Pazi drek

Ulica Mire Mihelič

Prostaki in blodnjaki, ki krožimo in krožite po karpatih ljubljanskih, boste tudi pri tile ulici ostrmeli nad prepadom med izgledom in občutkom nekega kraja in njegovim poimenovanjem. Ulica, ki jo bomo danes obravnavali, ima točno to lastnost, nobene veze s fikcijo nima.

Ulica se nahaja na samem vhodu v Fužine, gledano s centra. Po križišču s konca Most jo najdete, če zavijete na prvi možen odcep desno, tam za prvimi bloki, kjer se nahaja neka škatlasta tvorba, ki je neke kurilniške ali podobno grde narave. Tik nje se nahaja peš-mostič čez Ljubljanico, potem ko se ta s svojim južnim tokom pri vhodu v Fužine zopet združi. A namesto, da bi se spopadli z mostom in zakorakali v Štepanjca, koder je od nekaterih pazidrekavcev že vse oflakano, ostanete mirno na severni strani ljubljanske reke in zavijete za gostilno Portal, ki se sicer diči po Zaloški.

Za omenjeno krmnico pa se lahko, in to tik za Zaloško, prepustite mirnim ostankom neke počasi topeče se domačnosti v obliki redkih še preostalih hišnih naselbin. Bližnjost Ljubljanice prija, posebej dandanes, debele nutrije dajo nekakšen diznijevski priduh, iz bližnje ograjene hiše zalaja pes; čez nos potegne duh gnojila in najbolje storite, če še sami enega prižgete.

Kot lep sprehod, bi se Ulica Mire Miheličeve lahko izkazala. A kot smo nakazali na začetku, temu ne more biti tako. Karkoli ste prižgali ali ravno začeli uživati, ste v notranji muki, ki jo v vas zadega vsa strašnost totalitarnih blokov, trol in fužinskega pestrega življa, prisiljeni to spustiti iz duše in z oldstarkami pohoditi. Ulica naše Mirice se konča za vsak užitek prerano, s križiščem se pretopi v ulico Nove Fužine že po kakem polkilometru.

Tako stori konec naša danes vzobvzeta ulica. Malce daljši sprehod, med katerim pa ni zelo priporočljivo kaditi in samo uživati, to je  sprehod skozi življenje, pa je storila Mira Mihelič, po kateri je ulica poimenovana. To je vodila življenska pot kot redkokatero dušo, ki se je v prejšnjem stoletju pasla v tih krajih. Odraščala je v stari Avstriji, koder so jo naučili vseh jezikov, le slovenščine ne. Iz rodnega Splita so jo v družini prenesli prek Zagreba v Ljubljano in Trbovlje, tod pa je začela stiskati in pisati prve besede po naše. Kar naj bi bila meščanska romantična pravljica, se je podrlo ob okupaciji socialistične misli, ki je napadla ljubljanske intelektualce pred drugo rusko.

Mira je podobno kot Novijeva Lili doživela nekakšen stilski jezikovni preobrat v življenju, čeprav je bila politično bolj srborite narave – med vojno so jo zaradi aktivizma v OF dvakrat zaprli. Za razliko od Lily, ki je nekoč Josipu Vidmarju prostodušno navrgla, češ, da je normalno, da jo vsak moški, ki jo ljubi, tudi tepe, je Mira Mihelič skozi svoje pisanje – pisala je romane in drame – radikalno spreminjala pogled na takratno žensko. Njene junakinje so se ponavadi spopadale s tradicionalnim (v oklepaju patriarhalnih) okoljem, bile so avanturistične in povrh vsega še sprožale erotiko. Cerkev jo je verjetno oboževala. No, povojna oblast pa tudi, saj so jo dosmrtili s podpredsedovanjem mednarodnega PEN-a in okitili z ostalimi klasičnimi priznanji za te in one dosežke. Kljub kitu pa velja pribiti, da gre pri tej osebi za pionirko na področju takozvane slovenske ženske literature, s postavljanjem ženske vloge v literarni center dogajanja pa je nasploh začela z oblikovanjem drugačne ženske podobe v takratni družbeni in literarni zavesti.

Summa Summarum - Ulica Mire Miheličeve je še ena ulica, ki je premajhna za svoje ime. Kratka, skoraj navdihujoča, a detaljna. Predvsem drugače kot nosilka imena, ki ga nosi. Tako avtor predlaga, da če že ne boste nujno morali po bližnjici v Fužine, vzamete v roke kako delo Miheličeve v kak bolj posrečen konec Ljubljane.