Bolonja po slovensko

Na Gospodarskem razstavišču je danes v organizaciji Študentske organizacije univerze v Ljubljani potekala okrogla miza z naslovom DESETLETJE BOLONJE – pričakovanja, implementacija, realnost. Govorniška ekipa je prišla s samega vrha odločevalske sfere: svoje referate so predstavili prorektor ljubljanske univerze Martin Čopič, predstavnik direktorata za visoko šolstvo Mirko Stopar, direktor NAKVIS-a Ivan Leban, nova ministrica Maja Makovec Brenčič, v drugem delu, ki smo ga zavoljo pravočasne oddaje prispevka žal izpustili, pa ravnokar nastopajo še predstavnice CMEPIUS-a, Zavoda za zaposlovanje in Študentske organizacije Slovenije.

Strokovni posvet je bil sklican z namenom, da predstavniki oblasti, vsak iz svoje pespektive in s svoje pozicije, ocenijo, kako daleč smo prišli z implementacijo bolonjske reforme. Seveda so vsi govorci nastopili kot predstavniki inštitucij, odnosno sistema, kar na kratko pomeni, da ne glede na trenutno stanje v slovenskem visokem šolstvu bolonjska reforma ni pod vprašajem. Nasprotno, večina govorcev je mnenja, da problem ni v bolonji sami, temveč v naši implementaciji. Neskončnemu ponavljanju macinijevskega diskurza o vseprisotnem slovenskem koeficientu, ki uspe zjebati še tako dobro zastavljeno stvar, se je do neke mere izognil le Ivan Leban, ki je edini izmed prisotnih dejal, da se bolonjska reforma ni uvedla sama, temveč so za to skrbeli določeni posamezniki. Izpostavil je tri, in sicer Pavleta Zgago, Jožeta Mencingerja in Slavka Gabra.

Ker vprašanje bolonje same za goste nima smisla, ali, kot je dejal prorektor Čopič: "Bolonjsko prenovo imamo, rešujmo težave!", se lahko posvetimo spremembam, ki jih je reforma prinesla. Osnovni cilj bolonje, kot je zapisan v lizbonski strategiji, je z vlaganji v znanje povečati konkurenčnost evropskega gospodarstva, iz česar jasno izhaja, da kakršenkoli kvalitativni dvig nivoja poučevanja ali raziskovanja ni cilj sam po sebi, temveč le sredstvo za dosego višjega BDP-ja. Skratka, evropska gospodarstva niso najkonkurenčnejša, lizbonska strategija se je izkazala za neučinkovito, a bolonja gre naprej.

Drugi cilj, ki je še pomembnejši, je omogočiti mobilnost mladih. Ker gre za edino pozitivno spremembo, ki jo je bolonja prinesla, so jo govorci izpostavljali kot človekovo pravico. Kaj si o mobilnosti misli ekipa na Lampedusi, nismo uspeli izvedeti, smo pa spet poslušali o kroženju možganov. V še vedno nerazjasnjenem konceptu vidi ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič največjo dodano vrednost bolonjske prenove. Študenti, ki so udeleženi v mobilnosti, nazaj v domovino prinesejo nova znanja, nove načine dela, nove ideje, nove zamisli, na nas pa je, da vse te na novo pridobljene kompetence podpremo z učinkovitim in odzivnim podpornim okoljem, ki bo omogočal karseda dober prenos znanja med vsemi deležniki v izobraževanju.

Karkoli že ravnokar slišano pomeni, ministrica na vprašanje, kako bo zagotovila denar za financiranje doktorskega študija, zaposlovanje mladih doktorjev na fakultetah ali za napredovanja, ni imela odgovora. In ko smo že pri doktorskem študiju: pred vstopom v svetlo ero družbe znanja je v Sloveniji doktorski študij vsako leto vpisalo približno 1100 študentov, v zadnjih letih je ta številka okoli 400.

Če nadaljujemo z bolonjo: skrajšati čas študija, uvesti mednarodno primerljivost diplom, zmanjšati število študijskih programov, spopularizirati vseživljensko učenje, izboljšati kvaliteto študija in ga omogočiti nižjim slojem – reformi praktično nič od naštetega ni uspelo. V desetih letih imamo 27 odstotkov študentov manj, trajanje študija se je podaljšalo, število akreditiranih programov pa je naraslo z 235 na 937!

Tovrstni problemi pa še vedno niso razlog, da bi vsaj razmislili o odpravi bolonjskega sistema, saj smo se po mnenju gostov na današnji okrogli mizi v tem času ogromno naučili in v prihodnje takih napak ne bo več. Vse skupaj je spominjalo na črpalkarja iz Republike Srbske, ki smo ga srečali na lanski poti po Bosni. Na vprašanje o ponovni združitvi Republike in Federacije je odgovoril s stavkom: "Pa nismo valjda đabe ratovali, da bi sad oped bili zajedno!"

V neumnosti vztraja Arne.