Politični rizom: Sindrom tujca
Dober večer in pozdravljeni v drugi ediciji oddaje Politični rizom, katere namen je misliti in analizirati akutalno dogajanje prek eksplikacije izbranih teoretskih konceptov. Nadaljnjo uro bomo posvetili obravnavi že večkrat izpostavljene, problematizirane in na koncu izglasovane Novele Zakona o tujcih. Za tiste, ki živite pod skalo in ste po dolgem času prižgali radio, naj na hitro povzamemo glavno vsebino Zakona.
Dodani 10.a in 10.b člen Zakona omogočata, da na predlog vlade Državni zbor odloča o uvedbi izrednih ukrepov v spremenjenih razmerah na področju migracij. Ob njihovi uveljavitvi bi Slovenija zaprla svoje meje za vse tiste, ki bi želeli v državo vstopiti nezakonito, četudi imajo v njej namen zaprositi za mednarodno zaščito. Izjeme so predviedene v primeru ogroženega zdravja, mladoletnikov in v primerih, ko bi vrnitev v državo lahko pomenila nevarnost mučenja ali nečloveške obravnave. Za presojo teh izjem pa bodo imeli pristojnosti kar policisti na meji. Spomnimo še, da je bil ob glasovanju v parlamentu dodan še amandma s strani Nove Slovenije, ki je zahtevano dvotretinjsko večino glasov za razglasitev izrednih razmer spustil na absolutno, torej 47 poslancev.
O neustavnosti in neskladju z mednarodnimi konvecijami tega zakona je bilo izrečenega že dovolj. Kar nas tukaj zanima je predvsem zakaj je bil lahko tak zakon sprejet v vladajoči stranki, ki svoje lastno bistvo razume kot uresničitev vladavine liberalno-pravnega reda. Nenazadnje je njen predsednik ustavni pravnik, podpredsednik pa predavatelj človekovih pravic.
Prvi korak je, da odstopimo od klasične perspektive demokratične reprezentacije oblasti, ki bi družbeno polje razdelila na ljudstvo in njegove predstavnike. Tak pogled namreč že na začetku postavi rez, kot da se oba ne gibljeta v istem prostoru, da vladane in vladajoče ne obvladujejo iste ideologije. V kolikor bi namreč pristali na takšno ločitev, hitro zapademo v razlago, ki bi pojasnitev iskala v skriti vednosti oblastnikov, o katerih lahko zgolj špekuliramo. Zato tudi, ko govorimo o Zakonu o tujcih ne smemo pristati na razlago, ki bi morda razloge iskala v instrumentalizaciji diskurzivne figure tujca zavoljo konsolidacije oblasti. Bolje je torej začeti z trditvijo, da so tako ljudstvo kot njegovi predstavniki v konkretnem primeru ujeti v isto ideologijo.
Spomnimo, da je leto dni nazaj potekal 3000 glavi protest proti nastanitvenemu centru za migrante v Šenčurju, v Kranju pa so gimnazijski učitelji podpisovali peticijo proti nastanitvi beguncev v dijaškem domu. Na te dogodke se je premier Miro Cerar odzval z leporečjem proti hujskaštvu in nestrpnosti, za dogodke pa krivil desne stranke, katerih poslanci so izglasovali tukaj obravnavani zakon.
Hkrati pa je potekala prenova Zakona o mednarodni zaščiti, katere namen je bil uskladitev z evropsko zakonodajo. Po predlogu poslancev SMC sta bila k temu zakonu dodana dva kasneje črtana amandmaja. Prvi bi onemogočil prošnje za azil tistim beguncem, ki bi v državo prišli iz varnih tretjih držav, torej bi v Sloveniji lahko zaprosili za azil, le če v državo prileteli po zraku. Drugi amandma pa bi omogočal takojšno deportacijo v primeru zavrnjene prošnje za azil pred samo oddajo pritožbe na negativno odločitev. Podobno kot danes proti Zakonu o tujcih je amandmajem z enako mero mrkega obraza in vzdržanosti nasprotoval pravosodni minister Goran Klemenčič.
