Basket in izključeni novinarji ob Jadranu
Z začetnim sodniškim metom na uvodnih štirih srečanjih 1. kroga je v četrtek oživela tudi jadranska košarkarska liga, bolj poznana kot liga ABA. Ta je na zahtevo Mednarodne košarkarske zveze - Fibe in njene evropske podružnice Fibe Europe v preteklih mesecih doživela organizacijsko in lastniško preobrazbo, zato je bil ob vsem minulem dogajanju uvod v 15. dejanje regionalnega tekmovanja, ki združuje najboljše klube iz držav nekdanje Jugoslavije, razumljivo deležen nekoliko večje pozornosti. Toliko bolj, ker so se spremembe z imenovanjem novega vodstva liga zaključile le slab teden pred začetkom tekmovanja. Novi predsednik je sicer bil izbran že prej, na 2. skupščini preoblikovanega tekmovanja pa je Radovana Lorbka na mestu direktorja lige zamenjal dosedanji direktor hrvaškega košarkarskega kluba Cedevita Krešimir Novosel, vlogo športnega direktorja pa je od Josipa Bilića prevzel nekdanji srbski reprezentant Žarko Čabarkapa. Zanimivo, Lorbek se je v direktorskem sedlu uspel obdržati vsega 2 meseca, kadrovske rošade v vodstvu lige ABA pa po oceni Uroša Okorna kažejo tudi na ponovno prevlado srbskih in hrvaških klubov v ligi, ki so jo med drugim prinesle spremembe tekmovanja.
Omenjene spremembe so izkupiček spomladanskega spora med ligo ABA in Fibo, ki ga je sprožila marčevska odločitev krovne košarkarske organizacije, da regionalnega tekmovanja ne priznava več. Takšni odločitvi je formalno botrovalo pomanjkanje informacij s strani lige ABA, s katerimi bi preverili, ali ta deluje v skladu z zahtevami in statutom Fibe. Kot pojasnjuje strokovnjak za športno pravo Blaž Bolcar, lahko Fiba v primeru, da ugotovi nespoštovanje statuta, tekmovanje tudi prepove, a to še ne pomeni, da to ne more več obstajati.
Kmalu se je izkazalo, da je za Fibo problematično predvsem lastništvo lige ABA. Tekmovanje je bilo namreč vse od ustanovitve leta 2001 zasebne narave, z njim je upravljalo podjetje Sidro d.o.o, ob večinskem, 80-odstotnem lastništvu klubov pa je imelo v njem lastniški delež tudi 6 vplivnih posameznikov slovenske in hrvaške košarke. Čeprav so vodstvo in klubi lige ABA še na ustanovni skupščini nekoliko sprenevedajoče predlagali novo-staro lastniško shemo, po kateri bi Radovan Lorbek, Roman Lisac, Zmago Sagadin, Josip Bilić, Danko Radić in Božo Miličević ohranili petinski lastniški delež, pa naj bi ta postopoma vendarle romal v roke klubov.
Klubi bodo poslej tudi vodili in upravljali s tekmovanjem. Podjetje Sidro, ki mu je bila maja še naprej zaupana ta vloga, je po zadnji septembrski skupščini vodstva lige ABA prenehalo delovati, s tem pa naj bi bila zaključena reorganizacija in sistematizacija jadranske lige po zahtevah Fibe. Po tekmovalni plati sprememb v primerjavi s prejšnjo sezono ni: za najboljše na območju bivše Juge se bo še naprej potegovalo 14 moštev iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije in Črne Gore.
Spremembe lastništva, upravljanja in vodstva lige ABA so ob zahtevah Fibe tudi posledica partikularnih interesov znotraj lige, kjer so predvsem klubi iz Srbije nastalo situacijo izkoristili za zmanjšanje dolgoletnega vpliva posameznikov iz slovenske in hrvaške košarke. In če sprva Fibina odločitev o nepriznavanju regionalnega tekmovanja v luči dejstva, da je liga ABA brez njenega befela preživela tudi uvodnih 8 let, ni dvignila veliko prahu, je bilo drugače ob grožnjah krovne košarkarske zveze s suspenzom reprezentanc. Fiba je namreč na klube udeležencev lige ABA skušala pritisniti tudi prek nacionalnih košarkarskih zvez na področju bivše Juge, in sicer z grožnjo, da bo v primeru njihovega nadaljnjega priznavanja lige ABA njihovim reprezentancam prepovedala udeležbo na mednarodnih tekmovanjih. Blaž Bolcar.
Košarkarska ali širše športne zveze, bodisi svetovne bodisi nacionalne, klubom ne morejo neposredno prepovedati nastopanja na določenem tekmovanju, ti imajo pri tem načeloma svobodno izbiro. Nanjo pa lahko športne zveze vplivajo na druge načine.
Ko gre za mednarodna klubska tekmovanja pod njenim okriljem, je Fiba z evropsko podružnico Fiba Europe v smislu tekmovalne, komercialne in finančne privlačnosti že zdavnaj izgubila stik s podobnimi nogometnimi tekmovanji in ni znala več slediti zahtevam najmočnejših evropskih klubov. Ti so se tako v veliki večini leta 2001 pridružili zvezi Uleb, prvotno mednarodni zvezi francoskih, italijanskih in španskih košarkarskih lig ter zvez, ki je na prelomu tisočletja oblikovala tudi svoja evropska klubska tekmovanja. Ta so kmalu prevzela primat nad Fibinimi in ob njihovi vse večji uspešnosti in popularnosti jih je krovna košarkarska zveza kmalu morala priznati oziroma z Ulebom skleniti nekakšno soglasje. Uroš Okoren, poznavalec športnega marketinga.
Zamujeno na področju klubske košarke pa skuša Fiba v zadnjem obdobju nadoknaditi. Tega niti ne skriva, zato ne čudi, da se je vodstvo Fibe Europe sočasno z grožnjami nacionalnim košarkarskim zvezam na področju Balkana zaradi priznavanja lige ABA z njimi začela aktivno pogovarjati o oblikovanju lastnega, jadranskega regionalnega tekmovanja. To bi bil po mnenju mnogih nekakšen test, preden bi tudi na evropski ravni skušala ponovno pridobiti primat nad klubsko košarko, ki ga je Fiba izgubila po sporu z Ulebom.
Blaž Bolcar.
Fiba skuša svojo vlogo in popularnost košarke okrepiti tudi s prenovljenim sistemom reprezentančnih kvalifikacij za uvrstitev na velika nacionalna tekmovanja, kot sta evropsko in svetovno prvenstvo. To bi, po vzoru nogometa, potekalo vsaka štiri leta, kvalifikacijske tekme zanje pa bi se igrale med klubsko sezono, in ne le v turnirski obliki v času poletnega premora.
Tudi pri tem pa je Fiba naletela na deljena mnenja in ponovno nasprotovanje klubov. Nov sistem kvalifikacij bi namreč posegel v tekmovalni urnik različnih lig, na drugi strani pa reprezentančne tekme med sezono povečujejo tveganje za poškodbe košarkarjev. A obe odprti vprašanji sta po mnenju Bolcarja rešljivi.
Aktualni spor med ligo ABA in Fibo in že večletni med Ulebom ter krovno košarkarsko zvezo odpirata tudi vprašanje razmerij med klubi na eni in športnimi zvezami na drugi strani. Je oblikovanje lastnih, novih tekmovanj odraz nemoči klubov znotraj najprej nacionalnih nato pa mednarodnih zvez? Lahko slednji znotraj teh v skladu s svojim formalno-pravnim položajem uresničujejo svoje interese?
Obstajajo pa tudi seveda neformalni.
Svoj del odgovornosti pa po mnenju Uroša Okorna nosijo tudi nacionalne košarkarske zveze.
Zadnji kvalifikacijski tekmi, remi v Azerbajdžanu in poraz na Norveškem, ter posledična menjava selektorja so na noge ponovno dvignili nogometno Hrvaško. Slednja je že dlje časa nezadovoljna z vsem dogajanjem v tamkajšnjem nogometu, poteza vodstva Hrvaške nogometne zveze (HNS), s hrvaško kratico HNS, da za “izbornika” imenuje trenerja Anteja Čačića, pa je bila za večino kaplja čez rob. Novinar in poznavalec hrvaškega nogometnega in obnogometnega dogajanja Aleksandar Holiga.
Samo imenovanje Čačića, ki se pred dobrim letom nikakor ni proslavil na klopi slovenskega prvaka Maribora, je bilo pri tem drugotnega pomena, pa čeprav gre po mnenju Holige za vse prej kot vrhunskega nogometnega strokovnjaka.
Novinarka portala Index Dea Redžić se strinja, da je Ante Čačić vse prej kot idealna trenerska izbira za hrvaško reprezentanco, na selektorsko mesto pa so ga po njenem mnenju prej kot strokovne, nogometne vodile politične reference.
Sporno imenovanje novega trenerja hrvaške reprezentance, ki si je z zadnjima kvalifikacijskima spodrsljajema otežila pot na prihajajoče evropsko prvenstvo, je le še poglobilo nezadovoljstvo s formalnim in neformalnim hrvaškim nogometnim vodstvom. Izvršni podpredsednik zagrebškega Dinama in podpredsednik HNS Zdravko Mamič, formalni predsednik hrvaške nogometne zveze Davor Šuker in kompanija so z avtoritarnim upravljanjem s hrvaškim fuzbalom, sledenjem lastnim interesom in nepravilnostmi, ki so vsak mesec bolj številne, hrvaškim nogometnim zanesenjakom že zdavnaj uspel priskutiti fuzbal, po zadnji potezi pa je nezadovoljstvo kulminiralo v pozive po bojkotu državne reprezentance.
