Shovel Knight

Vsakdo si želi biti pogumni vitez, ki z zanesljivim mečem rešuje kraljestva in princeske pred nevarnostmi. Pri razvijalcih iz Yacht Club Games so pred dvema letoma z izdajo naslova Shovel Knight dizajn še nadgradili in nam v roke potisnili lopato. Kar je več kot upravičljivo, lopata je namreč, kot lahko zagotovi vsak vrtnar, superiorna mečem. Raje voluharja po betici z lopato kot pa s krepelom. V igri se sicer ne spoprijemamo z vrtičkarsko golaznijo, vseeno pa naokoli teče raznolika armada monstrumov.

V pritiskavcu smo že nekajkrat osvetlili neodvisne igričarske dobrote, ki so bile producirane z množičnim financiranjem in se tako izognile utesnjujočega objema velikih produkcijskih hiš. Preko platform, kot je kickstarter, dobimo pred obličje inovativne igre, ki v nasprotnem primeru sploh ne bi mogle zaživeti. Skok v neznano ni posebno priljubljen med velikimi razvijalskimi hišami in v izogib prenajedenosti z deseto izdajo pomij tipa Assassin's Creed nam samostojni razvijalci predajo dišečo zakusko. Shovel Knight je v družbi Undertale, Lise, FTL-a, Pillars of Eternity in Darkest Dungeon član kluba dobrih, s crowdfundingom postavljenih pritiskavcev.

Lopatasti vitez je 8-bitna platformščina, ki se je odločila vzeti za vzor klasike NES-a. Poln je referenc na stare naslove, od nekaterih si je sposodil tudi gameplay.  Navdih so bili več kot očitno Megaman, Mario, Zelda in Castlevania. Lopatar včasih, najverjetneje tudi namerno, daje vtis muzejskega sprehoda skozi čas, ko so igričarskemu svetu dominirali sladki 8-bitniki na Nintendo Entertainment Systemu.

Prejel je cel kup nagrad in če pogledamo na igralne aspekte, mu lahko trepljanje po hrbtu več kot privoščimo. Na začetku ni navodil, vrženih v obraz. Če je kaj vrženo, smo to mi v prvo stopnjo, kjer moramo sami pogruntati zakonitosti in mehanike špila. Kar je osvežitev nasproti splošni praksi, ki je običajno udejanjena skozi držanje za rokico in z dudico v ustih. Učenje skozi igranje je tako prijetni poklon zahtevnim 8-bitnikom stare dobe.

Zgodba se začne, ko izvemo, da je včasih Lopatar z ljubljeno Shield Knight oziroma Vitezinjo s ščitom varoval svet pred zlobneži. Nekega dne pa je ta izginila in Lopatar se je odločil postaviti lopato v kot, zapustiti herojsko življenje in se začeti ukvarjati s kmetovanjem. Vse se spremeni, ko se skupaj z zlobno čarovnico prikažejo nepridipravi.

Naši sovražniki so vitezi, čani skupine Order of no Quarter, vsak s posebnim in unikatnim levelom in sovražniki. Vsak ima enigmatičen karakter in podobo. Z lopato za osvoboditev dežele se sedaj potikamo po s kockasto grafiko generiranih pokrajinah. Te so od pokopališča, podzemlja, pa do nebesnih prostranstev. Različne elementalne sposobnosti sovražnih vitezov prisilijo igralca, da mojstrsko osvoji vse aspekte igralnosti.

V starokopitnem duhu so v vsaki stopnji skriti zakladi, skrivnosti in predmeti, ki s pravilno uporabo preuredijo stil in način igranja. Zaloga mane se uporablja za streljanje ognjenih žog, začasno nesmrtnost, žogico skokico in druge sposobnosti. Z omejenimi sredstvi kupujemo oklepe in orožja ter jih nadgrajujemo, kar ultimativno pomeni raznoliko premagovanjev šefov, ki nimajo določenega načina ugonobitve.  

Platformščina je zahtevna, z vsako naslednjo stopnjo pa se oteži še sama mehanika stopnje, kot je recimo neprestani veter in trampolinska okolica, kar pomeni potrebo po umnem igranju. Ultimativno je vsak aspekt igralnosti skorajda vsiljen v uporabo in ignoriranje ali pa nesposobnost samoučenja pomenijo resne težave, ko je potrebna kompleksna kombinacija večih aspektov, poskakovanje na lopati, streljanje in odbijanje izstrelkov, izogibanje nasprotnkikovim udarcem ter ukvarjanje s nagajočim okoljem.

Poenostavljena in minimalistična zgodba ne natolcuje s prevzetnostmi, vendar uspe podati izkušnjo v stilu starih, s prostorom omejenih iger, ki so bile zaradi skoposti sistemov prisiljene čimbolj skrčiti dogajanje. To, da se špil zaveda omejitev, ki mu jih prinaša njegov igralni in grafični format ter ne poskuša preveč, pusti v ustih okus produkta, za katerega so razvijalci vedeli, kaj delajo in kaj hočejo. Vitez z lopato nas nauči, da več ni nujno tudi boljše. 8-bitni špil s deseturnim drkanjem pač ne more vsebovati količine dogajanja  shakespearjanskih dram, lahko pa vsebuje polnopravni dramski trikotnik in zabavno ter ogrevajočo zgodbico.

Lopatarju tako uspe izvleči vse, kar je bilo kvalitetnega v klasikah, ter preko poenostavljenega gameplaya dovoli pogobitev v aspekte, ki so odlikovali NES-ovske naslove. Za deset evrov je trenutno na Steamu s tretjinskim popustom na voljo za vsakogar, ki išče malo nostalgije, ali pa si le želi dobrega špila za poletne dni. Zatorej le vrlo lopato v roke!  

Rubriko podpira gameplay.si.