Vojna proti božiču

Praznični PPJ, ki je bil z ozirom na prihod Miklavža izveden že skoraj prepozno, smo otvorili s slabo novico: nismo nabrali zastavljenih 150 lajkov, ki bi rezultirali v Cycovem manbunu. Po drugi strani pa je to dobra novica. En manbun manj, še preden bi se imel možnost materializirati.

Rubriko Pop up komad smo pa namesto božičnim vižam posvetili pregledu novosti na področju pop glasbe: EDM velikana Major Lazer in DJ Snake sta v sodelovanju z dansko pevko MØ ustvarila najbolj popularen komad ever (dobesedno, vsaj po Spotifyevi statistiki), medtem ko je Justin Bieber w Jack Ü v začetku leta najprej napovedal meteorno vrnitev na sceno in nato z nenormalno kvalitetno plesno produkcijo na svojem novem albumu utišal hejterje.

Dizajn je vse, smo ugotavljali ob najnovejši senzaciji, ki je preplavila socialna omrežja. Kdo bi si mislil, da bo letošnja posebna praznična edicija Starbucks papirnatega kozarčka, v katerem prejmete vašo dozo kofeina, ko se mudite v tujini, zanetila »vojno proti božiču« (ang. War on Christmas)? Letošnji dizajn, ki se od običajnega razlikuje zgolj v tem, da je rdeče barve (torej brez napisov, ki bi voščili vesel božič ali vesele praznike, in brez prazničnih motivov, celo brez zimske motivike, kot so snežinke), je razburil verujoče v Ameriki, ki so odsotnost specifičnega božičnega okrasja razumeli kot zanikanje božiča. Njihova »subverzivna akcija« za ohranjanje krščanskih vrednot je spodbujala vernike, ki kupujejo kavo v Starbucksu, da namesto svojega imena (ob naročilu namreč vedno poveš svoje ime, ki ga zapišejo na kozarček) rečete, da vam je ime »Vesel božič« oziroma Merry Christmas in s tem »prisilite« zaposlene, da »priznajo obstoj božiča«. Ob tem smo ugotavljali, da je absurdnost situacije povezana tudi z že več let trajajočim sporom glede izrazoslovja, ki bi opisal praznični čas, kjer si nasproti stojijo zagovorniki specifičnih pojmovanj in zagovorniki splošnega izraza »prazniki«. Ah, kot je ob tem rekel spletni bloger Kyle Kallgren: »War. The things that we’ll hyperbolically call “war” never change.«

Starbucksa sicer v Sloveniji še nimamo, očitno pa prihaja k nam Black Friday. Letos smo z začudenjem opazovali, kako so nekatere slovenske trgovine poskusile vpeljati ta »nakupovalski pristop«, in se spraševali, od kje nenadna sprememba. Naša prehodna raziskava je pokazala, da se Black Friday sicer počasi uveljavlja v drugih koncih Evrope, pri čemer naj bi Black Friday v Veliki Britaniji že spominjal na znamenite pretepe in stampede v Ameriki (ker jih je bilo letos po poročanjih manj kot prejšnja leta, smo se namesto tega zabavali ob ogledu lažnih ponudb, ki jih je prej omenjeni bloger nalepil na oglasno desko supermarketa. Vse od daril za kentavre do zastonj sokola).

Mike je v Sloveniji zasledil Black Friday različico v obliki neposrečeno prevedenega Cyber Mondaya oziroma Spletnega ponedeljka, ki ponuja popuste na elektroniko. Klara je zasledila dejansko poimenovanje Black Friday v bližnji trgovini, pri čemer pa je šlo za borih 20-odstotkov popusta (so pa ponujali alkohol. Ne razumemo povezave). Vse skupaj precej brezveze, smo se strinjali. Če že poskušamo vpeljati ta potrošniški dan v Sloveniji, vsaj sledimo tudi ameriškim popustom. Torej vsaj 70% ali pa nič!