Ideološka predloga za Zakon o tujcih je bila vselej tu. Navkljub liberalnim premierovim hvalospevom toleranci je tako pri protestnikih kot v vladi obstajala ista figura begunca kot tujca, ki sicer je prisoten vendar zanj tu preprosto ni prostora. Kar pa se je v letu dni zgodilo je bila predvsem konsolidacija volje tako med ljudstvom kot v koaliciji o nujnosti takšnih sprememb. Komentira filozof Boris Vezjak.
Kako razumeti takšen obrat? Zakaj je bilo tako enostavno požreti žico na meji? Ernesto Laclau v knjigi O populističnem umu ponuja razlago vloge praznih označevalcev v politiki. V poenostavljeni različici lahko trdimo, da je po njegovem diskurz bistveno sestavljen iz razlik, da pa bi te razlike lahko med sabo pomenjale potrebujejo univerzalno razmerje, ki celoto razlik totalizira. Posamezni razlikovalni členi lahko stojijo skupaj, zgolj kolikor vsi vzpostavijo eno univerzalno razliko, drugo razliko. Ta drugo razlika predstavlja izključeni element, zunanjost, ki šele konstituira enotnost totalnosti razlik. Vendar pa ta totalnost ni vztrajna, pomeni napetost logike razlike in logike ekvivalence. Zanj hegemonija pomeni trenutek, ko partikularnost prevzame predstavništvo totalnosti in ki kot taka pripade redu praznega označevalca. To pa za partikularnosti pomeni, da mora ta zaradi univerzalnosti razmerja, ki ga predstavlja, izgubiti delež svoje vsebinskosti.
Ta prazni označevalec, ki vedno znova prešije množico razlik, je prav tiha podtalna grožnja tujca, ki zaradi svoje narave praznega označevalca lahko nosi zgolj minimalna določila. Vzeti pa je treba na znanje, da grožnja, da bi delovala kot označevalec ne potrebuje svojega nosilca. Osamosvoji se in kot taka postane regulativna za dojemanje resničnosti same. Da bi se beguncev bali ali jih sovražili, njihove dejanske prisotnosti v resnici ne potrebujemo. Več Vezjak.
Ni dovolj, da bi rekli, da nam Zakon o tujcih predstavlja populistično retoriko ali nabiranje političnih simpatij. Figura tujca, ki ogroža nacionalno varnost, ni uporabljena za krivca konkretnih družbenih in ekonomskih problemov, temveč se ravno konstitucija teh problemov vzpostavlja v skladu s to fantazmatsko figuro. Po glasbenem predahu se bomo lotili paranoidne narave takšne situacije.
Ponovno pozdravljeni, poslušate oddajo Politični rizom, v kateri se lotevamo obravnave ideološkega ozadja nedavno sprejete Novele Zakona o tujcih. Torej ogibamo se presenečenju kako je lahko bila izglasovana neustavna in z konvencijami neskladena zakonodaja, temveč skušamo razumeti prav zakaj je lahko bila navkljub svoji neustavnosti sprejeta. Začenjamo tam, kjer smo končali pred pravkar odvrtelim komadam, zakaj za kolektivno sovraštvo ali bojazen, označevalec ne potrebuje materialnega nosilca. Preprosteje, zakaj za to da bi sovražili begunca njegova prisotnost ni potrebna.
Mladen Dolar v knjigi Struktura fašističnega gospostva izpostavi razliko med meščansko-razsvetljenskim antisemitizmom 19. stoletja in fašističnim antisemitizmom. Če je prvi še iskal utemeljitev svojega sovraštva v historičnem izkustvu, je lastnost drugega, da preverbe svojih trditev ne potrebuje več. Fašistični subjekt je izključil iz sebe subjekt zaznave, vse kar je izrečeno drži vnaprej, vnovična potrditev njegovih trditev v zaznavi ni potrebna. Žid postane zanj trdni označevalec, ki pa hkrati deluje kot črna luknja, ki lahko požre vsako njegovo domislico.
