VAR
Ligaška tekmovanja v ekipnih športih so zaključena, predvsem v nogometu pa je njihov potek prvič v znatnejši meri krojila tudi sodniška tehnologija, ki te dni debitira tudi na svetovnem prvenstvu za ženske v Franciji. Beseda VAR, kot kratica Video Assistant Referee oziroma sodniška video pomoč, se je povsem udomačila v besednjaku tudi povprečnih spremljevalcev fuzbala, že v svoji premierni sezoni v Uefinih klubskih tekmovanjih pa je tehnološka pridobitev poskrbela za nekaj preobratov. Tehnološke rešitve naj bi zmanjšale število napačnih sodniških odločitev, hkrati pa bodo vplivale tudi na sam šport. V kolikšni meri, smo v tokratnem Suspenzorju ob nogometu preverili še na primeru košarke.
Vtis, ki ga morda sproža vsa pozornost ob uveljavitvi te tehnologije, da se z VAR-om v nogometu dogajajo revolucionarne spremembe v športu, je napačen, saj je iskanje tehnoloških rešitev, ki bi pripeljale do pravičnejših odločitev na športnih igriščih, staro že nekaj desetletij. Že v 70-ih sta Geoffrey Grant in Robert Nicks razvila sistem Cyclops, ki je sodnikom pri tenisu s pomočjo šestih infrardečih svetlobnih žarkov pomagal določiti, ali je žogica končala znotraj ali zunaj igrišča. Prvi od žarkov je bil projiciran v polju tik pred črto, preostalih pet za črto, ki označuje mejo igrišča. Če je žogica prekinila prvi žarek, se je preostalih pet izključilo, če pa je prekinila katerega od teh, je sistem zapiskal, kar je pomenilo, da je udarec končal v avtu. Sistem so prvič preizkusili leta 1974, na uradnih tekmah pa so ga uporabili na turnirju v Wimbledonu leta 1980. V uporabi je bil do leta 2006, ko ga je nadomestil sistem Hawk-Eye, o katerem smo sicer že govorili v Suspenzorju oktobra lani.
Sokolje oko ali Hawk-Eye je Paul Hawkins začel razvijati leta 1999, prvič pa je bil testiran dve leti kasneje na tekmi kriketa med reprezentancama Anglije in Pakistana. Takrat je bil na voljo zgolj televizijskim gledalcem, z namenom sodniške pomoči pa ga je Mednarodna zveza za kriket dovolila šele leta 2008. Danes Hawk-Eye skupaj s sistemom mikrofonov Real Time Snicko, ki zaznavajo neznatne udarce, in infrardečo kamero Hot Spot pri kriketu sestavlja del celovitega tako imenovanega Umpire Decision Review System, ki velja za najbolj dovršen sistem tehnične pomoči sodnikom.
Ob kriketu in tenisu je sokolje oko prisotno tudi v badmintonu in snookerju, prek tako imenovane tehnologije “goal-line”, o kateri bomo besedo več spregovorili kasneje, pa tudi v moštvenih športih. Sistem Hawk-Eye sicer deluje s pomočjo številnih kamer, ki snemajo z veliko hitrostjo in visoko ločljivostjo. Slike kamer sprejema računalnik, ki na vsaki sliki prepozna množico točk, ki ustrezajo žogi. Glede na pridobljene slike in predhodno naložen model igrišča nato primarno izračuna položaj žogice.
Hawk-Eye pa ni edini sistem, ki omogoča tehnologijo “goal-line” oziroma tehnologijo golove črte. Za preverjanje tega, ali je žoga prešla golovo črto in ali je bil posledično dosežen zadetek, je razširjen tudi sistem GoalRef, ki deluje s pomočjo elektromagnetnega polja. V vratnicah in prečki gola so tuljave, ki ustvarjajo nizkofrekvenčno magnetno polje, v žogo pa je vgrajeno pasivno električno vezje. Ko žoga prečka polje, sproži reakcijo. Analiza signala omogoča tudi, da ugotovimo ali je žoga prešla polje s celim obsegom, saj je le v tem primeru priznan zadetek.
