Kdo se boji črnega soseda?

»Kmetje bodo spet veseli, ko bodo delal za najboljšega soseda, zdaj ko je Mercator spet naš« smo se pred časom hecali ob novici, da je slovenska Javna agencija za varstvo konkurence Agrokorju zasegla delnice Mercatorja. Ob razmišljanju o povezavah domačega kmečkega gospodarstva z gigantskimi ruskimi oziroma ameriškimi skladi je misel nanesla tudi na preprostega malega človeka. Takega, ki mu je bil najboljši sosed, tudi še preden je postal najboljši sosed, pač najenostavnejša pot do salame, kruha in litra mleka.

Najboljši sosed je na vrhuncu svojega delovanja postal sinonim za najbližjo trgovino. Bil je povsod. Ubersocialen trgovec - pred leti so za tiste s šibkejšo ali nikakršno kupno močjo v srednjih šolah delili bone za to trgovino. Pred prihodom drugih, oziroma tujih glomaznih veletrgovcev je bil sinonim za poceni, hitro, kakovostno vprašljivo in slabo dizajnirano. A da ne bo pomote – poenostavljen, včasih prav zabit dizajn je kajpak nameren, saj embalažni dizajnerji računajo na nikakršno estetsko podkovanost normalnega delovnega človeka, ki je kajpak osnovna tarča prodajne strategije. Mali človek s šibko kupno močjo ne bo posegal po višjih policah in šlatal izdelke z dobrimi dizajni, saj to že v osnovi, iz preteklih potrošniških izkušenj, povezuje z višjimi cenami.

Skratka, najboljši sosed je bil idealen trgovinski koncept za proletariat, ki se je nezavedno pretapljal v kalupe globalnih delavskih in trgovinskih povezav in bil takrat idealen vzor obnašanja, tudi političnega. Takrat, ko se je še naivno verjelo, da bomo sfural špuro med kapitalizmom in socializmom. Po blairovsko [blerovsko]. Dokler se ni nekega lanskega jesenskega dne Mercator v središču Ljubljane odel v črnino.

Črnina ni bila mišljenja pietetno, naprimer zaradi izgube državnega nadzora nad zalogami hrane. Ne, šlo je in gotovo gre za marketinško strategijo, ki je logično nadaljevanje prej omenjene. Spočetka kar ni šlo v glavo, da bi se brend, katerega rdeča je njegov zaščitni znak, zajebaval z menjavo barv, saj je tako početje zelo tenkočutno in tudi finančno precej tvegano. Črn Mercator? Treba se je bilo prepričati v živo.

No, ni vse tako črno: zaenkrat samo ena štacuna. Maxi pri Cankarju. Ta je bila od vseh štacun še prej najbolj 'posh', če lahko za najboljšega soseda sploh uporabimo to besedo, zdaj pa je menda še bolj. Za tiste, ki tega še niste doživeli: vse rdeče-belo so premalali v črno-zlato, za dizajn uniform prodajalcev pa so stopili kar do Alana Hranitelja. Prodajalci so za primerno delovanje v novem, 'trendovskem' okolju prestali celo nekakšno uvajanje. Trgovino so razširili in vanjo zmetali še posebne pulte, koder lahko nabavite neke svetovne kuhne in slično preserancijo. Kajpak z malo višjimi cenami. Črna barva v štacunah sicer ni nič nenavadnega, razen tega da jo povezujemo s prestižem, eleganco, statusnimi simboli višjih kast, ekskluzivo. Bogatuni se zakopljejo v črno-zlate mavzoleje, še prej pa furajo črne mečke in hodijo orgiirat v črnozlat Trumpov stolp – kar pa je popolno nasprotje dosedanje Mercatorjeve logike dostopnega in dosegljivega.

Da bi razumeli to strategijo črne, moramo najprej odmisliti možnost, da se gre najboljši sosed socialni aktivizem. Da bo v novem, recimo temu šminkerskem kvazi fensi okolju prodajal izdelke za socialno dno in rekel Trumpu in črno-zlati iluziji prestiža fakof. Da se bo ponovno povezal in postal eno s ponosno in delovno republiško rajo. Eeeeee.... najbrž ne. V ideološkem sistemu črna težko nadomesti rdečo.

Bolje je verjeti kar lastni klošarski pameti, ki je celo sposobna našteti nekaj poslovnih faktorjev, ki bi lahko pojasnili dogajanje. Najboljšega soseda je skorajda potopila množica sosedov, ki so enako dobri ali še boljši trgovci od njega. Za socialno dno je postal celo drag. Ne more se več iti totalne pokritosti, mali Mercatorji na podeželju so praktično izumrli. Potrošniki so itak staknili gurmanski FOMO in so postali presnojedci, vegani, vegeterjanci, čili in suši loverji. Tem pa stari Mercator ne more več pomagati. A najboljši sosed očitno še vedno verjame v moč lastnega imena in v zaupanje starih strank. Tem se bo ponujal v prenovljeni obleki in jih bo vsaj vizualno in mentalno skušal povišati iz socialcev v elito. S tem pa jim dal tudi kvazi pozitivno ugodje, da kupujejo prestiž. Plebs se v svojem ovčjem redu glede nakupovalnih navad pač vedno obnaša skladno z okoljem, še posebej ko misli, da ga določa.

Črno lahko torej razumemo predvsem kot vizualen simptom premika trgovine iz socialne štime k elitni. Če ne moreš delat inkluzive, delaš ekskluzivo. Za ekskluzivno ceno, se razume. Ali je to konec Mercatorja, kot ga poznamo? Znaki so alarmantni. Po poklicu odgovorni v firmi pravijo, »da gre za koncept, ki je nazoren primer širšega poslovnega modela in strategije«. Če bo sosed svojo celotno platformo obrnil za 90 stopinj, torej iz širokega in nizkega v ozko in visoko, in zafural neke kvazi prestižne slovenjačke dobrote, s tem pa se oddaljil delovni raji, bomo še videli, z gotovostjo pa lahko rečemo, da to ne bo dobra novica za tiste z lažjimi ali bognedaj luknjastimi žepi.