Orodje organiziranega razslojevanja

V zadnjih nekaj mesecih se je v slovenski medijski in akademski diskurz vrnil govor o neoliberalnih tendencah po še dodatni razgradnji že tako okrnjene socialne države. Specifično je veliko govora o visokem šolstvu, ki je, kot kaže, naslednje na vrsti, da ga neoliberalne lovke še dodatno izsesajo. Vlada je pred kratkim v javno razpravo poslala predelano verzijo novele Zakona o visokem šolstvu ZViS-1, ki ga lahko razumemo kot prvi formalni korak procesa krnitve visokega šolstva in s tem uvedbe šolnin. Da bi lahko ta proces bolje razumeli in ga umestili v širši kontekst, je najprej treba pogledati, kaj bi v praksi šolnine sploh pomenile. Kakšne posledice imajo za širšo družbo in kako vplivajo na vsakdanje življenje študirajočih posameznikov?

Naj najprej razjasnimo, da zakoni ponavadi niso zgolj pravni akti, ki bi s svojo uveljavitvijo posegali v medčloveške odnose, jih urejali in spreminjali. Treba se je zavedati, da je zakonodajna veja oblasti še vedno del vladajočega razreda, te družbene manjšine, ki živi na račun večine. Tako so zakoni ponavadi zgolj ubeseditve in preslikave procesov, ki se v družbenem življenju odvijajo že dlje časa. Ti procesi so materialni učinki boja, ki ga bijeta primarno dve družbeni skupini - tisti, ki delamo, in tisti, ki od sadov tega dela dobro živijo. Poglejmo širše - v kontekstu kapitalističnega svetovnega sistema slovenska politika prevzame vlogo zgolj izvrševalca navodil in poslov mednarodnega kapitala. Interes kapitala pa je zmeraj le razslojevanje, skozi katerega pride do poceni, strokovno usposobljene delovne sile, ki je s krediti brezizhodno ujeta v sistem mezdnega dela. Šolnine in zakone, ki jih uvajajo, je torej treba razumeti kot orodje družbenega razslojevanja.

Pri razumevanju razvrednotenja izobraževanja slednjega nikakor ne razumemo zgolj kot mehanizem za pridobitev zasebnega dohodka, temveč kot vrednoto oziroma v svojih temeljih celo kot univerzalno pravico. S Splošno deklaracijo človekovih pravic je temeljna razsvetljenska ideja - pravica do izobraževanja - postala tudi formalno priznana, vendar je v praksi pogosto kršena. Zgolj kot neudejanjen ideal je upoštevana tudi v razvitih državah, kjer znotraj neoliberalnega pristopa ni razumljena niti kot pravica niti kot javna dobrina. Znanstveni svetnik in vodja Centra za filozofijo vzgoje na Pedagoškem inštitutu, dr. Zdenko Kodelja, šolnine razume kot kršitev človekove pravice do izobraževanja:

(izjava v posnetku)

V kolikor želimo presojati argumente za in proti uvedbi šolnin, moramo najprej premisliti možnosti razumevanja izobraževanja, znanja in človeka. Izobraževanje namreč lahko pojmujemo kot javno dobro, saj priskrbi dobrine, ki so javne, in predstavlja osrednji dejavnik prihodnjega razvoja posameznika in družbe. Drugi pol pa izobraževanje pojmuje kot zasebno dobro, saj naj bi posameznik z izobrazbo povečal predvsem lastno vrednost na trgu dela in svoj socialni ugled. Tovrstno razumevanje funkcije izobrazbe in človeka je pogosto osnova argumentov za uvedbo šolnin, saj diplomo razume kot sredstvo za dosego dohodkov in tako upravičuje tržno financiranje izobraževanja. Kritiko neoliberalne degradacije človekove biti ponuja Zdenko Kodelja:

(izjava v posnetku)

Družba znanja tako postaja družba trga, znanje pa sredstvo za doseganje ekonomske konkurenčnosti na globalnem trgu in trgovsko blago. Kultura in humanistične vede znotraj tega diskurza nimajo vrednosti, akademsko pa obstaja izključno, kadar je donosno. Ideja človeškega kapitala kot argument v prid šolninam deluje še posebej absurdno, ko jo s piedestala zvrnemo v družbeno realnost. Ali so individualne koristi od terciarnega izobraževanja dejansko višje od družbenih, premišlja Zdenko Kodelja:

(izjava v posnetku)

Če torej visoko šolstvo in izobraževanje nasploh razumemo kot storitvi v službi javnosti, moramo pogledati, kakšne posledice imajo šolnine na širši družbeni in ekonomski ravni. Javno izobraževanje je v tem kontekstu element socialne države, ki je bila izborjena skozi zgodovinske delavske boje. Pod pretvezo krize in navideznega primanjkovanja denarja je vladajoči razred nadaljeval neoliberalni pohod na to socialno državo še bolj organizirano kot kadarkoli prej. Poskus uvedbe šolnin je tako treba razumeti kot poskus prenosa financiranja javnih storitev na pleča posameznikov. Ker pa je večina študentov še vedno finančno odvisna, problem financiranja pravzaprav prelaga na celotne družine. To vodi v izčrpavanje skupne družinske blagajne, kar v praksi pomeni nižje plače. Večji del svoje plače so starši prisiljeni nameniti za financiranje otrokovega študija, vendar kljub temu delajo enako. Tako jim za isto količino dela pripade manjši kos pogače. Naj na tem mestu opomnimo, da je ta pogača že tako ali tako produkt vseh delovnih ljudi.

V čigavem interesu so potemtakem napisani dokumenti ministrstev in vlad? Dejstvo je, da je celotno človeško bogastvo proizvod vseh delavcev na različnih delovnih mestih. Ti dokumenti pa bogastvo prerazdeljujejo k privilegirani manjšini, ki do njega sploh ne bi smela imeti pravice. Tako se lahko poraja samo en možen odgovor: napisani so v interesu tistih, ki ne delajo. Tistih, ki si z omenjenimi ukrepi zgolj prisvajajo naše skupno bogastvo. Tistih, ki hkrati nam, edinim legitimnim dedičem tega bogastva, omejujejo dostop do slednjega. Na tem mestu je treba opozoriti, da se to ne dogaja spontano in neorganizirano. Gre za sistematičen napad na javno in s tem prerazdeljevanje bogastva ter razslojevanje družbe. V tem kontekstu sociolog dr. Gorazd Kovačič s Filozofske fakultete opozarja:

(izjava v posnetku)

Uvajanje šolnin je tako treba razumeti kot načrtno razslojevanje družbe in redistribucije bogastva. Denar, ki ga država prihrani pri financiranju nekoč javnih storitev, porablja neposredno za to, da veča delež ustvarjenega bogastva, ki si ga vladajoči razred prilašča.

Večina tega gre v roke institucij finančnega kapitala. Te pa že v marsikateri zahodni državi s sistemom šolnin izdajajo nepredstavljive kredite študentom. S kreditnimi sistemi jih ovijejo okoli svojih prstov in prisilijo, da čimprej opravijo študij ter se izobrazijo s specifičnimi veščinami. S temi se že med študijem pripravijo na podplačano mezdno delo, v katerega so se prisiljeni spustiti, da sploh lahko odplačajo enormne dolgove za šolnine. Delo in njegove produkte pa si v zadnji instanci tako ali tako prilastijo lastniki kapitala in intelektualnih monopolov. Mlad, izobražen delavec pravzaprav drugje sploh ne more dobiti službe, s katero bi lahko odplačal dolg. Javne storitve so podplačane, prav tako delo pri malih kapitalistih, odprtje svojega podjetja pa so samo še pobožne želje ali medli spomini na zlate čase kapitalizma. Na drugi strani pa se je treba zavedati, da je v praksi kredit zelo težko dobiti. Zanj je treba imeti določeno jamstvo, da bomo kredite lahko vrnili. O možnosti kreditnih sistemov v Sloveniji nam je več povedal Gorazd Kovačič:

(izjava v posnetku)

Kako je z avtonomijo univerze, ko jo z uvedbo šolnin preplavi tržna logika? Avtonomija ima tri vidike. Prvi je programski, kjer gre predvsem za vsebino, merila za napredovanje in izvolitev v naziv. Drugi je organizacijski, kjer gre za vprašanje organov in njihovih pooblastil. Tretji vidik pa je finančni, kjer gre za vprašanje prihodkov. O vplivu šolnin na avtonomijo je spregovoril Gorazd Kovačič:

(izjava v posnetku)

Sprememba poslanstva univerze kot institucije pa neposredno vpliva tudi na njene temeljne dejavnosti. Bazično raziskovanje in teoretska produkcija v njeni novi logiki delovanja postaneta odveč. Gorazd Kovačič poudarja:

(izjava v posnetku)