Tehnologija “goal-line” se uporablja v vseh najpopularnejših moštvenih športih, ki imajo za smoter zadeti nasprotnikova vrata. Ob omenjenem rokometu in fuzbalu, ki še sledi, je tu tudi hokej. Pri slednjem sistem vključuje tudi videoposnetek, najpopularnejša liga na svetu NHL pa je tovrstno možnost preverjanja zadetkov uvedla že v začetku 90-ih.
Ob tehnologijah, ki omogočajo natančno lociranje gibanja in položaja žoge in posledično določanje, ali je ta končala v golu oziroma avtu, so se kot pomoč sodnikov že zgodaj začeli uveljavljati tudi videoposnetki. Sodnik, ki se je prej moral zanesti na lastni vid in presojo, je zdaj dobil možnost, da si sporno situacijo ogleda znova in presodi na podlagi posnetka. Kot prva je liga ameriškega nogometa NFL to možnost uvedla leta 1985, kasneje pa se je razširila še na mnoge druge športe, z VAR-om končno tudi na nogomet. Vsak šport ima seveda svoja pravila o tem, kdaj in kdo sme zahtevati sodniški ogled posnetka.
***
V nogomet se je začela tehnologija zaradi različnih pomislekov v primerjavi z drugimi športi vključevati pozno. Najprej je bila uvedena tehnologija “goal-line”. Po dolgotrajnih pozivih, naj nogomet odpre vrata tehnologiji in olajša delo sodnikom, je Mednarodni nogometni odbor (IFAB), leta 2011 sprožil razpis in prva testiranja. Lastniki so prijavili štiri znane sisteme, leta 2012 pa sta drugo fazo testiranj uspešno prešla sistema Hawk-Eye in GoalRef. Kasneje se jima je priključila še tehnologija GoalControl, ki jo je Mednarodna nogometna zveza (FIFA), potem ko se je izkazala na Pokalu konfederacij, leta 2014 uporabila na svetovnem prvenstvu.
Tehnologijo “goal-line” se je začelo takoj po prestanih testih uvajati na nogometnih tekmovanjih različnih nivojev, danes pa je prisotna praktično v vseh ligah in na prvenstvih. Tekmovanja uporabljajo različne sisteme, ki pa imajo v skladu z Uefinimi oziroma Fifinimi pravili enako nalogo. Zaznati morajo, ali je žoga prešla golovo črto, in to informacijo v času ene sekunde sporočiti sodniku. Ta jo prejme v obliki svetlobnega signala oziroma vibracije na sodniški uri. Precej bolj splošno naloge tehnologije golove črte opredeljujejo IFAB-ova nogometna pravila.
V leto, ko se je tehnologija “goal-line” v nogometu začela uvajati, segajo zametki VAR-a oziroma sistema Video Assistant Referee. Sodniška video pomoč je bila v okviru projekta Sojenje 2.0 v začetku tega desetletja predstavljanja s strani Nizozemske nogometne zveze, v sezoni 2012/13 pa so jo že testirali v elitni nizozemski ligi Eredivisie, in sicer tako, da so VAR uporabljali, ni pa vplival na rezultat. S testiranji so bili Nizozemci zadovoljni, zato so leta 2014 Mednarodni nogometni odbor pozvali, naj omogoči njegovo implementacijo. IFAB je takoj začel z dodatnimi preverjanji sistema, ga leta 2016 načelno odobril, lani pa zapisal v nogometna pravila. Preteklo leto je bil VAR prvič uporabljen na Svetovnem prvenstvu v Rusiji, nato pa ga je začela vključevati tudi večina vodilnih nacionalnih lig. V tekmovanja Evropske nogometne zveze (UEFA) je bil vključen v minuli sezoni, med ligami, ki na VAR še čakajo, pa je med odmevnejšimi angleška Premier League, kamor VAR prihaja z naslednjo sezono.
