Depresija v očeh

Pred sabo imamo namreč nekaj generacij ljudi, ki v svoje raziskovalno delo vložili komaj zamisljive količine časa in truda, vendar se s tem niso zares pozicionirali. Niso postali del sveta, kamor so si prizadevali prodreti, niso bili nagrajeni s pripoznanjem, ostali so nekakšni večni obiskovalci, ki nikdar ne morejo bit povsem prepričani, kdaj jih bo nekdo z odločno kretnjo postavil pred vrata. Ker jih Univerza ne more in noče za res vključiti v svoje mehanizme, njihov prispevek dostikrat daje vtis nečesa, kar ljudje pač počnem zato, da bi čas, ki smo ga od rojstva do smrti prisiljeni preživeti na svetu, hitreje minil. Njihovo delo torej ni zares percipirano kot delo, čeprav terja napor in osebnostno investicijo, ki pritičeta delu.

Preostanku komentarja lahko prisluhnite jutri ob 15h!