Kakšne posledice pa ima uvedba plačljivega študija na mikro ravni, torej v vsakdanjem življenju študirajočih posameznic in posameznikov? Šolnine pomenijo, da se poprej relativno avtonomen visokošolski prostor podredi mehanizmom prostega trga. Skozi prizmo tega pa so ljudje individualizirani in atomizirani ter postavljeni v neizprosno bitko vsakega proti vsakemu. Prav to se pri plačljivem študiju zgodi s študenti. Odgovornost je preložena na ramena posameznika, s čimer se spremeni način dojemanja ostalih, vključenih v proces izobraževanja. Dojema se jih kot potencialne konkurente, s čimer se poveča rivalstvo. Študentje tako niso več homogena in medsebojno solidarna skupina. Tržni odnosi, v katere so vrženi, jih namreč individualizirajo in medsebojno odtujijo. Študent se pravzaprav prelevi v potrošnika, ki si na trgu želi kupiti blago - izobrazbo.

Ekonomija vsakdanjega življenja študentov in študentk se z uvedbo šolnin radikalno reorganizira. Plačljiv študij bi povzročil, da bi se študentje v še večji meri posluževali dela prek napotnice. Pri tovrstnem delu se zaradi strukturne neurejenosti soočajo s številnimi težavami, kot so nepriznana delovna doba in celo kršitve s strani delodajalcev. Zaradi opravljana dela ali več del hkrati pa trpi tudi študij. Ker mora odhajati na delo, mu študent ne more več posvečati toliko pozornosti. V takšni situaciji marsikdo delo postavi na prvo mesto, kar vodi v množično opuščanje študija. Študentje se s tem brezizhodno ujamejo v mreže prekernega in podplačanega dela.

Šolnine se velikokrat omenja kot varovalke pred predolgim zavlačevanjem študija. V tej luči se študente dojema kot lene posameznike, ki namerno zavlačujejo študij in se izogibajo delu. Pri tem se velikokrat pozablja na dejstvo, da se zaključek študija odlaga predvsem zaradi neperspektivnosti, ki študente čaka ob vstopu na trg dela. Po drugi strani pa študij nudi socialno varnost in možnost dela prek napotnice. Študentje, ki delajo prek napotnice, so pravzaprav konkurenčnejši novopečenim diplomantom. Gorazd Kovačič je mnenja, da šolnine tega ne bi spremenile:

(izjava v posnetku)

Izpostaviti je treba še eno, temačnejšo plat, ki jo s seboj potegne uvedba šolnin. Kot smo lahko videli, se študentje, da lahko pokrijejo visoke stroške plačljivega študija, zatekajo k različnim virom financiranja. To lahko prevzame obliko podpore staršev, študentskega dela, oderuških kreditov in še česa. Kadar pa vsi ti mehanizmi odpovedo, se marsikdo znajde v brezizhodni situaciji. Da bi lahko pokrili stroške, se nekateri poslužujejo nekonvencionalnih praks, kot je tudi prostitucija. Predvidevamo lahko, da v tako brezupni situaciji marsikdo v tem vidi manjše ponižanje kot v kreditnem suženjstvu. Navsezadnje obstaja zelo majhna verjetnost, da do kreditov sploh pridejo. V Veliki Britaniji obstajajo celo spletni portali, ki so namenjeni povezovanju obupanih študentov in študentk z bogatimi posamezniki. Prav tako je raziskava pokazala, da je kar tretjina tamkajšnjih striptizet študentk, ki tovrstno delo opravljajo, da si pokrijejo stroške izobraževanja. Ni treba posebej poudarjati, da takšne prakse pomenijo razčlovečenje posameznika in vodijo do tržne vulgarizacije medčloveških odnosov, celo tistih najbolj intimnih.                

Šolnine in iz njih izpeljani privatizacija ter komercializacija šolstva so tako zgolj orodje v rokah mednarodnega kapitala. Orodje, s katerim ljudi lovi v mreže kreditnega suženjstva in s katerim jih prisili, da poprimejo za katerokoli delo, ki jim ga ponudi. Razredni boj med svetovnim delovnim ljudstvom in mednarodnim finančnim kapitalom je tako realnost, ki jo živimo. Šolnine so v tem kontekstu le zakonski korak, ki pa ga vendar ne smemo spregledati. Podobni ukrepi se že vrstijo na vseh področjih družbenega življenja. Zgolj od nas je odvisno, kdaj se bomo tega začeli zavedati in organizirano udarili nazaj - tisti na drugi strani se tega zavedajo in že sistematično slabšajo naše eksistenčne pogoje.

Kredita za šolnino niso odobrili Urški in Andreju.