WE WILL, WE WILL SPANK YOU!

Tokrat, sicer času nepresenetljivo, knjiga z naslovom: October. Avtor je China Miéville, pisec znanstvene fantastike oziroma, kot jo sam imenuje, weird fantastike, razposajeni levičar s smešnimi predavanji tipa Noč čarovnic in marksizem. V paci imamo tokrat njegovo knjigo o oktobrski revoluciji. Vprašanje je, zakaj in kako pisati o revoluciji, katerikoli, posebej pa o tej. Zgodovinskih knjig mrgoli, prav tako trivialij in znamenitih citatov. Če ste jih željni, berite knjige Johna Merrimana in Reeda, tudi Johna, ki je bil tam, na licu mesta, ko so padali usodni citati. Naslov tokratne humanistike je eden teh. Skupino delegatov, ki je tekla v zimski dvorec umret za svobodo skupaj z začasno vlado, ki je bila obkoljena, je ljudska straža ustavila na mostu. Prokopovič je z občutkom za patetičnost neznanemu stražarju mosta zabrusil, da so pripravljeni umreti za mir in demokracijo. Slavni, navihani odgovor zgodovini neznanega oboroženca se je glasil: we will spank you … in tudi ustrelili, če bo potrebno.

Napisati literarizirano biografijo oktobrske revolucije je zahteven grižljaj, hkrati s historično preciznostjo in omejenim interpretacijskim manevrskim prostorom mora luščiti eksistencialne mikro dinamike. Dramski lok mora napeti v pravem trenutku, revolucija je namreč neusmiljena. Kako torej „vzeti mero“ zgodovini? Kako uravnotežiti natančnost podatkovja s kontingenco individualnih usod? Mieville v nekaterih delih knjige imitira slog pop zgodovinjenja, ki spominja na „pol-zamah“ Orlanda Figesa. Delo je koncipirano kot sendvič: sredico predstavljajo revolucionarni meseci, temu predhaja kratek panoramski uvod, ki zajema daljše časovno obdobje. Zaradi kratkega obsega prevladujejo splošna zgodovinopisna mesta. Vzroki, okoliščine, konteksti, nič novega, nič lucidnega. Zaključek knjige sledi istemu vzorcu, na hitro prečeše post-revolucionarno obdobje: bela garda, pogromi, lakota, Kerenski, kmečki punti, Brest-Litovsk, Stalin … Ni mesto in čas za nianse, distinkcije in poglobitve, fokus je jasen in izpovedan. Glavna misel zaključka je, da iztek revolucij ni bil predestiniran. Za nadaljnje poglabljanje vzrokov in nasledkov revolucije je objavljen seznam literature na koncu knjige. October nedvomno ni prispevek k zgodovinski znanosti, prej je didaktični uvod v revolucijo in njena dramatizacija. Če ste izurjen zgodovinar ali neusmiljen amaterski bralec zgodovinskih knjig, vam bo marsikaj odveč. China pač igra po pravilih in takšni uvodi in zaključki so rituali v anglosaškem okolju.

Gremo na ali bolje rečeno v revolucijo! Po začetni kronološki razredčenosti se dogajanje od februarja do oktobra leta 1917 čedalje bolj zgošča, pisanje postaja vse bolj stilsko obarvano, na trenutke vzhičeno. Zgodovina se krha, beležijo se ure, minute. China privzame dnevniški slog pisanja. Bralca spretno in učinkovito postopoma potaplja v atmosfero skorajšnje nasilne eskalacije boljševističnega revolucionarnega prevrata. Skriti sestanki zarotnikov, Leninovo skrivanje na Finskem in njegov legendarni, usodni prihod v Petrograd, pa Kerenskijev beg v avtu z ameriškimi tablicami ... anarhijo in nasilništvo tistega obdobja Mieville ilustrira z izseki iz časopisja ... vzame si čas za „boljševiške“ anekdote in prigode, niza spore, oportunosti, zvijače in hinavščino takratnih akterjev. Izpostavlja šarmantne menjševike ala Julius Martov, ki se jih redko spomnimo, zgodovina pa še manj. Ne manjkata Kamenjev in Zinovjev – nebeška dvojčka, kot ju je sarkastično poimenoval Lenin.

Mieville uspešno, to pomeni nevsiljivo in dokaj zanimivo, a očitno fanovsko, krmari med zgodovinskim šavjem neštetih komitejev, odborov in strank, frakcij teh istih strank in odborov in nadalje med zmerneži, levimi levičarji, desnimi levičarji, internacionalisti, anarhisti in liberalci. Ob tem ni suhoparen in utrujajoč. Mieville je distanciran opazovalec akterjev na odru, ne zleze jim pod kožo, njihove osebne kaprice so drugotnega pomena za revolucijo, no, morda z izjemo Leninovih. V nasprotju z Jonathanom Littelom, ki v nagrajevanem romanu Sojenice nemško nacistično vojaško zgodovino, s tistimi neštetimi odredi in enotami, ki nosijo nebroj kratic, vkomponira v freudovsko obarvano intimno zgodbo glavnega lika, nemškega oficirja, homoseksualca. October China Mievilla se ne sprevrne v roman, ves čas se zaveda, da je zgodovinsko čtivo, z literarnim »touchom« seveda. Uspe mu zanimivo popisati politična zavlačevanja, sklepanja začasnih koalicij, neskončna odlašanja, spreobračanja in pozerstva v tistih ključnih dneh. Dodatne točke avtor dobi za omembo muslimanskega kongresa in na njem sprejetih naprednih idej: enake pravice za ženske, neobvezno nošenje hidžaba ... China politično korektno izpostavi ženske v revolucionarnem vrenju, občasno omenja pogrome nad Judi in etnično, narodno heterogenost revolucionarne Rusije. A vse to je, razumljivo, v ozadju.

Takšne vrste knjig neizogibno zabredejo v past historične površnosti, v večji ali manjši meri. Izključijo ali bežno omenjajo legitimne vzroke, akterje in dogodke. Avtorji so „primorani“ odbirati bistveno, imeti v mislih tako dramsko strukturo kot historični trajektorij revolucije. Morda krivično bi lahko rekli, da je China Mieville Figes z literarnim talentom. Anekdotičnost in množenje okrasnih pridevnikov gre na rovaš historične kompleksnosti. China na nekaj zadnjih straneh knjige pričakovano zaključuje levosučno. Zavzame celo nekaj podobnega stališču do predstavljenih epohalnih dogodkov. Ne presenetljivo je revolucija lekcija iz emancipacije in osvobajanja, vzor in motor, v prepoznavnem slogu avtor hrabri: vidite, saj se da, radikalni prelomi niso levičarske blodnje. Druga točka so dobre politične prakse, vzorne levici še dandanes. Stranka naj ne pozabi na množice, na gibanje, na ljudstvo, sicer se ji slabo piše. Revolucija navadno ne pozabi opredeliti sovražnikov ljudstva, ki se jim slabo piše.

Knjiga October: Story of Russian Revolution si ne zasluži nagrade za revolucionaren pristop, niti za literarne dosežke. A nje branja ne odsvetujemo, sploh če je to vaš deviški vstop v oktobrsko revolucijo. Za izkušenejše velja stara krilatica: slabost novih knjig je, da zaradi njih nimamo časa brati starejših. Ako izpustite ta 350 stranski špeh sicer z velikimi, očem prijaznimi črkami, lahko preberete starejšo, tanjšo knjigo, magari kakšno Leninovo.