Na robu

Kongresnega trga underground

Okoli leta 2011 so Kongresni trg praktično razsuli - s praktičnim namenom, da bi poglobili mestni promet in torej smotrnejše ojačali prisotnost jeklenih konjićef in njihovih izprdkov. In s tem so ustvarili podzemno pošast, praktično labirint - ali bolj slikovito - podzemno gomazenje reda in betona, ki se je v nekem trenutku ustavilo.

Dominantna normalnost imenuje opisane beštije kot garažne hiše, in so seveda namenjene začasnemu šparanju bencina na račun drugih opravkov. A cela konstrukcija iz človeku mrzlih materialov ni niti njemu samemu, torej človeku, blizu niti toliko, da bi si zaslužila kakšen pristen in človeku oziroma njenemu očesu prijaznejši izgled.

In v današnjem primeru, torej ko ekza-miniramo garažno hišo po Kongrescem, je okolje isto neprijazno. Če se človek tam pojavi v motorizirani obliki – torej v avtu, torej, - mu je lažje. Ampak ako je tam peš, ali bognedaj – bos – se bo znašel v soju konstantnih luči, ki naravno bitje, kamor se šteje tudi človek, sili v klavstrofobično in konservativno mišljenje. Gole stene, popisane samo z označbami, ki bi lahko bili za avione, gole cevi in kabli, pripeti na strop - civilno zaščitne kamere, ki so zgledno postavljene za vsak obronek. Pa konstanten prepih, pa nezgrešljiv vonj po šmiru in smogu, skratka : neprijetno in grozno. 

A kot postaja že navada, se za podobne grozarije, kot je naša centralna podzemna garaža, najde koncept, da si ljudje smiselno osmislijo zadevo. Če pol populacije crkuje na račun profita se temu reče varčevanje; če ga pol populacije pije do nezavesti, je to alkoholizem in tako dalje. In tudi garažna hiša je lahko družbeno napredna in narodno emancipativna. Še posebej v našem primeru, kjer so se lotili ravno takega, že skoraj evropsko zvenečega koncepta. V prostore (in v vsa nadstropja) so mojstri namontirali zvočnike, ki, kako evropsko, vrtijo samo evropsko klasično glasbo. 

Kaj je pri tem čudnega, se vprašate, klasika v garažni hiši. Izven konteksta bi lahko šlo za kakšen umetniški projekt vreden EPK-ja, a v kontekstu razmišljanja naših narodnih voditeljev bi se preprosta metoda uporabe koncepta lahko glasila tudi tako: dajmo ljudem, ki seveda nimajo (več) keša, da hodijo gledat klasiko v živo, klasiko kar v garažne hiše, kamor hodijo parkirat. Tu je zadovoljena najmanj dvojna potreba - ljudi je treba konstantno prepričevati, da se je celotna država (in mišljenje) preselilo iz balkana v evropo - in res ni bolj anti-balkanskega in proevropskega kot ravno garažne hiše in klasična glasba. Kaj šele oboje skupaj. In torej, če smo prepričali ljudi, da so garaže sam epicenter evrope, je potrebno še v ljudeh utrditi ta vtis, češ, lejte, kako smo evro-kultivirani, na vsakem koraku svira Brahms, torej odzvanja tudi v naših srcih in možganih! evropa! 

In sama glasba v garažni hiši je na loop, po dobre pol ure se menja; ni znan izvajalec, stavek, komad. In je predsem sama klasika. Ob tem gre za konec zaključiti troje: prvič, za kultiviranje evropskega življa se komot uporablja tudi garažne hiše, drugič, za kultiviranje se uporablja, kako nebalkansko, klasično glasbo, ker je baje nosilec evropske kulture, in zadnjič, tretjič, da je seveda kultiviranje in praktično opominjanje tudi nadzorno sredstvo, češ ‘nič ne boste žvižgali, dok svira evropa’ in ‘evropa je vsepovsod’. Tudi tri štuke globoko v garažni hiši.