Reproduktivno delo v akademiji in kulturi
Februarsko edicijo Sektorja Ž bo zaznamovala tema nevidnega in reproduktivnega dela, čigar breme še vedno v veliki meri sloni na ženskih ramenih in se v času krize finančnega kapitalizma še povečuje. Osredotočale se bomo na reproduktivno delo v akademskem svetu in kulturi. V premislek nam bodo služili aktualni javni izrazi seksizma v akademski sferi; na to so se z javno izjavo in akcijo pred ljubljansko univerzo kritično odzvale Vstajniške socialne delavke, ki bodo v oddaji komentirale svojo izjavo in odzive akademske srenje. Nadaljevale bomo z diskusijo performansa Teje Reba z naslovom Made with love (Delo iz ljubezni), ki ga je nedavno izvedla v Stari elektrarni in v njem tematizirala vsakodnevno reproduktivno delo kulturne ustvarjalke.
Predstavile bomo program prihajajočega 16. Mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki bo potekal od 5. do 8. Marca v Ljubljani. Na koncu bomo prisluhnile izseku beograjske oddaje Zvučna etnografija, točneje njihovi reportaži z beograjskega festivala BeFem, kjer so se decembra lani predstavile nove ženske kooperative, zadruge in socialna podjetja v Srbiji. S prispevkom najavljamo marčevsko edicijo Sektorja Ž, ki bo v celoti posvečen prizadevanjem za ekonomsko neodvisnost in sodelovanje žensk.
Sledijo druge napovedi drugih ključnih feminističnih dogodkov (sprotne dogodke bomo od sedaj naprej posredovale preko FB profila Sektorja Ž).
Februarsko oddajo pripravljajo Klara Otorepec, Teja Oblak in Tea Hvala.
Vabljene_i k poslušanju!
********
The February edition of a feminist radio show Sektor Ž will be dedicated to the topic of invisible and reproductive labour, whose burden is still largely based on women's shoulders, and where we can observe an increase in its share. For the starting point for our discussion, we will use recent public expressions of sexism in academia, which was publicly criticised by the feminist group Revolt Social Workers; additionally, we will focus on late performance of Teja Reba entitled Work of Love (Made with Love). All in all, our reflection will be focused on the emergence of the topic of reproductive labour in the field of academia and culture.
The topics and daily scheduleof the upcoming 16th international feminist and queer festival Red Dawns, taking place March 5th-8th at Ljubljana,will be presented. Finally, the feminist radio show Zvučna etnografija from Beograd will shortly tune in with a broadcast on new female cooperatives and social enterprises, that were presented at the festival BeFem in Beograd in late December. The broadcast will also announce a core topic of March edition of Sektor Ž.
At the end of February edition you can find out when and where the key feminist events will be taking place (everyday events will be posted via our FB profile from now on).
The February edition is made by Klara Otorepec, Teja Oblak and Tea Hvala.
Tune in!
Naslovna fotografija: izsek iz digitalnega kolaža Rad Ljubavi (2014) Andreje Dugandžić in Adele Jušić
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Cenjene tovarišice,
najprej respect na rdečo nit oddaje!
Rada bi pa opozorila na pereč problem ožanja dotičnega ženskega prostora v feminističnem diskurzu kot posledico odpiranja prostora za trans 'ženske' - vsaj tako je zaznati v praktično vseh vodilnih slovenskih feminističnih iniciativah. Menim, da ste pravi naslov za pobudo, da se o tem začne pogovarjati/razmišljati odprto, kritično in po možnosti brez nestrpnosti, kakršno je zaznati po spletnih 'kuloarjih'.
Reproduktivno delo ali 'socialna tovarna', na katero opozarjate, je 'delo' bioloških žensk - opozarjate torej na biološko determinanto kot izvor neenakopravnosti med obema spoloma - katera je seveda temeljni izvor feminizma.
Pomemben del boja proti stereotipom spolnih vlog naj bi bilo vendar zavzemanje za to, da se vsak sme in ima pravico obnašati/živeti, kot se počuti, in ne kot mu to nalaga zapovedana spolna vloga. In tu tiči paradoks: kako je torej priznavanje/odobravanje stereotipne vloge ženske - za moške, ki se ne počutijo kot 'pravi moški' - način boja proti kalupom spolnih vlog?
In kako je to odobravanje lahko zašlo v feministični diskurz? Od kdaj so torej ti moški 'ženske' - in se jim daje podporo pri vzdrževanju spolne vloge, zaradi katere smo biološke ženske sploh postale 'drugi' spol? Ali mar nočemo, vsi skupaj, da te vloge izginejo, da se osvobodimo zapovedanih vedenjskih vzorcev, da smo lahko, to kar smo, taki kot smo bili ustvarjeni - in da smo kot taki sprejeti v celoti? In kako je trans lahko del tega diskurza, saj vendar implicira, da so obstoječe vloge okej, le da bi morala obstajati svobodna izbira prehajanja med njimi??
Prav je, da feminizem opozarja na kletko zapovedano odigranih spolnih vlog, saj ta škoduje vsem, zlasti vsem, ki tem vlogam tako ali drugače ne 'ustrezajo'. V bistvu so prav ti, ki se ne počutijio 'tradicionalno skladno' z biološkim spolom, glasniki nujnega razbitja teh kletk - njihove stiske so več kot zgovorne glasnice krivičnosti teh kletk.
Prav zato pa tudi ni logično, da se proti spolnim vlogam borimo torej tako, da zgolj podpiramo prestavljanje med njimi (s čimer jih torej priznavamo) - in še manj s tem, da celo odobravamo/podpiramo mutiliranje teles zato, da bi le-ta tem vlogam še bolj ustrezala!
In nenazadnje, ni logično, da prostor boja ženske, ki je to 'postala' zaradi svoje biologije (in je zaradi te postala manjvredna), odstopamo posameznikom in posameznicam, ki, ja, naslavljajo iste opresivne družbene strukture, a ne bijejo iste bitke. Potem namreč lahko vsevprek začnemo naslavljati in obravnavati vprašanja tudi predstavnikov in predstavnic drugih zatiranih in ranljivih družbenih skupin - in se predstavljati kot oni (oz. njih kot 'nas').
Če nočemo, da feminizem izgubi svoje bistvo in s tem sebe, bi bilo dobro stopiti na sam začetek in pogledati z izhodiščne perspektive: zakaj sploh potrebujemo feminizem kot posebno, distinktivno obliko humanizma, in od kod izvira?
Plakat zgoraj je že en dober namig za odgovor.
Hvala,
vse dobro!
Spoštovana komentatorka,
opravičujem se za pozen odziv. S sodelavkami smo večkrat prebrale vaš komentar, vendar nismo prepričane, da razumemo, na kateri del oddaje se navezuje, zato odgovarjamo na splošno.
Vprašanje, kdo je subjekt oz. kdo vse so subjekti feminizma, ima zelo dolgo in zapleteno zgodovino. Sama se nagibam k vključujočemu stališču, da je feminizem za vse: ženske, moške in ljudi, ki prehajajo med spoloma.
Iz tega stališča ne izhaja nikakršno zagovarjanje obstoječe neenakosti med spoli. Nasprotno, to stališče dopušča možnost, da sploh lahko prepoznamo vse oblike zatiranja, podrejanja in izkoriščanja, saj v tej družbi niso vezane izključno na spol. Vezane so na bolj zapletena presečišča med spolom, razrednim položajem, etnično pripadnostjo, starostjo in drugimi dejavniki. Prav zato ker niso vse ženske podrejene in niso vsi moški nadrejeni, bi bilo preveč enostavno reči, da so trans ženske avtomatično na eni ali drugi strani razmerij moči.
Zaradi omenjenih presečišč enotni subjekt žensk ne obstaja, na kar že dolgo opozarjajo lezbične in marksistične feministke, v ZDA pa tudi temnopolte feministke.
Tudi vprašanja reprezentacije (kdo lahko govori v čigavem imenu) ni enostavno. Če bi vsi smeli govoriti samo o svoji lastni izkušnji, samo s svoje lastne pozicije, se med seboj sploh ne bi mogli pogovarjati. Mislim, da je vaša domneva, da je vsak govor za (ali v imenu) koga drugega neizbežno zatiralski, neproduktivna; da izbriše možnost medsebojnega razumevanja, podpore, zagovora.
Zakaj vas vključevanje trans žensk v razdrobljeni subjekt feminizma ogroža? Vaše nasprotovanje vključevanju trans žensk in drugih manjšinskih subjektov v feministični boj me spominja na argumente heteroseksualnih nasprotnikov novega družinskega zakonika, ki bi pravico do zunajzakonske skupnosti in poroke radi zadržali zase, češ da jim bodo lezbijke in geji s pridobitvijo enakih pravic nekaj odvzeli. V resnici smo z izenačitvijo pravic pridobili vsi_e!
Lep pozdrav,
Tea Hvala v imenu oddaje Sektorja Ž
Spoštovane tovarišice,
hvala za izčrpen in res fajn argumentiran odgovor! :)
Seveda je feminizem koristen za vse in se v celoti strinjam z argumenti iz prvega dela odgovora. Ne razumem pa njegovega zaključka, saj, kot sama razumem, kontradiktira vsemu prej povedanemu - po tej logiki namreč sploh ne potrebujemo feminizma, niti drugih oblik aktivizmov, ampak zadostuje eno samo skupno gibanje vseh svetovnih skupin, ki so tako ali drugače deprivilegirane oz. marginalizirane (od žrtev rasizma do hendikepiranih). In to bo rešilo vse.
Seveda ni tako preprosto in gotovo se strinjate. Ker ima vsaka taka skupina/razred/družba svojo zgodbo, svojo zgodovino ter posledično tudi med seboj zelo različne primanjkljaje, potrebe, ter sebi specifične upravičene zahteve, je seveda nemogoče, da bi lahko zgolj eno skupno gibanje zadostilo vsem znotraj njih. Najprej mora biti vsaka - ali kot trdite tudi same: "..., da je vsak govor za (ali v imenu) koga drugega neizbežno zatiralski, neproduktiven - da izbriše možnost medsebojnega razumevanja, podpore, zagovora." Točno tako - vsak najprej potrebuje svoj prostor, da lahko sploh pove svojo zgodbo.
Trans ženske (in moški) zato (prej kot grožnjo v 'mojem' prostoru) doživljam kot tiste, ki jim niti ne privoščimo njim lastne sredine, njim lastnega glasu, prostora. Po svoje so še bolj ranljivi od nas prav zato, ker so - kot navajate tudi same - na presečišču spolov in kot taki še bolj boleče izkušajo okvire zapovedanih spolnih vlog. In ravno zato še posebej težko razumem, kako lahko podpora spremembi biološkega spola pomeni osvobajanje iz teh okvirov. Okvir namreč ostaja isti in pravi: če imaš penis, se moraš počutiti 'moško', če imaš vagino, se moraš počutiti 'žensko'. Trans ideologija torej tem osebam sporoča: če se ne počutiš, kot družba pravi, da bi se glede na svoj spolni organ morala, je torej nekaj narobe s tvojim telesom, zato ga popravi/spremeni.
Če malo karikiram, a se boste gotovo strinjale: tudi problema rasizma ne rešujemo tako, da rasne oz. nacionalne identitete 'brišemo' ali 'menjamo', ampak ravno nasprotno - z izkazovanjem podpore in spoštovanja vsaki rasi/narodu, ki obstaja pod soncem oz. z zavzemanjem za to, da imajo svoj zagotovoljen prostor in enake pravice kot vsi. Če karikiram naprej: iz istega razloga bi se mi zato zdelo najmanj bedasto, da bi si zgolj zato, ker se počutim mnogo bližje zatiranim nebelim rasam kot pa belim imperialistom (ki sem jim na zunaj na žalost podobna veliko bolj) - spremenila barvo kože ter se pridružila npr. gibanju za pravice Afričanov.
Iz istega razloga feminizem ne nagovarja trans žensk. Biološke ženske (ne glede na njihovo stopnjo feminilnosti ali spolno usmerjenost) so bile namreč tiste, ki si jih je podredil 'razred' biološkega moškega spola. Biološki moški spol je bil ta, ki je zase (spet: ne glede na stopnjo maskulinosti ali spolno usmerjenost) vzpostavil privilegije ter skozi zgodovino bolj ali manj dosledno izkoriščal/si podrejal biološko žensko telo. O tem konec koncev velikokrat govorijo tudi vaše oddaje. Na nek način gre pravzaprav za najstarejša oz. prva dva različna 'ekonomska' razreda, iz katerih so sledile še vse ostale tovrstne družbene delitve (vsaj kot to razumem jaz). Biološke ženske smo te, ki še 100 let nazaj nismo imele volilne pravice, pravice do služb po izbiri, itd. itd. Razkorak med prvimi in drugimi je na marsikaterem področju velik seveda še danes.
Morda zdaj bolje razumete, zakaj se torej številne feministke počutimo 'ogrožene', ko v naš prostor boja vstopajo biološki moški - pa četudi se počutijo kot ženske in so zaradi tega zatirani/diskriminirani s strani istega patriarhata: oni so si žensko biologijo izbrali, me pa ne. Čeprav to nikakor ni lahkotna, potrošniška izbira, da se razume (a se povsem utegne v to enkrat izroditi - kot mnoge druge v kapitalizmu ...), je bila še vedno to: izbira.
(In da ne omenjam ironije, da z ukvarjanjem z moškimi, ki/ker se počutijo kot ženske, zgolj SPET preusmerjamo svojo skrb k njim in jim SPET odstopamo prostor - pa prav prostor, ki je bil tako težko izborjen ter kjer naj bi končno poskrbele zase ;))
Morda za konec še s te perspektive - spet malo karikiram, a povsem resno: sama si denimo ne bi drznila vključiti v neko sredino spolno zlorabljenih, če ne bi imela tudi sama te izkušnje, imela bi pa npr. izkušnjo drugačne oblike zlorabe. Menim, da zgolj moja empatija ali deprivilegiranost na nekem drugem področju nista dovolj za to, da se lahko štejem kar k vsem po vrsti, ki so v svojem življenju utrpeli krivico s strani nekoga. Tako kot je vsak marginaliziran/deprivilegiran/podrejan individuum enkraten, je enkratna tudi vsaka zgodba o zatiranju, vsaka izkušnja, vsaka travma, vsaka rana. Enako velja tudi za skupine, razrede, posamezne kulture in družbe.
Verjamem, da zato svoje spoštovanje do teh njihovih ran in potreb pokažem le tako, da jim dovolim, kar jim pripada - njihov oz. njim lasten prostor. Iz istega razloga, kot ga navajte ve: ker mi zato ne bo čisto nič vzeto, ampak bomo tako kvečjemu vsi skupaj pridobili.
Zatorej - ne gre za odpor, predsodke, strah ... Za odpiranje prostorov za vse gre. In za skrb za to, da jih lahko vsi ohranijo.
P.s.: Tule pa še eno zanimivo razmišljanje neke mlade feministke na to temo, če bi se komu dalo brati. Morda dodatno prispeva k razumevanju in poglabljanju tega vprašanja:
https://liberationcollective.wordpress.com/2015/03/03/leaving-liberal-fe...
Hvala znova za odziv!
Še na mnogo fajn oddaj in prispevkov - posebej pa še rispekt člankom Tee Hvala!
Simona, kot so ustvarjalke oddaje že lepo povedale, feminizem ni samo gibanje žensk in v 21. stoletju bi si sama želela predvsem več moških feministov - bil bi že čas! Kot feministka se prav nič ne počutim ogroženo od drugih feministk, ne glede na njihov spol. Mogoče bi bil celo že čas, da prav vsi postanemo feministke in feministi? :)
Kaj je torej feminizem? Te citiram: "Za odpiranje prostorov za vse gre. In za skrb za to, da jih lahko vsi ohranijo."
Se absolutno strinjam - in nikjer ni bilo govora o tem, kdo 'sme' in 'kdo ne sme' podpirati feminizma. Čim več - tem bolje, itak - ker bi od tega vsi imeli korist! :)
Moja poanta je bila drugje: da naj feminizem ne bi zagovarjal feminilnosti kot glavnega merila za to, kaj/kdo je ženska. ;)
P.s.: Pa še opravičilo Tei Oblak za moje napačno povzemanje dela njenega odgovora, ker sem jo narobe razumela. V tretjem odstavku sem želela povedati (popravljam):
>... Najprej mora biti vsaka zase. Trdite: "... da je moja domneva, da je vsak govor za (ali v imenu) koga drugega neizbežno zatiralski, neproduktivna - da izbriše možnost medsebojnega razumevanja, podpore, zagovora." Seveda ni neizbežno zatiralski, nasprotno, še kako nujen je - npr. v funkciji zagovorništva in podpore. Je pa kaj hitro lahko zatiralski, ko v imenu zatiranega (v našem primeru: 'razreda drugega', ženskega spola) govori zatiralec (= 'razred' moškega spola). Vsak (zatirani) pa v vsakem primeru najprej potrebuje svoj prostor, da lahko sploh pove svojo zgodbo. Kako bi se lahko med sabo razumeli, če si najprej ne prisluhnemo? Govoriti v imenu drugega je vedno že interpretacija in ne more biti pred zgodbo v svojem imenu.<
Hvala za razumevanje. :)
Komentiraj