Šahovski doping
Šah je v ležernem poletju med ljubitelji te priljubljene igre na 64-ih črno-belih poljih zagotovo prišel na svoj račun, medijsko pozornost pa mu je pomagal priklicati latvijski šahist Igors Rausis, ki so ga ujeli pri goljufanju. Z nedovoljenim šahiranjem s pomočjo skritega telefona je poskrbel za predčasen zaključek za njegovo starost sumljivo vzpenjajoče se kariere, njegov primer pa je znova opozoril na tako imenovani elektronski doping, ki z razvojem tehnologije postaja vse bolj dostopen.
Ime šahovskega velemojstra Igorsa Rausisa tudi tistim, ki radi preletijo šahovske novice, verjetno ni bilo posebej znano. Čeprav je nastopil na treh šahovskih olimpijadah, med drugim tudi leta 2002 na Bledu, širši javnosti vse do letošnjega julija ni bil znan. Takrat je nastopil na turnirju “Strasbourg Open”, na katerem je do čim boljšega rezultata skušal priti s pomočjo pametnega telefona, pri tem pa ga je zalotila etična komisija Mednarodne šahovske zveze (FIDE). Potek dogajanja v Franciji na kratko oriše šahovski velemojster Matej Šebenik.
Rausis je sume, da se poslužuje nedovoljenih metod, v šahovskih krogih vzbudil že pred strasbourškim turnirjem. Čeprav načeloma velja, da je starost za šahiste prej ovira kot prednost, se je kariera latvijskega šahovskega velemojstra, starega 58 let, začela vzpenjati v zadnjem času.
Latvijskega šahista, ki je nastopal za Češko, še pred tem pa tudi za Bangladeš, čakajo sankcije etične komisije FIDE. Glede na preteklo prakso utegne Rausisa doleteti nekajletni suspenz. A že zdaj je jasno, da tekmovalnega šaha ne bo več igral, saj se je osramočen, potem ko so ga zalotili pri nečastnem dejanju, odločil upokojiti. Čeprav so Rausisu goljufanje dokazali le na turnirju v Strasbourgu, pa se pod vprašaj postavljajo tudi dosežki na drugih tekmovanjih, s katerimi se je v zadnjih letih povzpel do rejtinga FIDE 2700.
Primer Igorsa Rausisa, ki ni prvi, ki bi ga zalotili pri nedovoljeni pomoči z mobilnikom in nanj naloženo šahovsko aplikacijo, je znova opozoril na problem tako imenovanega elektronskega dopinga. Kako ta poteka, razloži Šebenik.
V Mednarodni šahovski zvezi se zavedajo problema elektronskega dopinga in v zadnjem obdobju sprejemajo ukrepe za njegovo preprečitev. Uporabo oziroma neuporabo elektronskih naprav zdaj opredeljujejo posebne smernice FIDE, namenjene šahovskim sodnikom.
Elektronski doping oziroma nedovoljena pomoč z elektronskimi napravami pa ni edina oblika kršenja pravil v šahu. Leta 2010 je odmeval škandal na šahovski olimpijadi, v katerega so bili vpleteni francoski šahisti, ki so med partijami Sebastiena Fellerja slednjemu pomagali s pomočjo sofisticirane komunikacije. Ta je vključevala tudi nevedoče druge šahiste, pristone na prizorišču, ki so služili kot označevalci za določene poteze oziroma šahovska polja.* Na omenjeni olimpijadi je tekmoval tudi Matej Šebenik.
Podobno kot v drugih športih se tudi v šahu najdejo primeri dogovarjanja o izidih. Zanj se tekmovalci odločajo iz različnih razlogov.
Tudi za ostale načine prevar velja, da so v večji meri prisotne na šahovskih turnirjih nižjega ranga. Razlog tiči v tem, da je na največjih tekmovanjih že poskrbljeno za ukrepe, ki tovrstno nedovoljeno početje onemogočajo, hkrati pa so tekmovalci že s samo udeležbo na turnerjih dobro finančno stimulirani.
Precej drugače je na odprtih šahovskih turnirjih nižjega ranga, na katerih opisani ukrepi za preprečitev prevar niso prisotni, pogosto pa je na teh turnirjih tudi finančni motiv tekmovalcev iz različnih razlogov večji.
FIDE se ne ukvarja samo z navedenimi načini prevar, ampak v nekaterih primerih tudi s klasičnim dopingom, kot ga poznamo v preostalih športih. Ta se preverja z vzorci urina.
*popravljeno in dopolnjeno.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj