One step from Eden

V poplavi iger, ki kombinirajo rogue-like mehaniko, uporabo kart in sprotno nadgrajevanje sposobnosti, imamo danes igro, ki omenjene lastnosti poveže z Game Boy estetiko. One Step From Eden je predstavnik tiste vrste retro špilov, ki se osredotočajo na skoraj pozabljeno mehaniko oziroma nenavadno partikularnost iz zgodovine videoiger in jo uporabijo na nov in zasvojljiv način.  Že na prvi pogled je zelo podoben stari seriji iger Mega Man Battle Network, ki je včasih domovala na Game Boy Advance. Ta serija iger je bila odvrtek originalnega modrega bombaša, vendar z bolj taktičnim in RPG pristopom. Sam koncept RPG igre je bil že tedaj nekam nenavaden, saj so se bitke dogajale na dveh enako velikih poljih – na našem in sovražnem polju. Cilj te igralne mehanike je, da se izmikamo sovražnim napadom s hitrim premikanjem v vse štiri strani, nato pa napadamo sovražni del igrišča. Čeprav ima One Step From Eden zagotovo podoben vizualni pridih in prirejeno igralno mehaniko, kjer sta nasproti postavljeni mrežni bojni polji, s katerih igralci streljajo različne sposobnosti proti sovražnikom, je ta igra vsekakor več kot le klon že obstoječega dela. 

Glavno razočaranje je pomanjkanje zgodbe. Nakazanih je nekaj dobrih pripovednih nastavkov, ki pa žal razen namigov ne peljejo nikamor. Res je, da pri večini rogue-like igrah zgodbe ponavadi ni na pretek, vendar je tu pomanjkanje tako abotno, da ni razlage onkraj dejstva, da si iz neznanega razloga želimo priti do mesta Eden. Ta je očitno neke vrste Paradiž, na poti do njega pa lahko novačimo sovražne šefe, ki nam tekom nadaljnjih bojev pomagajo, če jim v njihovih posameznih bitkah prizanesemo. Pri One Step From Eden se v prvi vrsti osredotočamo na igralno mehaniko o nadzoru bojnega polja in gradnjo igralnega kupčka, ki mora učinkovito delovati v skladu z našim slogom igre. Polega premikanja gor in dol ter levo in desno uporabljamo še dva naključno izbrana uroka, za katera je potrebna določena količina mane, ki se počasi obnavlja. Karte z uroki naključno vlečemo iz kupčka, ko teh zmanjka, pa se vrnejo nazaj in spet premešajo.    

Vsako igralno rundo začnemo z izbranim likom, s katerim se gibljemo po svoji polovici igralne površine – to je mreža širine štiri krat štiri polj. V sovražnike, ki se gibljejo po svojem polju, streljamo uroke z uporabo kart, ki se nam naključno pojavljajo iz vnaprej nabranega kupčka kart. Za uporabo kart uporabljamo mano, ki se počasi regenerira – uroke je torej treba taktično uporabljati. Namen urokov je, da z njimi izničimo življenjske točke sovražnikov. Potem ko premagamo vse hudobce, končamo nivo in za nagrado prejmemo nove uroke, ki jih dodamo v svoj kupček. Občasno dobimo še dodatne sposobnosti, kot so hitrejša regeneracija in izboljšave nekaterih sposobnosti.

Po zmagi na posameznem nivoju se moramo odločiti, po kateri poti bomo šli naprej, skozi območje dogajanja – to poteka na podoben način kot v igri FTL. Pot nas pelje skozi nakupovanje v trgovinah, počitek in kampiranje, bojevanje z novimi  pošastmi, na koncu vsakega območja pa se igralec sooči z naključnim šefom. Kot je značilno za rogue-like žanr, igra hitro postane težavna, po smrti dobimo točke za dosežen nivo ter tako odklepamo nove karte in nove like. Igralnih likov je sicer devet, vsak s svojim unikatnim igralnim načinom in sposobnostmi, odklenemo pa lahko še kostime, ki igralnim likom spremenijo sposobnosti. V praksi to pomeni zelo veliko raznolikosti pri igranju, saj imamo na voljo veliko število kart, njihove kombinacije pa ponujajo prav tako širok spekter uporabe. Z likom mehanika se lahko na primer osredotočamo na njegovo osrednjo sposobnost postavljanja ovir in samostrelov, ali pa naredimo kombinacijo z uporabo ledu in uničujemo nasprotno polje, kar sovraga prikuje na mesto, medtem ko vanj nažigajo vse vrste samostrelov. Ali pa vzamemo paladina, ki se osredotoča na obrambo, in nabiramo karte s strupenim učinkom, kar rezultira v tem, da si bildamo ščit in počasi zastrupljamo nasprotnika.   

Potem ko so pri Capcomu že pred leti pozabili na taktični podžanr Megamana, je One Step From Eden nov pristop do njegove formule, dodaja pa mu kup elementov iz drugih žanrov. Zaradi pomanjkanja zgodbe in RPG elementov igra na žalost izgubi šarm, ki ga je imel izvirni Megaman, vendar pa uspe njegov igralni koncept priterati do vrhunca. Z lično vizualno podobo in različnimi možnostmi igranja od co-op do pvp ter obsežno podporo modom je One Step From Eden z igralnega vidika prvovrsten dosežek.