Dileme ustavnih sodnikov

“John Marshall je odločil, zdaj naj odločitev izvrši.” Tako naj bi se glasil odziv predsednika Združenih držav Amerike Andrewa Jacksona leta 1832 ob razglasitvi sodbe Worcester proti Georgii. John Marshall je bil dolgoletni predsednik ameriškega Vrhovnega sodišča, ki je iz kopice potujočih sodnikov v porevolucionarni Ameriki zgradil institucijo, podobno tej, ki jo poznamo danes. V sodbi Worcester proti Georgii, zlasti v njeni obrazložitvi, je Marshall, skupaj z drugimi sodniki, postavil pravne temelje za obravnavo domorodskih plemen kot narodov s pravicami, ki naj bi narodom pripadale. Vrhovno sodišče pa izvršitve sodbe ni naložilo zveznim maršalom, najbrž zato ker se je njegov predsednik Marshall zavedal, da bi izvršitev odločitve blokiral predsednik države Jackson, ki je takrat navdušeno izvajal genocid nad plemenom Cherokee.

Podobno “taktično” odločitev je Marshall sprejel že trideset let prej, v morda najbolj znanem in citiranem primeru ameriške ustavnosodne prakse Marbury proti Madisonu iz leta 1803. V osrčju te zadeve je menjava oblasti. Leta 1800 v zadnjih dnevih administracije, ki so jo vodili federalisti z Johnom Adamsom na čelu je slednji podpisal ukaz o imenovanju nekaj ducat zveznih sodnikov in sodniških uradnikov. Prikladno je bila večina novih sodnikov iz vrst federalistov, obetal se je namreč prevzem zakonodajne in izvršilne veje oblasti s strani nasprotnega tabora demokratskih-republikancev. V kadrovalni naglici nekaj ukazov o imenovanju ni bilo odposlanih ustreznim naslovnikom in so tako obtičali na mizi naslednjega predsednika Thomasa Jeffersona.

Jefferson seveda trojanca v obliki federalističnih sodnikov ni bil vesel, zato najdenih ukazov ni odposlal naprej in upal, da bo s tem blokiral imenovanje. To je seveda razjezilo lokalnega političnega bossa Williama Marburyja, enega od pozabljenih ukazov ali kot jim rečejo Američani Polnočnih sodnikov, ki se je zato pritožil direktno na Vrhovno sodišče. John Marshall in njegovi sodniki so se znašli v dilemi. Stranki in kot bodo kasneje argumentirali pravni državi, temelječi na mirnem prenosu oblasti, bi seveda najbolj koristila odločitev, ki bi predsedniku naročila, da ukaze o imenovanju prizna in jih odpošlje. Po drugi strani pa bi se predsednik Jefferson tovrstni odločitvi enostavno uprl in tako še dodatno zmanjšal legitimnost instituciji, ki je bila tako šibka, da jo je kongres takoj po nastopu Jeffersona kot predsednika za pol leta kar ukinil.

Marshall je v tej situaciji žrtvoval skakača za trdnjavo. Vrhovno sodišče se je izreklo za nepristojno, saj da je bil zakon, ki je Marburyju omogočil direktno pritožbo na Vrhovno sodišče, protiustaven. S tem si je Marshallovo sodišče vzelo pravico, ki prej ni bila samoumevna, še manj pa direktno razvidna iz ameriške ustave - to je da lahko presoja ustreznost zakonov, ki jih sprejme kongres.

Ob napetih političnih in družbenih dogodkih se pogosto trajno redefinirajo družbena ter institucionalna razmerja. Zdi se, da je John Marshall kot izkušen politik in diplomat to razumel. Naj nam anekdoti iz otroških let ameriškega Vrhovnega sodišča služita kot ilustrativen uvod v razpravo o napetih političnih in družbenih dogodkih danes.

Družbeni odziv na pandemijo Covid-19 ima svoj odraz tudi v “pravnem svetu”. Sodišča trenutno delujejo okrnjeno, razni deležniki pa zato že opozarjajo na morebitne sodne zaostanke, sploh ker nas čez nekaj mesecev najverjetneje čakajo sodne počitnice. Prav tako se v okviru, kot veli zakonska dikcija, “zajezitve epidemije in omilitve njenih posledic” sprejemajo interventni zakoni. Ti so, časovnemu okvirju, ki je bil potreben za pripravo primerno pomanjkljivi.  Nedoločnosti in pravne praznine, ki iz teh zakonov vejejo, bodo vsaj v prvi in ker gre za interventni ukrep praktično najpomembnejši fazi, zapolnjene in interpretirane s strani različnih državnih organov v okviru izvršilne oblasti. Ključne podrobnosti bodo tako urejali na Finančni upravi, Zavodu za zaposlovanje in podobnih institucijah. To prakso bosta oblikovala institucionalni refleks in navodila “z zgoraj” v nasprotju z rednim tekom stvari, ko to prakso oblikuje institucionalni spomin ter nešteti sčasoma rafinira pravilniki, uredbe, navodila.

Za “pravni svet” prav tako ni zanemarljivo, da trenutno vlado vodi stranka, ki je bila izredno kritična do pravosodnega sistema, zlasti od leta 2014, ko je bil voditelj omenjene stranke zaprt in kasneje istega leta izpuščen. Od takrat se pred sodno palačo v Ljubljani bolj ali manj pogosto dogajajo protestni shodi, ki jih organizirajo civilnodružbena združenja, ki so ideološko ali kadrovsko blizu vladajoči stranki. Ost kritike najbolje povzame priljubljeno geslo protestnikov: “Krivosodje!”. Sodišča naj bi bila po njihovem polna korumpiranih skupin, ki zaradi neizvedene lustracije izvršujejo agendo kontinuitete komunistične partije. Njihove odločitve so krivične, nepravne.