VAR oziroma sodniška video pomoč je bila v nogomet uvedena pod geslom “s čim manj posegi do maksimalne koristi” in z namenom odpraviti najočitnejše sodniške zmote, ki so v preteklosti večkrat znale krojiti končni rezultat in biti za poražena moštva očitne. Ob VAR-u se primer Thierryja Henryja, ki je Francijo na svetovno prvenstvo popeljal z roko, težko ponovi, nespregledani in sankcionirani pa so tudi manj očitni prekrški in napake. Skritih in sodniku nevidnih prekrškov je vse manj, tako razgaljen nogomet pa, po mnenju nekdanjega sodnika Draga Kosa, marsikoga, ki je bil prej navajen na drobne sodniške napake, preseneča.
VAR predstavlja skupino sodnikov, ki v dislociranem prostoru nogometno tekmo spremljajo prek številnih zaslonov in so ves čas v komunikaciji z glavnim sodnikom na igrišču. Če opazijo sporno situacijo, glavnemu sodniku sporočijo, da je morda prišlo do napake in da si lahko ponovno ogleda posnetek. Sodniku pripravijo najustreznejši posnetek in ga opozorijo, na kaj naj bo pri pregledu pozoren. Sodnik ima pri tem tri možnosti: da opozorilo ignorira, si ogleda posnetek in na podlagi tega presodi ali pa sprejme odločitev zgolj na podlagi opozorila VAR-a, kar je najpogostejše v primeru prepovedanega položaja. Sodnik mora komunikacijo z VAR-om signalizirati tako, da so o njej obveščeni tudi igralci, drugi posredni udeleženci igre in gledalci. Ko sprejme opozorilo VAR-a, to nakaže, tako da se prime za slušalko, ogled videoposnetka pa signalizira z zdaj že vsem dobro poznanim okvirčkom oziroma pravokotnikom, ki ga pokaže z rokami.
Ne glede na velik nabor posnetkov in vso tehnologijo je končna odločitev še vedno v rokah glavnega sodnika na igrišču, ki lahko pomoč tudi zavrne. Kako dejstvo, da uporaba tehnologije VAR za sodnika ni obvezujoča, vpliva na objektivizacijo sojenja, ki je eden od smotrov sodniške pomoči? Pravnica Vesna Bergant Rakočević, avtorica članka “VAR - varljiv privid boljšega sojenja v nogometu” v odgovor postreže s statistiko.
Drago Kos ob tem opozarja, da je treba popolno avtonomnost sodnika jemati z rezervo, saj je ta vezan na jasna pravila FIFE in UEFE, ki jim je dolžan slediti in mu v resnici ne dopuščajo veliko manevrskega prostora pri odločitvi.
VAR pa sodniku ni na voljo za vse sporne situacije, pač pa je omejen le na štiri: na regularnost zadetka ob morebitnem predhodnem prekršku, igri z roko ali prepovedanem položaju, na prekršek za enajstmetrovko, na odločitev o rdečem kartonu in izključitvi ter na situacije, ko sodnik s kartonom kaznuje napačnega igralca. Bi bilo smiselno nabor situacij, v primeru katerih bi sodniki smeli uporabiti pomoč VAR-a, razširiti? Po mnenju sogovornikov bi to povzročilo le še več prekinitev in dodatno podaljšanje nogometne igre, kar sicer nasprotniki že zdaj očitajo VAR-u.
Vesna Bergant Rakočević.
Prekinitve igre in s tem podaljšanje tekme povzroča sodnikov ogled posnetka, ki sploh ob zelo delikatnih situacijah terja svoj čas. Temu bi se načeloma dalo izogniti z več pooblastili sodnikov v tako imenovani VAR sobi, ki bi po ogledu posnetka smeli sprejeti odločitev in s tem sodniku na igrišču prihranili čas za ogled in presojo. Drago Kos nad takšno idejo ni navdušen, saj smatra, da mora odločati tisti, ki je na igrišču in ima neposreden pregled nad igro, ob tem pa dodaja, da kljub omejenim kompetencam ne gre podcenjevati vloge sodnikov v tako imenovani VAR sobi.
Vesna Bergant Rakočević se strinja z Dragom Kosom in dodaja, da bi takšna rešitev spremenila koncept nogometne igre, po katerem je sodnik njen sestavni del.
Ob tehnično-časovnih dimenzijah VAR vpliva tudi na bolj subjektivne vidike fuzbala. Možnost ogleda posnetka za določen čas odloži končno odločitev, kar ima najširše posledice v primeru zadetka. Čustva in emocije igralcev, drugih nogometnih akterjev in občinstva so vezana na trenutek, ko žoga preide golovo črto oziroma se zatrese mreža v vratih, kar pa z VAR-om ni več ključni trenutek. Obstaja namreč možnost ogleda posnetka, kar končno odločitev in veselje odloži ali pa ju celo spremeni. “VAR se rad poigra z emocijami,” je ob neki priložnosti izrekel hrvaški komentator sojenja in nekdanji sodnik Mario Strahonja. Kako je to, pa najbolje vedo nogometaši in navijači Manchester Cityja, ki jih je v polfinalu letošnje Lige prvakov VAR v sodnikovem podaljšku popeljal od zmage in evforije do izpada.
Drago Kos od tako daljnosežnih posledic VAR-a ostaja distanciran in meni, da so te predvsem posledica kratkotrajnih izkušenj z novo tehnologijo. Sčasoma se bomo nanjo navadili, z več prakse pa se bodo po njegovem mnenju skrajšale tudi prekinitve in se bo optimiziralo sprejemanje odločitev, tako da bo to čim manj vplivalo na samo igro in njeno subjektivno dojemanje s strani različnih akterjev.
Številne sodniške napake, namerne ali nenamerne, bolj ali manj očitne, so zaradi posledic postale nepogrešljiv del nogometne zgodovine. Maradonina “božja roka” in zadetek v četrtfinalu svetovnega prvenstva leta 1986 proti Angliji sta že davno postala legendarna, ob VAR-u pa bi se najverjetneje težko zgodila. Z novo tehnologijo bi lahko pričakovali tudi manj prostora za neskončne obnogometne debate o sodniških napakah, a se to za zdaj ne potrjuje. Navijače in druge nogometne zanesenjake razburja tudi VAR. Vesna Bergant Rakočević.
***
V nasprotju z nogometom je košarka mnogo prej in z odprtimi rokami sprejela videotehnologijo kot pomožno sredstvo sodnikov. Narava igre je pač takšna, da je igra polna prekinitev, tako da je dodaten čas, namenjen ogledom videoposnetkov, manj moteč. Tehnologijo “instant replay” predstavi slovenski evroligaški sodnik Damir Javor.
Nivo tehnologije se razumljivo razlikuje od države do države, od lige do lige. Ob začetkih uvajanja videotehnologije v košarko so sodniki imeli zelo omejene možnosti, danes je situacija dosti drugačna.
Ni pa edina omejitev sodnikov tehnološke narave. Kakor v nogometu, tako tudi v košarki obstaja seznam zadev, o katerih lahko presoja sodnik s pomočjo zaslona.
V slovenski ligi si sodniki le redko lahko pomagajo z videotehnologijo. Popolnoma drugače je v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, ligi NBA.
Ne glede na razvoj tehnologije bo pač vedno vključen človeški faktor. Sodnik lahko v določenem trenutku določa ustreznost samo ene odločitve, kar lahko privede do situacij, v katerih je jasno, da je sodnik predhodno storil napako, a o njej ne sme presojati.
Javor opiše, kako poteka priprava na tekmo s perspektive sodnika. Sodniki na najvišjem nivoju morajo poznati vse posebnosti igralcev, vključno z načini, na katere poskušajo ukaniti sodnika.
Sodnik na vsaki tekmi sprejme do sto odločitev, saj, kot poudari Javor, je tudi odločitev, da ne piskaš nečesa, še vedno odločitev. V povprečju je od teh stotih odločitev pet napačnih, ali drugače rečeno: sodniki sodijo s 95-odstotno natančnostjo. Ne glede na število kamer in razvoj tehnologije ima ta odstotek očitno zgornjo mejo in ne bo nikoli dosegel stotke. Zadnja beseda bo pač vedno sodnikova.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj