Blind drive

Gotovo ste si, cenjeno slušateljstvo, motorno vozilo kdaj že zaželeli voziti v popolni temi, brez vsakršnih luči, morda še raje z zavezanimi očmi. Bi bili pot, ki jo že ducat let prevozite vsak delovni dan, zmožni prebroditi brez zanašanja na vid? No ja, takole trezen bi marsikdo kanil podvomiti. Le par frakljev hladnega šnopsa po goltancu pa bi znalo samozavest dvigniti do večnih lovišč, kamor bi le nekaj trenutkov pozneje bržčas poslali tudi svojo dušo. Nemara ste pivskim kolegom kdaj ob treh zjutraj v omami že želeli pokazati ostrino svoje drznosti ... Ne? No, sedaj imate priložnost. In to brez vznemirjanja sopotnikov in drugih soudeležencev v prometu. V letošnjem letu je pri Lo-Fi People namreč izšla igra Blind drive, v srži katere stoji ravno vožnja z zavezanimi očmi.

Zgodba se prične, ko v neki noči svoji ritnici prilepimo na sedež avtomobila ob avtocesti. Na zaslonu vidimo le armaturno ploščo, ki kaže hitrost, življenjske točke in skalo za odklon zavijanja. Vsa oprema avtomobila je namreč vodena daljinsko, v roke nam je zaupano zgolj krmilo. Vse, kar moramo storiti, je, da se z zavoji v levo in v desno izogibamo soudeležencem na cesti. No, ne čisto vsem. Nadležne bicikliste, ki ravnodušno ovirajo vrvež na najbolj obljudenih cestah, je kakopak treba zbiti. Za vsakega speštanega nas igra nagradi s povrnjeno življenjsko točko.

Pogoj za kilometrino v igri so seveda solidne slušalke. Preizkus igranja na zvočnikih se namreč konča hitreje kot bitka za Francijo v drugi svetovni. Kljub zadovoljitvi osnovnih tehničnih določil pa smo vendarle brž vrženi pred spoznanje, da je prostorska orientacija ob zanašanju izključno na simulirano smer zvoka vse prej kot enostavna. Iz katere strani že prihaja motor? Leve ali desne? Nam prihaja nasproti? Ali pa morda od zadaj? Gre zares za motor ali zgolj za glasnejšega kolesarja, ki ga velja zbiti? Če je prepoznavanje in lociranje zvokov v izolirani zvočni krajini še lahkotno, pa se igra ob primesi preostalih šumov hitro prelevi v pravo avditorno zmešnjavo.

Iz enoznačnih igralnih mehanik bi sicer utegnili sklepati, da igra hitro postane dolgočasna. Pa vendar se pretirani monotonosti zadosti uspešno izogne z zabavno zgodbo, polno odbitega črnega humorja. Vsakih nekaj kilometrov se odvije dialog med vodjo eksperimenta in voznikom avtomobila. Po uvodnih preizkusnih izmikih vozilom na cesti nam glas hitro zaželi srečo in nas prepusti usodi, omeni le, da mora ravno nahraniti svojo mačko. Ko se vrne, nas ob našem histeričnem kurčenju skuša pomiriti z divjo glasbo, ki seveda še dodatno onesnaži in obarva zvočno krajino. Blind drive, ki je razdeljen na 27 poglavij, vsako s posebnimi avditornimi in igralnimi mehanikami, se igra predvsem kot linearna zgodba z elementi arkadnih iger.

Čeravno je zvok pomemben element v malodane vseh računalniških igrah, najsibo kot atmosferično ozadje ali kot izvor dodatnih dražljajev, s pomočjo katerih lažje lokaliziramo nasprotnike, pa Blind drive avditorno izkustvo popelje do nove ravni. Če kaj, prikaže, da je kvalitetno in zabavno igro mogoče zgraditi izključno na osnovi zvočnih gradnikov, takšen poizkus pa lahko le pozdravljamo v upanju na nove izdaje tovrstnih video, erm, oziroma raje kar audio iger.