragmatično estetiko. Res slabi socialistični bloki, ob katerih se mi v največji možni simpatiji raztaplja srce, oh, te nič izolirane sive kvadraste gmote, v spregi z nebrzdanim, globokim zelenjem. Pa naj še kdo reče, da je komunistična estetika prisegala zgolj na rdečo barvo. Jok brate, zeleni so bili že pred Greenpeacom.

No, ni primernejšega mesta za vstopit v to bežigrajsko savsko mesto kakor je Matjaževa ulica, gotovo ena od najlepše poimenovanih cest našega glavnega mesta. Iz Linhartove se pri savskih stolpnicah odcepi direkt do osrčje svojega naselja. Pooseblja vse biti širšega okoliša, kamor je umeščena. Je majhna, ozka, umazana in svetlosivkasta, razpokana, posejana z ad hoc parkiranimi avti. Obroblja jo kontrast zelenih trav in bujnih krošenj iste barve, ki poleti dehtijo kot na deželi, le da z unikatno primesjo asfaltne sopare, postanega bencina in nedeljskega cvrtja. In seveda mali nizki bloki z malimi balkonastimi mozoljčki, obešenimi cotami, sivimi strici na čikpavzah. Ob soncu jo zebrasto poflekajo številne druga v drugo zlite sence dreves, kant, hiš. Ob slabem vremenu se pretopi v sivino kot v horizontu ocean in nebo.

Nato malce zavije, preči Fabianijevo ter se izlije v Luize Pesjakove, bolj ali manj istovetni, ponosni bedni Savski ulici. Kakšnih veleslavnih objektov na njej ni, če seveda ne štejemo osnovne šole, kjer se vzrejajo nove generacije ponosnih urbanih inhabitantov, ter košarkarskega igrišča, brez katerega ulično življe pač ne obstoji. Saj kje drugje naj človek skadi prvi joint, prvič kozla od pira, si med gonjenjem semtertja razbije koleno.

Skratka, naša Matjaževa uličica ni junaška kakor istoimenski mitološki slovenski kralj, ne, je zgolj še en mali členek v mozaičku anonimnega uličnega omrežja, ki samo zase nima nobene substance, z drugimi pa tvori nepogrešljivo mrežo na obrazu naselja. Tako častno vlogo ima neidividualizirano ljudstvo v historičnem materializmu, kar sploh ni tako švoh. A morda vendarle nosi ime po bradatem kralju, ki si jo je nemara izbral za lokacijo kraljevske palače, po tisošletnem snu o državi Sloveniji pa se na pogorišču njegovih sanj vije le mala, anonimna, sleherniška pocestniška cestica. In povem vam, noben Matjaž ne bi želel svojega imena videti na tudi za trohico razkošnejši ulici. Ne, radi imamo poti, na katerih drek ne sili v oko kot nezaželena nesnaga, temveč koder z ostalo kuliserijo postane njen integralen in egalitaren del.

Po Matjaževi je matjažil Matjaž.