Strokovnost na prodaj

V podalpju je doslej veljalo, da je bolan tisti, ki o svoji bolezni pridobi strokovno mnenje zdravnika. V času pravičniškega boja sodišč proti tajkunom, te ali one branže, smo se soočili še z eno sorto bolniške – zaporniško bolniško, ki si jo menedžerji leta brez težav kupijo v zasebnih bolnišnicah.

Čeprav razen Petre Krčmar najbrž nihče ne dvomi, da je Igor Bavčar res bolnik in da ima slabo srce, se pri dotičnih primerih precej upravičeno pojavljajo dvomi o strokovnosti zdravniške odločitve. A preden se komentar spremeni v še eno protitajkunsko pastoralo, velja opozoriti na zapis, ki so ga prejšnji teden objavili domači novinarji.

V novici o Bavčarjevem skrivanju v Medicorju so ob koncu povzeli še sporočilo s sestanka vodje bolnišnice, Metke Zorc, z nadzorniki. Ti so glede Bavčarjevega primera dejali, citiramo, da sestanek sicer sploh ni potreben, saj ji – Metki Zorc - popolnoma zaupajo in sami niso tam zato, da bi preverjali zdravniške odločitve, pač pa le poslovanje. Konec citata.

Čeprav bi se marsikomu lahko zazdelo, da končno nekdo v Sloveniji razume razlike med lastništvom in upravljanjem, smo se znašli pred drugim problemom. Vodstvo zasebne bolnišnice namreč ne skrbi le za zdravljenje, temveč tudi za zagotavljanje dobička lastnikom. Strokovnost je v odnosu med kupcem in prodajalcem na prodaj in zdravniški kolegij le legitimira transakcijo kot nekaj strokovnega.

Na tej točki postane reč zanimiva tudi v kontekstu visokega šolstva. Za ta preskok nam sploh ni treba poseči na kavbojski trg zasebnih visokošolskih zavodov, ki jih lahko po zaslugi izjemno slabe zakonodaje brez lastnih prostorov, knjižnice ali zaposlenih profesorjev odpre vsak. Gre za javne univerze, ki zaradi popolne kolaboracije vodstvenih kadrov brez razmisleka uvajajo logiko poslovnih odnosov v visoko šolstvo.

Lep primer tega načrtujejo na ljubljanski univerzi, kjer osnutek novega statuta na upravni odbor kot poslovodni organ prenaša precej pristojnosti senata, ki naj bi sicer branil strokovnost. Pravica veta, ki jo ima Upravni odbor že zdaj, se bo tako v primeru, da se podjetniške težnje vodstva univerze materializirajo z novim statutom, še povečala. Korak dlje so že na Univerzi v Mariboru, kjer se neprofitni oddelki in smeri zapirajo, vodstvo pa zatrjuje, da na univerzi še vedno ohranja kakovosten in strokoven študij. Da je le-ta podrejen ekonomski učinkovitosti izobraževalne institucije, očitno nihče niti ne opazi.

Najbolj žalostno pri vsem pa je, da so se med tem, ko zdravniško združenje in Ministrstvo za pravosodje že pripravljata spremembe zakonodaje, da se bodo takim zlorabam strokovnosti izognili, te v visoko šolstvo šele začele uvajati. Vrata jim odprta držijo rektorji, ki kot krizni menedžerji ravno tako dobivajo vedno več pristojnosti.

Podobno se dogaja z Nacionalno agencijo za kakovost visokega šolstva, ki, čeprav le z birokratskimi vatli, vseeno edina podeljuje koncesije za visokošolske programe. NAKVISU se počasi izteka evropsko projektno financiranje, država oziroma Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa tega “bremena” noče prevzeti nase. Fakultete bodo tako v odnosu do za zdaj še strokovne agencije spet kot kupec v trgovini, saj bo NAKVIS fakultetam zaračunaval akreditacije programov. In če se danes vsi zgražamo nad to vrsto strokovnosti v svetovnih bonitetnih agencijah ali v izolskem Medicorju, zakaj je tako težko razumeti, da bo uveljavljanje tovrstne profitne logike visokemu šolstvu prineslo popolnoma enako degradacijo.

Seveda je za celotno situacijo v državi najlažje kriviti Bavčarjevo slabo srce, a problem je sistemski. Zaradi istega sistema obstaja le malo strokovnjakov, ki bi bili sposobni v nasprotju z lastnimi finančnimi interesi postaviti strokovno diagnozo.