Ta en sam vztrajni označevalec fašistu omogoči, da ne rabi intervenirati sam kot učinek označevalca, ne rabi reči “jaz”, temveč je prav ta praznina besede “žid”, tista ki mu omogoči izključitev zadnje arbitranosti svojega reda. Takšna “goljufija v govorici” pa zahteva svoj davek, praznina, ki bi jo zaponil označevalec vztraja kot tesnoba. Kratek stik v simbolnem zahteva razrešitev v investiciji v realne Žide, torej ljudi na ulici. Zahteva po vzpostaviti izgubljenega raja, harmonije pred rojstvom, se izpolni le z očišenjem tujih elementov, “dokončno rešitvijo židovskega vprašanja”.
Kaj nam lahko analiza fašističnega antisemitizma ponudi? Jasno je, da zunaj ne vlada totalitaren fašističen politični red, ki bi zahteval pogrom nad zunanjim členom družbe. Vendar to še ne pomeni, da vsakdanjem in javno-političnem diskurzu ne obstajajo elementi fašizma, ki dobivajo svojo veljavo v pravnem redu. Vztrajanje pri izglasovanju Zakona o tujcih, navkljub njegovi očitni neskladnosti z obstoječim pravnim redom, priča prav o tej nevzdržnosti subjektivne pozicije zakonodajalcev. Obstoj njegove vsebine kot Zakona z veliko začetnico, bi namreč privatni realnosti predlagatelja podelil objektivno veljavnost. Dogajanje komentira filozof Tadej Troha.
Ta izključitev jaza, ki jo omogoča fiksacija monolitnega označevalca Žida in v našem primeru tujca, pa kot smo omenili že zgoraj, pomeni, da fašist ne potrebuje utemeljitve svoje osebne fantazije. Ta fantazija črpa svojo moč prav v črni luknji praznine, ki stoji na mestu tega označevalca. Vsa naknadna realnost bo vedno znova in znova potrditev osebne pravilnosti. In v tem oziru je potrebno vzeti v obzir premierovo izjavo iz državniškega srečanja na Malti, ko smo kar naenkrat dobili Jadransko begunsko pot. Fašist se ne ukvarja z zunanjostjo, temveč ravno zunanjost vedno znova služi konsistenci njegove lastne konstrukcije.
Pri sami izjavi o Jadranski poti pa je najbolj pereče dejstvo, da že v trenutku izustenja prične delovati. Vedno znova ponavljana grožnja prešije družbeno polje in se poprisoti kot utemeljitev obče zasebne paranoje v delegaciji resnice na oblastnike, kot tiste, ki naj bi imeli svoje obveščevalne vire in naj bi že vedli kaj delajo.
Zaprtost v lastno realnost, ko je vsaka informacija že potrditev prve predstave, ponuja tudi izhodišča za problem, zakaj lahko opazujemo pospešeno transformacijo politike v perfomracijo. Tako kot predsednik Borut Pahor ministrica za notranje zadeve Vesna Gjokroš Žindar ne vidi razloga zakaj bi bilo potrebno utemeljevati razlogov svojega dela. Na tiskovni konferenci po izglasovanju Zakona o tujich je odgovorila, da je bilo že izglasovanje dokaz pravilnosti vladnih argumetnov v prid sprejemu zakona. Razlogi proti, izpostavljeni iz drugih instanc so bili razumljeni kot nevednost, ki ne pozna resničnih razmer. Podobno formulo delovanja pa že dalj časa uveljala tudi sam premier. Se slišimo ponovno po glasbenem premoru.
Ponoven pozdrav, poslušate oddajo politični rizom, kateri tokrat obravnavamo okoliščine Zakona o tujcih. Če vztrajamo, da tako vladane kot vladajoče obvladuje ista paranoidna ideologija, je potrebno, da še pojasnimo kaj je spceifika takšnega miselnega dispozitva. Prej smo rekli, da je vloga monolitnega označevalca Žida prav v izključitvi simbolne posredovanosti jaza. Jaz izključi dejstvo lastne arbitranosti, torej, da je njegova nesporednost vselej že posredovana. Žid tako igra vlogo absolutne razlike, ki je sama premestitev razbitosti jaza navzen. Žid kot izključen iz notranjosti fašista, njegova aboslutna razlika, njemu samemu omogoča konsistenco. Ta izključitev se paranoični zavesti, ki se je vzpostavila z absolutno razliko v odnosu o označevalca brez vsebine, pa se vrne kot resnica te zavesti same.
Žid se pojavi kot tisti, ki pozna mojo željo. Postavimo v sedanjost, tujec terorist ve kam hodim na kavo, kje jem svoje kosilo in ve kje mora udariti, da me ošibi. Če se poslužujemo besednjaka lacanovske psihoanalize, psihoza pomeni prav umanjkanje imaginarnega v razmerju do simbolnega in realnega in kratek stik med slednjima. V paranoji se instanca subjekta za katerega se predpostavlja, da ve, poprisoti v mesu in krvi nekoga, ki resnično pozna mojo vsebino in misli že vnaprej. Preganjani začne preganjati preganjavca. Žid kot izključeni element, ki ga fašist potrebuje za svojo vzpostavitev, na ta način deluje ravno skozi odsotnost svoje dejanske prisotnosti.
Ta zgoraj opisana preganjavica pa je ključ po katerem skušamo razumeti Zakon o tujcih. Ta sam ni padel z neba, temveč predstavlja institucionalno realizacijo zgoraj opisane absolutne razlike predstavljene v logiki fašizma. Kako izključena figura vsepristonega tujca regulira konkretno realnost se je potrebno ozreti zgolj na lansko pomlad, ko je v Stožicah potekala vaja v primeru terorističnega napada s 1500 udeleženci ali pa kako potekajo na primer azilni postopki, ko glas konkretnega prosilca ne velja več, ker na njegovo mesto stopi prav ta absolutna razlika. Resnica tega zadnjega je skoraj kategorično zavračanje prosilcev iz Afganistana, ker naj bi ta kar naenkrat veljal za “varno državo”. Prav tako bi veljalo omeniti že sprejeti Zakon o obrambi in ter sveže sprejeta zakona, ki krepita pristojnosti policije in redarstva.
Naj zaključimo z najbolj banalno zgodbo celotne situacije, s sporom med primerom Mirom Cerarjem in predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom, ki si je v zadnjem trentuku premislil in glasoval proti zakonu tujcih. Potem ko je premier zahteval njegov odstop iz vrha stranke, sta si oba le segla v roko na kulturni praznik 8. feburarja. Učinek tega dogodka je bil, da se je vprašanje tega kdo za vraga nam vlada, da lahko sprejema takšno zakonodajo, do banalnega vprašanja, kdo vodi stranko SMC. Spor v strankarskem vrhu komentira Troha.
Vprašanje torej ni kdo vodi stranko SMC, temveč kaj jo vodi. Vodi pa jo ravno prej opisana absolutna razlika do neimenljive figure tujca, proti konstituciji katere je treba vedno znova nastopati. Ta figura pa v pravo vstopa od zunaj kot njegova regulacija in se v njem realizira, kot regualcija povsem konkretnih življenj.
Zakon o tujcih:
http://radiostudent.si/politika/offsajd/vnaprej%C5%A1nje-opravi%C4%8Dilo-za-zaprtje-meje
http://radiostudent.si/politika/kultivator/ni-%C5%A1ans-slovenija-ne-bo-va%C5%A1-dom
http://radiostudent.si/politika/okrogla-miza-apr/zakon-o-tujcih-plus
Azilni postopki:
Policija in redarji:
http://radiostudent.si/politika/offsajd/%C5%A1e-bolj-represivni-organi
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj