Kentucky Route Zero

Poskusite se spomniti trenutka, ko ste prvič vzeli v roke prozo Franza Kafke ali kakšnega sorodnega pisatelja iz modernističnih krogov. Obstajata dva tipa ljudi. Prvi so se po nekaj straneh izgubili v labirintih nesmiselne simbolike, zavili z očmi in vrgli knjigo nazaj na polico. Drugi pa so se prepustili sanjskim svetovom in uživali v vselej izmaknjeni resničnosti. Nerazumljivi labirinti jih niso motili, ker izhoda niti niso iskali. Brez jasnega cilja so zatavali na enega od humanističnih študijev in se zbudili šele nekje na Zavodu za zaposlovanje. Če ste se prepoznali med slednjimi, potem bo igra Kenutcky Route Zero prava priložnost, da zatavate nazaj v sladko iskanje nesmisla v smislu. Pa tudi če ste zabredli v drugačne vode, utegne biti sledeči špil prava pot nazaj v izgubljeno fantazijo.

Začnimo pri očitnem. Kenutcky Route Zero je vizualna mojstrovina. Ne zaradi obilnih detajlov, ki bi skurili vašo grafično kartico. Ponaša se z zavajajoče preprostimi scenami, v katerih se prelivajo zamolkle barve, ki spretno krmarijo med svetlobo in senco. Pri tem si le redko privošči eksperimente ali radikalne spremembe, saj bi te le pokvarile krhko vzdušje in počasno, melanholično zgodbo. Kot bi brali kakšen ekspresiven strip. V resnici to ni igra, ki bi vas postavljala pred izzive in uganke. Ni napačne odločitve ali zgrešenega skoka, ki bi vas pripeljal do zloglasnega napisa »Game Over«. Dokler imate oči, ušesa in vsaj en prst na miški, boste izpolnili vse pogoje, da Kentucky Route Zero tudi obrnete. 

Že uvodna scena povzame naravo celotne igre. Na pol zapuščena bencinska črpalka lovi zadnje žarke večernega sonca, v ozadju slišimo oglašanje čričkov, nekje v daljavi šumi avtocesta. Vaš Josef K., ki tokrat sliši na ime Conway, je dostavljalec starin, ki s svojim tovornjakom išče neznan naslov. Sledi mu žalostno suha figura postaranega psa.  Po napotke stopita do vodje črpalke, za katerega se tekom pogovora izkaže, da je povsem slep. Kaj kmalu postane jasno, da naš junak zlepa in zgrda ne bo dobil tistega, kar išče. Nič hudega. Spomnite se tistega rekla, kako je pot vselej pomembnejša od cilja.

A tudi na tej poti ni nič tako, kot se zdi. Osebe se nepričakovano pojavijo in prav tako nenadoma izginejo. V resnici nikoli ne izvemo, ali gre naš junak sanjari, halucinira ali pa trpi za kakšno shizofreno motnjo. Bolj kot tonemo v zgodbo, manj bomo izvedeli o čudaški okolici in prebivalcih. Še več, tudi o sebi bomo težko povedali karkoli oprijemljivega, če odštejemo tovornjak in psa. Igra nam tekom dialogov ponuja, da si sami izmislimo predzgodbo o protagonistovi preteklosti, kar je dobrodošla novost napram običajnim pustolovščinam, kjer je naš karakter nekako že vnaprej določen in se mu moramo kot igralci prilagoditi. 

Če bi bili pri volji za poenostavitve, bi Kentucky Route Zero še najlažje označili za magični realizem s primesmi Lynchevih filmov. Kar bo seveda razveselilo fene Marquezovih romanov in dešifratorjev Mullholand Drivea, bo morda odbilo koga drugega. Recimo množico igralcev in igralk, ki tudi v avanturističnih žanrih išče vsaj kanček adrenalina in suspenz. S tem kakopak ni nič narobe, saj je logično, da so okusi v računalniških igrah različni. Opozoriti pa je treba, da manjko akcije in odsotnost konkretnejših dogodkov lahko postaneta čez nekaj ur moreča tudi za tiste, ki bi jih igra na začetku potegnila.

Za konec lahko opazimo, da so se avtorji držali preprostega nauka. Za dobro vzdušje je treba uskladiti špil na vseh nivojih: vizualije se morajo ujeti z zvočno podlago in zgodbo, igralski koncept pa mora odražati potenciale same naracije. Na tem preprostem izpitu je padlo že nešteto obetavnih iger, čeprav so imele nekatere med njimi proračune holywoodskih filmov. Če nas je razvijajoča indie scena sploh česa naučila, potem je gotovo to, da lahko tudi z minimalističnimi koncepti zgradimo dih jemajoče zgodbe. 

Povejmo še, da Kentucky Route Zero še ni zaključena celota. Od začetka leta 2013 do danes so izšli trije deli, dva pa še vedno čakamo. Razvijalci po imenu Cardboard Computer sicer niso najhitrejše sorte, a so za razliko od Valvea vsaj osredotočeni na svoj projekt, zato absurdnih zavlačevanj ne pričakujemo. Humble bundle nam celoten paket z vsemi prihajajočimi deli vred ponuja za 24 evričev. Vredno preizkusa.

Po svetu duhov se je sprehajal Rasto.