Pazi drek

Pot miru Ob potoku

Jah, Ljubljana je huda, ni kaj. Pravo žensko mesto z oblinami, navlaženim barjem in pocestniškim obličjem. Mesta, velika mesta, velemesta so si vsa podobna, naša prestolnica ni nobena izjema, le napram kakšni monolitni metropoli, denimo prav tako ženski Moskvi, je pač malce pritlikava. A nič zato. Ogromnost asimilira detajle, ljubljanska velikost ali raje nevelikost pa udobno dopušča, da so razne podrobnosti prav lahko vidne in dostopne brez raztopitve v ulični brezdajnosti.

Tako človek brž vidi, kako je poleg baročnega, secesijskega ter kasnejšega socialistično blokovskega stavbarstva vsevprek prepojena s skupkom samostojnih, recimo temu družinskih hiš. Tem specifičnim bajtam in njihovi soseščini bi, če bi s svojimi hudimi psi, malimi škrati in ogromnimi pajki ter pisanimi tegelci rož bile zidane v kakšni poljanski ali hribovski osami, in ne v mestu in primestju, sicer rekli – vas. Ljubljana, mesto vasi! Nič novega, o tem je v naših drekih že bilo govora.

In ena takšnih vasic se vije pod Golovcem, na štepanjsko-fužinski strani. Iz centra se malo naprej od Kajuhove iz Litijske odcepi Hruševska cesta. Iz slednje pa še globje v največjo ljubljansko planoto zavije naša verjetno najmirnejša ulica v mestu – Ulica miru. Njen en krak se s t.i. slepo ulico izteče v gozdno potko, drug pa v nekoliko prozaičnejšo, a zato dosti naravnejšo cesto Ob potoku. Tako je, ta teče – Ob potoku. Oz. pravilneje, potok teče ob njej. Vmes ju veže še majcena mejaška – Ob mejašu.

Dokaj precizen obris okoliša smo že podali – samostojne stanovanjske hiše, enonadstropne vrstne bajtice, zidani skupki, ki mimogrede spomnejo na kakšne počitniške bungalove, kakršni so po Ljubljani tudi sicer potratno pozidani. Tu kakšna novogradnja, morda funkcionalna in varčna, a skadno z arhiteturnimi trendi nič kaj luštna na oko, tam kakšna v najlepših letih in zapuščena, da nas spomni, kako stanovanjska politika kar noče biti drugje kot v kurcu.

Primerno vaški je tudi ambient, miren, obgozden, mestoma zlovešč. Pozabite na čefurje, ti so špasne dobričine. Verjetno je Ljubljana edino mesto, kjer te je dvajset minut iz centra strah kakšne incestoidne scene z lokalnimi hillbillyji. Ker kaj jim boš uzurpiral njihov mir, čebelnjake in domače obrti. Na polti se vidi, da te greje toplarna, ne pa privatna centralna. No, strah je verjetno odveč in malce smo pofantazirali, a ne gre nam za neko pornografsko uličarjenje, temveč za metaizkustveni vajb.

In kako bi ne pomislili na idiličen deliverance. Ob potoku se dolgo vije proti gozdu, in ko asfalt slednjič zamenja pesek oz. v tem letnem času blato in malce nagnito pisano listje, se tik pred gozdom najde še – gostilna. Čudno domača, odljudena, z zarjavelimi izveski. Ne vem, kaj terja več jajc, pir v tem pajzlu ali osamljena pot skoz divjino. Potlej se naša obpotočanka izvije globoko v hosto, kjer se razkreči in porazgubi že na drugi, rudniški strani.

No, seveda bomo izbrali gostilno, ker če je že potrebna kakršnakoli agonija, je skoznjo pač stoposto boljše s pirom kot brez. In če so gospodje William Shakespeare, Walter Scott in Josip Jurčič svoje monumentalne fabule radi začejali v krčmah, ne moremo zgrešiti, če naš drek tam končamo. Na zdravje. Na mir. Na potok. Na pir!

Zdravili, mirili, potočili in pili ste z Matjažem.