V kontekstu odprtih pravnih dilem interventnih ukrepov, političnega projekta vladajoče stranke, ki daje vtis, da ima v načrtu, milo rečeno, temeljito reformo pravosodja ter časa, ko ne le v Sloveniji, pač pa praktično povsod po svetu večino javne človeške aktivnosti ureja izvršna veja oblasti z odloki, je slovensko ustavno sodišče pretekli teden izdalo dve zanimivi odločitvi. Prva se navezuje na Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi, druga pa na Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave. Obema odločitvama je skupno, da zadevata pravni akt, ki ni več relevanten. Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranje je namreč prenehal veljati z uveljavitvijo novega, medtem ko je bil Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave že v polnosti izvršen - iz narave so bili namreč odvzeti vsi predvideni osebki.

Ustavno sodišče je od anonimiziranega občana prejelo pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti Odloka o prepovedi gibanja in zbiranja. Hkrati je pobudnik predlagal tudi začasno zadržanje izvrševanja omenjenega odloka. Ustavni sodniki so soglasno z izjemo sodnika Jakliča sprejeli pobudo za presojo ustavnosti in se bodo tako glede same vsebine odloka opredelili v bodočnosti. Predlogu za začasno zadržanje izvrševanja so ugodili le delno. Sodniki so se znašli v dilemi - začasno zadržanje se namreč uporabi, ko bi nadaljno izvrševanje potencialno protiustavnega predpisa pomenilo nepopravljive posledica za človekove pravice - v tej situaciji pa se zdi, da bi nepopravljive posledice povzročila katerakoli odločitev. Zato so ustavni sodniki s 7 proti 2, proti sta bila Jaklič in Šorli, izglasovali, da se delno zadrži le izvrševanje točke odloka, ki veleva, da se odlok uporablja do preklica.

Po odločitvi ustavnega sodišča naj bi torej veljavnost odloka tedensko potrjevala vlada. Pogojnik je uporabljen, ker do tega dejansko ne bo prišlo. Vlada je namreč že pred odločitvijo sprejela nov odlok, ki tovrstnega člena, ki bi bil povšeči ustavnim sodnikom, ne vsebuje. Nov odlok bi torej moral biti ponovno predmet ustavne presoje. Vlada se tako na odločitev ustavnega sodišča sploh ne bi rabila odzivati ali jo kakorkoli afirmirati, čeprav je notranji minister Aleš Hojs na twittru odločitev razglasil za zmago.

V drugi zadevi, odstrelu medvedov in volkov, sta pobudnika zatrjevala neustavnost Zakona o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave. Spomnimo, prejšnja vlada je zakon predlagala po tem, ko je upravno sodišče na predlog nevladnih organizacij razveljavilo podzakonski akt, ki ga je izdala prejšnja in sedanja Ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec. V omenjenem aktu so bile določene kvote odstrela volkov in medvedov za leto 2019. Zakon je vseboval enako vsebino kot akt, vlada pa je s tem onemogočila možnost upravnega spora - ta se namreč lahko sproži zgolj zoper hierarhično nižje pravne akte, ki urejajo posamična razmerja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je zakon protiustaven, za to pa ponudilo zlasti dva razloga, oba pa izpeljalo iz načela delitve oblasti.

Prvi razlog je, da naj bi zakonodajalec s sprejetjem tega predpisa kršil načelo delitve oblasti, saj je uredil področje, ki naj bi ga tipično urejala izvršilna oziroma upravna veja oblasti. V tem primeru je sicer izvršilna veja oblasti zgolj “izkoristila” zakonodajno vejo oblasti, večkrat cinično imenovani glasovalni aparat in si zagotovila proste roke pred kontrolo rednega sodstva, konkretno upravnih sodišč. Zato nekoliko bolj realpolitično zveni drugi argument ustavnega sodišča, ki se naslanja na dejstvo, da je s tem kršena tudi vloga sodne veje oblasti in pravica posameznikov do sodnega varstva. Ustavno sodišče se je s tem postavilo na pozicijo branika rednega sodstva. Čeprav torej ugotovljena protiustavnost ne bo imela posledic na najverjetneje-že-zdavnaj-v-golaž-predelane medvede, gre vseeno za utrjevanje pozicije sodstva, tako rednega kot izrednega, v potencialnem spreminjanju družbenih in institucionalnih razmerij.

V letu 2019 je bilo neuveljavljenih 13 odločitev ustavnega sodišča - pri čemer je bila v 12ih primerih uveljavitev naložena državni izvršilni in zakonodajni veji oblasti, enkrat pa lokalni. Na tem mestu lahko znova spomnimo na apokrifno Jacksonovo pripombo: “John Marshall je odločitev sprejel, zdaj naj jo izvrši.”, ki bi jo lahko nekoliko manj metaforično prevedli v takole: Legitimnost pravosodja in izvrševanje njegove (četudi neenotne) politične volje ni samoumevna zgolj zato, ker je zapisana v ustavo in zakone, pač pa je vedno znova odvisna od družbenih razmerij, ki jih ne narekuje samo, je pa zmožno vanje posegati.