Medtem ko čakamo na praznične popuste, pa smo že raziskovali darilni trg igrač in ugotavljali, za kaj bodo letos starši potrošili največ denarja in se v vrstah borili za zadnje kose. Mike je, kot vedno, na tekočem in nam je predstavil letošnjo igračo Bunchems, ki koleba med tem, da bi si prisvojila naziv »najboljša igrača 2015«, ali pa »igrača iz pekla«, kot so jo poimenovali jezni starši v komentarjih na spletni strani Amazon. Gre za plastične ježke različnih barv, ki delujejo po podobnem principu kot lego kocke. Možno jih je sestaviti v poljubne oblike in figure, spodbujale naj bi otrokovo domišljijo in kreativnost, … razen če se jih seveda po nesreči ali pa namenoma zapletete v lase. Potem dolgim lasem skoraj ni več pomoči, razen če ste pripravljeni z obilico blazama in olivnega olja več ur odstranjevati ježke iz otrokovih las. V nasprotnem primeru se boste morali, kot veliko ameriških otrok, sprijazniti z novo pixie frizuro. Igrača, ki jo kupite otroku, ki ga sovražite, pravijo starši. Mi pa pravimo: fino, da se otroci še igrajo z igračami, ki niso videoigrice.

Preostanek nabora nas ni pretirano navdušil. Med top igračami se je znašla tudi plastična papiga, ki je »kot živa«. Za 45 dolarjev, če jo kupite s popustom. Butasto, pravimo. Je pa najbrž na dolgi rok ceneje kot prava. Zamajemo z glavo tudi nad družabno igro Pie-face, ker leto pač ne more miniti, ne da bi prodajni hit postala vsaj ena trapasta družabna igra. Kot vam pove ime, lahko dobite v obraz pito. Oziroma kremo s pite, ki jo namestite na plastično roko, ki se počasi dviguje proti iz kartona izrezanemu okviru za obraz. Glede na met kocke vrtite ročico, ki upravlja roko, in morda dobite v obraz kremo. Zabavno? Niti ne. Raje specite pravo pito in vanjo potunkajte svoj obraz. Bo bolj zanimivo. Ob tem moramo nujno omenit, da je lanskoletno »it darilo«, družabna igra Walk to Jesus, preko rojstnodnevnega darila romalo v Klarine roke. Obljubljamo recenzijo na naslednjem jutranjcu.

Po drugi strani smo kar navdušeni nad medvedkom, ki se ga da upravljati preko spletne aplikacije. Tako ga recimo lahko sprogramirate, da ga takoj, ko otrok odpre darilo, pozdravi z njegovim imenom. Ljubko, pravita Mike in Klara.

Od darilnih trendov do konkretnih izkušenj. Za konec smo podelili še svoje bolj ali manj posrečene praznične anekdote. Mike je delil anekdoto iz otroštva in takratno različico »darila iz pekla«, ki ga je dobil od tete - Play-doh. Plastelinu podobna zmes, primerna za oblikovanje, ki se tudi zelo rada zažre v tapison in tam vztraja kljub čiščenju. Mikova mama se je pridušala, da komaj čaka, da teta dobi otroke, da jim kupi Play-doh. Kar jim z hudomušnim užitkom tudi je.

Klara je delila anekdoto o božičnem darilu, ki nikoli ni zares romalo v njene roke. Karte za dolgo pričakovani koncert, kupljene za darilo s strani takratnega fanta, so po praznovanju ostale »na varnem« pri njemu doma in po januarskem razhodu tam tudi ostale. Ponavadi so ljudje v zadregi, če bi morali darilo vrniti, tokrat je bila prisotna dilema, ali bi se splačalo poklicati fanta in »zahtevati« svoje darilo. Še vedno ne ve, ali je šel na tisti koncert ali ne.

Cyc pravi, da je vedno dobival povprečna darila. Ne vemo, ali naj se nam to zdi zabavno ali žalostno.

Sanja je obujal spomine na čase, ko je Kinoteka v Menzi prirejala božične karaoke. Kljub nasprotovanju ateističnih staršev, da se na božični večer pač »ne spodobi hoditi več žurat«, mu je uspelo izsiliti večerni izhod. Upali smo na nek vrh zgodbe, recimo da je totalno raztural v karaokah. Ne, se je imel pa fino. Kar nas je pripeljalo do razmišljanja o praznovanju božiča v Sloveniji in količini dogodkov. Če je pred nekaj leti bila ob tem času Ljubljana dobesedno mesto duhov in se je božič praznoval izključno v družinskem krogu – edina priložnost za »minglanje« je bila polnočnica –, je sedaj to postal vseeno bolj družabni praznik. Najdejo se torej dogodki, kamor se pobegne po božični večerji.

Za konec je očitno olajšani Cyc, ki se je izognil manbunu, predlagal, da ob doseženih 150-ih lajkih kupimo set Bunchems, ki si jih Klara potem zaplete v lase.  Klara ugovarja, ampak na lajke vseeno čakamo.