Odpoved hrvaški izbrani vrsti, poznani po zvesti in številčni publiki, je za mnoge navijače skrajna možnost, kako opozoriti na vse nakopičene nepravilnosti v domačem nogometu. Nezadovoljstvo nogometnih navdušencev je izkoristil in jih podprl tudi medijski portal Index, sicer znan po svoji kritiki hrvaških nogometnih razmer. Na potezo Indexa je vodstvo HNS-a, nezmožno vsakršne samorefleksije in sprejema kritike, odgovorilo v običajni arogantni maniri, pri čemer so tokrat šli še korak dlje. Ob tem, ko jih je javno imenovala in objavila njihove zasebne fotografije, je HNS na svoji spletni strani objavila odločitev, s katero novinarjem Indexa prepoveduje udeležbo na tekmah hrvaške reprezentance in ostalih dogodkih v organizaciji hrvaške nogometne zveze. Čeprav so nad odločitvijo ogorčeni, pa za novinarje Indexa takšno ravnanje ni novo.
Nad ravnanjem Hrvaške nogometne zveze so ogorčeni tudi v Hrvaškem novinarskem društvu. Predsednik društva Saša Leković.
Kot pojasnuje Leković, HNS sicer formalno lahko prepove udeležbo in delo novinarjev na dogodkih v njihovi organizaciji, a to jasno kaže na njihovo razumevanje medijev in spoštovanje javnosti.
No, kako vrh hrvaškega nogometa razume novinarsko delo, se je pokazalo tudi minuli teden, dan potem zatem ko smo govorili s predsednikom hrvaškega nogometnega društva , ko so se novinarjev lotili še fizično, in sicer tako, da so enemu izmed njih med snemanjem dogajanja na sedežu HNS odvzeli mobilni telefon. Saša Leković.
Kot rečeno, delo novinarjev Indexa podobno že nekaj časa ovira nogometni klub Dinamo, ki jim prav tako prepoveduje in omejuje poročanje na njihovih tekmah. Pri tem je zaskrbljujoče, kot pojasnjuje Dea Redžić, da se na ravnanje vodstva zagrebškega kluba kljub pozivu novinarjev pristojne institucije ne odzivajo. Pri Indexu zato nameravajo tokratni primer internacionalizirati.
O stanju v hrvaškem fuzbalu in moči ter vplivu njegovih vodilnih priča tudi dejstvo, da pri omejevanju novinarske svobode Hrvaško nogometno zvezo podpirajo skoraj vsi hrvaški nogometni klubi in posredno tudi večina nogometašev. Svoj del krivde pri tem pa mnenju Dee Redžić, novinarke portala Index, nosi tudi del medijev.
Za novinarja Aleksandra Holigo je omejevanje novinarske svobode v primeru portala Index le še eno v vrsti sramotnih dejanj Hrvaške nogometne zveze in pokazatelj več, da njeno vodstvo ne razume dobro svojega poslanstva in vloge.
Če vladajočo nogometno garnituro na Hrvaškem nadvse motijo medijske kritike in nezadovoljstvo navijačev, ki so jim - uradno preventivno zaradi huliganskih ekscesov - pred časom prav tako prepovedali obiskovanje nogometnih tekem hrvaške reprezentance na tujem, pa je pri upravljanju s hrvaškim fuzbalom prav nič ne moti, da se je del nje zaradi resnih obtožb o finančnih malverzacijah pred meseci znašel v priporu.
Bratoma Mamić in izvršnemu direktorju Hrvaške nogometne zveze Damirju Vrbanoviću nadaljnje rovarjenje po hrvaškem žogobrcu in okoriščanje na njegov račun omogoča na eni strani že omenjeno politično zaledje, na drugi pa ustroj hrvaške nogometne zveze. Kot za konec tokratnega Suspenzorja pojasnjuje novinar Aleksander Holiga, imajo vodilni možje hrvaškega nogometa tudi v hrvaških regionalnih nogometnih zvezah zveste podpornike, s pomočjo katerih samovoljno, vehementno, z veliko arogance in brez vsakršne odgovonosti s praktično neomejenim mandatom upravljajo s hrvaškim fuzbalom. In tako stran od nogometnih zanesenjakov in navijačev še naprej vztrajno iščejo njegovo najnižjo točko v obdobju samostojne Hrvaške.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj