Pregovorno blato v oglasih

Dobro jutro kapitanke in kapetani novega in svežega petkovega dne, ki v napol kinkajoči, a vedno svetli in živi receptorski pozi strumno, požrtvovalno in s pasivno agresijo poslušate Radio Študent. Če vaša ušesa še niso odmrznila od mrzlobnega potovanja do tam, kjer se zdaj nahajate, ali pa ste doma in poslušate edino radijsko postajo in vam zatorej ušesa še niso zmrznila ob poslušanju komercialnih oglasov takozvanih komercialnih radijskih postaj, pozor, kajti govorili bomo ravno o njih.

Ta poskus napol kolumnaškega pisarjenja je v izhodišču pričevanje nekoga, ki nekje ukleščen leži na neki bolnišnični postelji in sanja, da je nekje, v idiličnem svetu, zdrav ko dren. Kot pa se velikokrat prigodi, v duhamorno in mentalno zatohlo okolje zdravstvene oskrbe in s tem v duhamorne in zatohle misli posameznika kapljajo različni radijski utrinki, ki prihajajo iz ondod prižganih sprejemnikov. Saj, zakaj pa ne. Bolje to, kot pa da ti ostareli zobar med svojimi krvavimi opravili poje podoknice iz časov, ko so se te še pele. Iz tega izhaja, da je bolnišnični staž najboljši izgovor za intenzivno in prisilno pasivno analizo radijskih oglasov, ki so, na žalost, v komercialnem radijskem okolju edina nova reč, ki se zgodi na programu, če odštejemo redke in še redkejše dobro skopirane novinarske prispevke.

O teh oglasih kajpak težko napišemo kaj pozitivnega, kaj šele, da smo kaj dobrega o njih že zapisali. Njihovo konceptualno izhodišče je jasno: večina poslušalcev posluša radio doma in so že predstavniki starejših občanov, le malo mlajši pa ga neobvezno in nekritično nostalgično zgolj slišijo v svojih jeklenih individualizem porajajočih zastrupljevalcih okolja. Mlajši uveljavljenih radijev praviloma ne jebejo, zato so recepti za pripravo programa in tudi radijskih oglasov mala malica za njih prekupčevalce. Oglasi so bombastični, ostri, jasni, kot “ata na mamo”. Če so v igri rolete, ene desetkrat slišimo rolete, zatem pa še trikrat ponovljeni naslov spletne strani, da si jo urna babica lahko brž zapiše na rob cajtnga, da bo šla potem res gor pogledat, če majo lepe rolete ali ne. Večinoma so oglasi naravnost butasti v svoji butastosti, pač po pravilu “da naj oglas pritegne”. In res so z redkimi izjemami vsi pritegnjeni - kot da bi jih v svoji užaljeni žlehnobi v nekem kotu sveta pisal kak nacist ali komunist. Ampak na prvo žogo, se razume, torej tudi brez trohice cinizma, enega zadnjih zobov humorja.

Rolete, neskončno repeticijo, prometne nesreče ali prepir ostarelega in/ali naglušnega para še požremo. Kakšne Francljne in Micike, ki poudarjajo izvirno moč nekega mesnega izdelka, ajde, tudi. A nek poseben vrhunec dosežejo tisti oglasi, ki izhajajo iz domačih pregovorov, ki so kajpak splošno razširjeni. Saj veste: “kjer osel leži”, “prazna vreča ne stoji pokonci”, “kamen na kamen” in podobne fore. Čeprav nesramno butasti, so lahko še vedno učinkoviti, saj polzavedno še vedno pomislimo na nek cement ali na nek teniški center, ko srečamo pregovor v drugačnem kontekstu.

Če bi po eni strani lahko rekli, da gre za posrečeno revitalizacijo zlatih rekov iz domače folklorne zakladnice, pa bi po drugi zlahka zatrdili, da gre za tipičen proces absorbcije narodne kulture v sam kapitalističen organizem. Tudi če mislimo oboje skupaj, lahko brez podaljškov ali enajstmetrovk ugotovimo, da je rezulat precej slab, tudi za stroko. Vrle agencije, ki se ta posel gredo, se niti toliko ne poglobijo v zadevo, da bi za rokav pocukale kakšnega Prevca, Koširja, Dremelj, Maze ali Zavca ali da bi izprdile vsaj neko rimo na “i”, “e” ali “o”. Kakšno bolj avtentično navezavo na materijo, ki naj bi jo prodajali, težko najdemo. Precej hitreje valjda konsolidacijo patriarhalnega prek stereotipov. Pregovori so res najlažja in najcenejša pot do človeških src, ki kupujejo. Seveda se lahko marketingarji agencij in radijev, ki se drenjajo v tem bazenu, lahko zgovarjajo, da ne morejo drugače, češ da imajo staro in pasivno poslušalstvo in da je približevanje poslušalstvu celo njihova dolžnost, a temu nasprotuje vsaka medijska teorija. Mantri Medij je sporočilo in Medij masira pač ne upoštevata nobenega poslušalca.

V danih okoliščinah lahko torej podčrtamo, da so za groteskno stanje radijskih oglasov krivi prav njih razvijalci. Reciklirajo in apropriirajo praktično vse po spisku, ob tem pa vase denejo in s tem tudi poserjejo vse, česar se dotaknejo – od pregovorov do poli salame in nesrečnega Dončiča. Dobro, Dončič bi ga najebal v vsakem primeru, da pa bi pri komericalnih radijskih oglasih pretežno komercialnih radijskih postaj govorili o tolikšni gotovosti, da bi te stopile korak naprej ali kamorkoli, pa ne moremo. Namesto, da bi ujeli malo tega whatever dizajna, ki se je ugnezdil v prestolnici v obliki plakatov in naslovnic, ali da bi vsaj šli v svoji postkmečki smeri do konca in se prebili sami čezse, se utapljajo v blatu ponavljanja. In kot kaže, bodo tam tudi ostali. Dokler jim ne crkne zadnji osamljeni penzionist. A te postpartizanske generacije so jebeno žilave, vprašanje je, če so ti radiji tudi.